Nima samo Rim Vatikana. Imamo ga tudi v Domžalah!

Le kdo ne pozna znamenite male stavbe na Kolodvorski ulici v Domžalah, ki ima zelo zanimivo zgodovino. Starejši se zagotovo še spominjate, kaj vse se je dogajalo tam in čemu je služila ta stavba. Govorimo o znamenitem Vatikanu, ki je nekdaj predstavljal maskoto Domžal, danes pa na žalost propada in je vse prej kot ponos Domžal. Če je Vatikan leta in leta kraljeval s svojo skromnostjo in preprostostjo, je zgodba danes čisto drugačna. Prepuščen je na milost in nemilost oziroma propadanju.

Delbello iz Vatikana
V svoji knjigi Počivajoči domžalski spomin – monografiji o nekdanjih Domžalah in ljudeh, je nekdanji novinar, domžalski publicist in kulturni delavec Matjaž Brojan podrobno opisal zgodbo o znanem brivcu v Vatikanu oziroma o zgodovini male stavbe na Kolodvorski ulici v Domžalah. Zgodba o tej legendarni mali stavbi se je začela leta 1926. Je pa prav, da skočimo še nekaj let nazaj in sicer v leto 1920, ko je iz kraja Šterna iz sosednje Hrvaške v Domžale prišel August Delbello, kjer se je na domžalskem županstvu prijavil kot brivski pomočnik (predhodno je v Karlovcu opravil izobraževanje za poklic brivca) in se zaposlil pri takratnemu brivcu Josipu Hemuli. Tam je bil do leta 1922, nato pa je šel na svoje v nekdanjo leseno hišico Josipa Hemule, ki se je nahajala neposredno pri železniških zapornicah nasproti Vovkove nekdanje slamnikarske tovarne (danes občinske stavbe). Kot opisuje Brojan, se je v večernih urah 17. decembra leta 1925 zgodila nesreča, lesena hišica, ki jo je August uporabljal za brivnico je pogorela. Seveda je bilo potrebno najti rešitev, istočasno pa je August prišel na zamisel, da bi problem svojega brivskega lokala rešil za dalj časa.

Kot opisuje Brojan, je opazil, da je v bližini železniške postaje vedno veliko ljudi, zato je povprašal lastnika parcele 446/2, Matijo Ravnikarja, slamnikarskega tovarnarja in zemljiškega posestnika, za dovoljenje, da bi na omenjeni parceli zgradil svojo brivnico. Pogajanja so trajala štiri mesece, nato pa sta le sklenila dogovor, ki sta ga zapisala pred notarjem v Kamniku. Brojan tudi navaja, da je bila pogodba o najemu zemljišča v dolgosti sedem metrov in širokosti štiri metre, kjer bo najemnik postavil brivnico, sklenjena za dobo osmih let, seveda pod določenimi pogoji. Med drugim kot zanimivost izpostavljamo, da je v najemni pogodbi pisalo, da se ima najemodajalec pravico za ves čas najemne dobe, vsak teden po dvakrat brezplačno briti in vsak mesec enkrat striči. Prav tako sta imela pravico brezplačnega striženja enkrat na mesec tudi Ravnikarjeva sinova. Po podpisu pogodbe je najemnik intenzivno pričel graditi brivnico, ki je bila dograjena do konca leta 1926, ko je v njej začel opravljati svojo obrt.

Čas je hitro mineval in August se je začel spogledovati s trajno rešitvijo svojega eksistenčnega problema in poslovnega prostora. Parcelo za novogradnjo je našel na širši lokaciji železniške postaje, kje je v začetku tridesetih let začel graditi enonadstropno hišo, ki je bila po pisanju Brojana 6. julija 1934 že dograjena, saj je tega dne zaprosil upravni organ Občine Domžale za uporabno dovoljenje. S svojo novo zgrajeno hišo je August Delbello začel samostojno pot domžalskega brivca. Na tej lokaciji se še danes nahaja frizerski salon, ki ga iz generacije v generacijo vodijo Augustovi potomci.

