Na Svetega Primoža iz meglene sivine v sončne višine
Svetega Primoža na Kamnikom lahko obiščete kadarkoli, najlepši je ob sončnih, jasnih dneh s čistim ozračjem. Ob toplotni inverziji jeseni ali pozimi, ko so Ljubljanska kotlina in Domžalsko Kamniško polje zaviti v gosto meglo, pritiskajočo se k tlom ali kadar je nizka oblačnost, na Svetem Primožu pa vas pričaka sonce. Seveda je tudi temperatura temu primerna. Oblečeni v bundah ali debelih puloverjih, se boste hitro prelevili v martinčka in si poiskali skriti kotiček, kjer se boste nastavljali toplim sončnim žarkom z vseh strani. »Ker hoja poteka po gozdni cesti in gozdnih poteh, ki se vseskozi dvigajo, ravnih predelov skoraj ni, naj se tisti z manj kondicije ne zaženejo na vso moč že v prvi klanec«.
Do izhodišča v gorski raj smo se odpeljali mimo Kamnika do Stahovice in nato skozi naselje vse do jasno označenega odcepa za Kamniško Bistrico, kjer zavijemo levo ter že čez dobrih sto metrov pustimo avto na parkirišču pred tovarno Kalcit, ki pa je že polno pločevine. Najdemo eno in edino prazno mesto, malo se skomolčkamo in pot se lahko začne. Nahrbtniki romajo na hrbte, megla še vedno neusmiljeno pritiska na nas, a se tolažimo, da bo višje lepše. Pot mimo lovskega doma je polna avtomobilov. Zgleda, da je ves Kamnik in vsa okolica na Svetem Primožu. Čeravno hodimo zmerno, prehitevamo starše z malimi otroki, starejše in mlajše pare, skupine prijateljev in vmes tudi kar nekaj Domžalčanov, ki jim je dovolj meglene sivine in so se podali soncu nasproti v višave.
»Sv. Primož je pozno-gotska romarska cerkvica na obronkih Velike Planine nad Kamnikom, z lepim razgledom na pobočja sosednjega Krvavca, Kamnik in Ljubljansko polje«, vabijo na njihovi spletni strani. Nad njim je postavljena cerkev Svetega Petra, ki kot čuvaj bdi nad Svetim Primožem in pohodniki ter romarji, ki pridejo v njihovo okrilje. Zaradi lepega razgleda, bližine Kamnika, Mengša in Domžal ter enostavnega dostopa je priljubljena izletniška točka – celo med tednom srečate na poti veliko število pohodnikov, kar je drugje izjemno redko.
Naš vzpon nas vodi najprej po gozdni cesti vse do razcepa in kontejnerja ob veliki panoramski tabli. Tam zavijemo desno in se podamo mimo senožeti, kjer so se pasle krave, malce višje pa so prvi sončni žarki razkrajali meglo in se prebijali do travnika. Skozi veje dreves so se razprostirali megleni žarki, ki so pokrajino odeli v pravljično deželo. Že čez nekaj deset višinskih metrov pa se nam je odprl prekrasen pogled na Svetega Primoža, ob kmetiji pa smo občudovali večjo čredo krav in koz. Potem, ko nas je pot vodila nekaj časa po kolovozu, se znova vrnemo na gozdno cesto, ki ji sledimo vse do oznake za Svetega Primoža.
Pohodnikov je polno, nekateri so hodili počasi, da bi bili dlje časa na soncu, drugi v pravem diru, tako da so morali spodaj počakati vsaj kakih 10 minut, da jih je ponovno dohitela duša. Mlado in staro, vsi prešernih obrazov, je šlo v hrib ali pa z njega. Zdaj nas senčna potka vodi le še skozi gozd, mimo kapelice in žuborečih potočkov, mimo studenčka, ki je po lesenem žlebu speljan v leseno korito, po dobre četrt ure hoje pa se pred nami končno v vsej svoji lepoti dvigne Sveti Primož, ki smo ga lahko že med potjo nekajkrat občudovali od daleč skozi krošnje dreves, saj je listja na drevesih že zelo malo.
Med vikendi in prazniki se lahko najprej ustavimo v gostoljubni mežnariji, kjer ob krepčilu lahko dobimo tudi ključe za ogled cerkve. Cerkev sicer ni videti drugačna od drugih cerkva, zato pa v svoji notranjosti skriva razkošno dediščino starih mojstrov.
»Zaradi naravnih lepot in sakralnega bogastva je Sveti Primož tudi priljubljeno romarsko središče, kjer ob pomembnih cerkvenih praznikih potekajo dobro obiskane maše. Poleg nedeljsko navdahnjenih romarjev je hrib kot ustvarjen za vse, ki si želijo gibanja v naravi, zato je vse bolj popularna vzdržljivostna prireditev 24 ur Svetega Primoža, ko udeleženci v teku in hoji tekmujejo v številu vzponov v enem dnevu. Nekateri tekmujejo v številu vzponov skozi vse leto, večina pa je takšnih, ki se tu in tam na izlet podajo z željo po sprostitvi in dobri družbi. Ob lepih dneh je za domačina namreč skorajda nemogoče, da ne bi na poti srečal znanega obraza, zato se izlet pogosto precej zavleče«, piše na njihovi spletni strani.
Mnogi pridejo na obisk Svetega Primoža zaradi čudovitega razgleda na okoliške hribe in dolino, ki je še posebej čudovit tako kot danes, ko pustimo pod sabo megleno morje, sami pa smo uživali na številnih s soncem obsijanih klopeh. Nekatere so postavljene sredi trav, druge pa ob cerkvenih zidovih in tako varujejo preznojene hrbte pred vetrom. Ob jasnih dneh seže pogled vse do Ljubljane, Krima in Snežnika, sami pa se počutimo povsem odmaknjeno od vsakodnevnega sveta. Včasih, ko smo tako zamaknjeni in očarani od lepote, se zgodi, da pozabimo na čas in nas kazalci že krepko priganjajo, da se je treba vrniti v drugačno resničnost. Ob vrnitvi smo se odločili za malce spremembe in smo se vseskozi držali makadamske gozdne ceste, tako da je pot deloma krožna in še bolj zanimiva. Sicer nam je bilo malo žal, da se nismo vračali po isti poti, saj so nekateri »planinci« hoteli priti z avtomobili čim više, kot se je dalo, temu primerno pa se je vohal smrad izpušnih plinov in seveda prah iz makadama, ki smo ga nejevoljni vdihavali. A smo si hitro premislili že pri prvi kmetiji.
Odpravimo se v dolino mimo pašnikov, na katerih so se še vedno pasle krave in koze, megla se je potegnila proti Kamniku, tako da s počasnimi koraki lahko vmes tudi klepetamo in občudujemo jesenske barve, ki nas obdajajo.
Svetujem vsem, ki so količkaj popotnika, da sedaj v teh jesenskih in zimskih dneh zamenjajo megleno sivino za sončno modrino. Tu se res baterije napolnijo za ves teden, pa še z otroci boste lepo uživali.
