Mengeška koča na Gobavici

»Verjamem, da v naravi obstaja rahel magnetizem, ki nas bo, če se mu nezavedno vdamo, usmeril prav.« 

(Iz knjige: Hoja, Henry David Thoreau)

Ena izmed točk, ki jo v naši okolici radi obiskujemo je Mengeška koča na Gobavici, ki je že vrsto let prizorišče tradicionalnega kresovanja z velikim številom obiskovalcev, a letos je virus odnesel tudi to praznovanje. Trenutno Slovenijo pesti tudi huda suša in verjetno je tako še najbolje.

Gobavica, 433 m visok hrib v sebi skriva najstarejše ostanke nekdanje poselitve Mengša. To je še ena izletniška točka, ki jo radi in množično obiskujemo, vprašanje pa je koliko izletnikov, razen domačinov ve, kakšno pestro zgodovino skriva ta vzpetina, saj boste ob njenem vznožju in okolici zaman iskali informativne, turistične table, ki bi opozarjale na bogato zgodovino tega kraja. Mengeš je namreč arheološko izjemno bogat. Na začetku starejše železne dobe, v 9. in 8. stoletju pred našim štetjem, je na njem zrasla velika utrjena naselbina – gradišče. Gradišče je prazgodovinska postojanka ali naselbina, navadno postavljena na vzpetini, utrjena z obrambnim zidom ali jarkom. V Sloveniji so gradišča postavljali pretežno na vzpetinah v mlajši ali starejši dobi. Poznana so Stična, Vače, Magdalenska gora, Poštela na Pohorju, Volčji Grad, grad Mirna, grad Mali. Izmed naštetih še posebno očara Volčji Grad, za mnoge ena najlepših kraških vasic, ki obiskovalce očara z značilno arhitekturo in čudovitimi arhitekturnimi detajli, izklesanimi iz kamna. Obiskovalcem je na voljo voden ogled gradišča Debela Griža in vasi Volčji Grad.

Gradišča  niso le ostanki prazgodovinske poselitve, ampak so pomemben element kulturne krajine v slovenskem prostoru. Gradili so jih na vzpetinah, grebenih ali planotah, ob vodnih tokovih. Izjemoma v nižinah. Dandanes jih zaradi opuščanja vzdrževanja površin ogroža vegetacija in neustrezni gradbeni posegi v njihov prostor. Zato za strokovnjake predstavlja velik izziv, kako gradišča ohraniti, zaščititi in raziskati ter jih hkrati kot kulturno dediščino vključevati v miselnost in dogajanje ter turistično popestritev posameznih lokalnih skupnosti.

Na Gobavici sta bila najdena dva depoja, oziroma skrivna zakopa bronastih predmetov, v katerih so bil v glavnem odlomki sekir in nakita. Po mnenju strokovnjakov so bili predmeti odloženi v času med 8. in 6. stoletjem pred našim štetjem v skrinjici narejeni iz kamnov. Domneva se, da so jih nekdanji prebivalci darovali neznanim bogovom ali pa so jih imeli pripravljene za trgovsko menjavo. Večji del arhitekturnih ostankov je bil ob gradnji šole v Mengšu, v 70. letih 20. stoletja uničen. Na območju vzhodnega prizidka k šoli, na robu tedanje naselbine, so našli ostanke lesenih stavb. V istem času je bila na območju današnje športne dvorane obrtniška četrt, o čemer govorijo ostanki peči za taljenje železove rude. Svoje umrle so pokopavali na območju šole, Oranžerije, v Staretovi drevesnici in v Puščavi. Pokojnike so sežgali in pepel dali v žaro, v grobove pa pridajali predvsem nakit, lončene posode in železne nože.

Leta 2017 so na Osnovni šoli Mengeš otvorili arheološko razstavo s katero so predstavili arheološke najdbe v času gradnje vzhodnega prizidka šole ter starejše poselitve prostora Osnovne šole Mengeš in širše. Razstavo so strokovno opremili v Medobčinskem muzeju Kamnik, potrebna finančna sredstva je zagotovila Oblina Mengeš.

Središče gradišča naj bi bilo tam, kjer je sedaj planinska koča. Številne najdbe, tudi naključne in nestrokovne na mengeškem območju kažejo, da je to območje za svojega izbral že pračlovek in da je bilo naseljeno skozi celotno zgodovino. Na območju Gobavice je še posebno dobra energija, ki jo lahko začuti sprehajalec. Gobavica je bila nekdaj gola, neporaščena. Dobršen del Gobavice je pogozdil Anton Stare, ki je leta 1880 prevzel spodnji mengeški grad in posestvo pod hribom. Pri tem mu je pomagal brat Miško.

Najvišja točka in končni cilj vzpona na Gobavico je Mengeška koča, v lasti Planinskega društva, ki se imenuje po mengeškem rojaku in pisatelju Janezu Trdini. Tudi njega so gore mikale. Prehodil je vse bližnje in nekaj hribov okoli Kamnika. Najraje od vsega pa je hodil na Gobavico in to na tisto mesto pri razvalinah cerkvice sv. Lovrenca, mimo katerih poteka trim steza naprej do izjemnega razgledišča pri Evharističnem križu »Pri angelčku«. Znotraj je osvetljen, visok pa je okoli osem metrov in se ga najbolje vidi ponoči, na poti iz Domžal proti Mengšu. Čeprav je Gobavica nizka, je od koče in z bližnje jase lep razgled proti severu in zahodu. Razgled proti vzhodu in jugu zastirajo gozdovi. Na severu vidimo celotne Kamniške Alpe z vrhovi od Storžiča do Ojstrice, Velike planine, Lepenatke in Menine planine, levo od njih greben Karavank z Begunjščico in Stolom ter popolnoma zahodno Julijce s Triglavom. Pod nami se širi obširna ravan med Kamnikom in Kranjem z letališčem Brnik in še naprej proti Karavankam in Julijcem.

Leta 1952 je bil Jože Mulej pobudnik za ustanovitev Planinskega društva Mengeš, ki je imelo nekaj časa prostore v Staretovi baraki na Ogrinovem na Gobavici. Kasneje je Gozdno gospodarstvo Mengeš odstopilo zemljišče za kočo. Z deli so pričeli takoj in posekali les, napravili izkope in dogradili dovozno pot in novembra leta 1952 je bila koča že pod streho. Planincem so pomagali drugi Mengšani, predvsem obrtniki, kmetje in drugi. Pri gradnji so pomagala tudi mengeška podjetja Melodija, Trak in Filc. Slovesna otvoritev je bila 1. maja 1954. Ker za turiste pri koči ni bilo zmeraj dovolj prostora, so se mengeški planinci leta 1962 odločili, da bodo pri koči postavili posebno zgradbo – Jurčka, ki pa so ga zaradi pomanjkanja denarja dogradili šele v začetku 80. let.

Na vrh vodita dve poti. Strma po asfaltu in prijetna gozdna trim steza. Pri koči je poskrbljeno za gostinsko ponudbo, otroška igrala, mini živalski vrt s kozami, vietnamskimi prašički in konji, ki se pogosto pasejo na travnikih. Na poti navzdol, po asfaltni cesti, lahko  posedite pri Ogrinovem znamenju, ki se nahaja na jasi tik pod vrhom, kjer se vam odpre čudovit pogled proti severu. Še nižje, ob cesti se nahaja lokal Pr’ Fartku, ki vsako leto, tretjo nedeljo v maju organizira Pravljično deželo – projekt, ki je nastal in se razvija v sodelovanju z domačim pisateljem Ivanom Sivcem. Lokal ima tudi veliko igral sredi gozda in pestro ponudbo. Gobavica ostaja še naprej živahna vzpetina, ki kliče po obisku takoj, ko se odprejo občinske meje. Mi vas pa do takrat vabimo k ogledu starih razglednic Mengeške koče in Mengša ter utrinkov sedanjosti s tega očarljivega hribčka. Na naši spletni strani vas vabimo k branju digitalne zgodbe o Janezu Trdini, na tej povezavi pa si lahko preberete njegovo delo Verske bajke, stare in nove ter Bajke in povesti o Gorjancih. Pozdravljamo vas do snidenja s pesmijo Kukavica iz mengeške okolice.

»Jaz pa pozimi rada molčim,
navade nimam peti,
de bolj ljudi razveselim
spomladi in poleti.«

(Zapisal Franc Kramar v Mengšu 12. julija 1914, pela je Marjana Skok) 

Avtorica: Kristina Galun, Knjižnica Domžale; Foto: arhiv Knjižnice Domžale, Kristina Galun