Ravnikarjevi odprejo buffet v Gusteljnovi brivnici
Zgoda o tej znameniti stavbi, pa se z odhodom brivca Augusta ni končala, temveč se je nadaljevala z gostilniško dejavnostjo in to vse do leta 1997, ko je znameniti Vatikan za vedno zaprl svoja vrata. Brojan v Počivajočem domžalskem spominu opisuje, da je lastnik objekta – dotedanjega brivskega salona Augusta Delbella – Matija Ravnikar leta 1918 postal vdovec, ki pa se je nato poročil z gostilničarko Antonijo Škander iz Ljubljane. Mama Antonija ni bila preveč vesela svoje nove vloge – žena slamnikarskega tovarnarja. Vedno si je želela, da bi tudi v Domžalah lahko vsaj v določeni meri opravljala svojo domačo dejavnost – gostilničarstvo, ki ji je pripadala z vsem srcem. Ko je Delbello leta 1934 izpraznil svoj brivski salon, se je za Antonijo pokazala izjemna priložnost, da v njej uredi gostilno. Pravzaprav za pravo gostilno ni bilo prostorskih in drugih pogojev, zato so Ravnikarji po družinskem posvetu leta 1935 odprli buffet, to je manjši gostinski obrat v katerem so točili predvsem pijačo, kot hrano pa je bilo mogoče dobiti preste, kuhano kranjsko klobaso; pozimi, ko so pri Ravnikarjevih klali, pa tudi koline in druge dobrote.

Brojan v knjigi Počivajoči domžalski spomin še opisuje, da je bilo gostov, ki so se zatekali v buffet, spričo bližnje železniške postaje precej. Ker pa je šlo za Ravnikarjevo »gostilno« – pri njem doma na Prevali pri Lukovici se je pa reklo pri Papeževih – se je male gostilnice hitro prijel vzdevek Vatikan.

»Kam pa greš?« so se spraševali Domžalci med sabo, ko so bili namenjeni na šilce žganja ali kozarec vina.
»I, kam, k Papežu, nasproti štacjona« ali pa kar: «K papežu v Vatikan« se je običajno glasil odgovor in tako je ostalo. A le na kratko.

Oglas v knjigi Na bregovih Bistrice – "Vatikan"

Z okupacijo so v Domžale prišli nemški uradniki, ki so vpeljali svoj red. Zaradi bližnje železniške postajo so Ravnikarjev buffet mame Antonije zaprli, v njem pa je ves čas okupacije delovala nemška paketna služba, opisuje Brojan, ki je tudi navedel, da je bil buffet po vojni v popolnem razdejanju in izropan. Po vojni so Ravnikarjevi skušali ponovno vpeljati gostinsko dejavnost na novo. Tedanja oblast jih je ovirala in spotikala že zaradi slamnikarske tovarne, da bi jim dovolila še gostilnico, pa je bilo zanje preveč. Z nacionalizacijo so jim vzeli čisto vse, zato so v takem obupali. So se pa po pisanju Brojana zganili družbeni gostinci, ki so imeli v gostilni Pri pošti svoj osrednji gostinski objekt v Domžalah. Vendar so se v Vatikanu zadeve lotili neposrečeno, manj sreče pa so imeli tudi z gosti, ki so vanj zahajali, tako da je posel vedno bolj pešal (Po propadu Gostinskega podjetja Domžale leta 1978, je lokal prevzel nekdanji Napredek). Nekaj časa je seveda še šlo, potem pa je gostilnica Vatikan iz meseca v mesec vse bolj ugašala. Naposled sta jo z gosti zapustili še zaposleni delavki, tako da je od vsega ostal le še spomin. »Spomin na Augusta Delbella, na njegov brivski salon in na Vatikan, gostilno nenavadnega imena, ki ji je vzdevek dal njen gospodar Matija Ravnikar – Papežev Matija s Prevale pri Lukovici«, s temi besedami Brojan v Počivajočem domžalskem spominu zaključuje zgodbo o brivcu Augustu Delbellu in o buffetu Vatikan.

Zgodba o buffetu Vatikan se tako konča leta 1997, ko je tam Napredek prenehal z gostinsko dejavnostjo, saj je stavba po denacionalizaciji ponovno prešla v last potomcev oziroma dedičev Ravnikarjev. Napredek je najprej z njimi sklenil enoletno pogodbo o najemu, vendar so ugotovili, da buffet finančno ni uspešen, zato so se odločili za zaprtje. Skratka, žalosten konec legendarnega Vatikana, poleg katerega se je dolga leta nahajala tudi slaščičarna Kalimero.

Je pa še nekaj. Nima samo Rim Vatikana. Imamo ga tudi v Domžalah!

Avtor: Miha Ulčar (povzeto po knjigi Matjaža Brojana Počivajoči domžalski spomin – Monografija o nekdanjih Domžalah in ljudeh – 2013); Foto: Miha Ulčar, KAMRA – Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin