Z vesli po Ljubljanici

Ko je nazadnje poletje pokazalo zobe in se je temperatura ozračja dvignila blizu 30 stopinj Celzijev, sem si zaželela malo ohladitve. Do morja se mi ni dalo voziti, zato sem se podala s čolnom po Ljubljanici.

Ljubljanica je dolga 41 km, izvira v Vrhniki in se vlije v Savo nedaleč od Domžal, v kraju Podgrad. Naša tura pa se je začela v Ljubljani – parkirala sva se pri Livadi, nasproti Špice, nato sva se lotila priprave čolna. Ker sva dokaj izurjena, sva ga hitro napihnila in se urno podala na reko. Ta naša zelena lepotica se je leno premetavala po koritu in naju odnašala stran od mesta. Pravzaprav sva morala bolj močno veslati, ker je reka tekla v nasprotno smer. Držala sva se leve obale in se tiščala sence visokih topolov in jesenov, od katerih so leteli beli kosmi, ki so kot sneg padali na površje reke. Razen račk, ki letos kar nočejo imeti mlade, sva videla galebe in vsaj pet nutrij. Te so se držale obalnega rastlinja in se pasle z gosto cvetočo vodno travo, ki se je napihovala kot nekakšna vodna blazina.

Na obeh straneh reke so narejeni zaradi blata drseči dostopi, zato me ni mikalo, da bi zapustila čoln. Pravzaprav to niti ne bi bilo zaželeno, saj so stopničke dostopov peljale do bolj ali manj urejenih vikendih z oznakami »privatna posest« ali »hud pes«. Zares lepe hiške pa so bile brez opozorilnih tabel in sem jih lahko občudovala brez strahu, da bi to koga motilo. Veslala sva dalje v smeri Podpeči, a ker nisva imela ure, naju čas ni preganjal.

Na poti sva srečevala posameznice in posameznike na supih, veslače rekreativne kot tudi športne vrste. Preganjali pa so nas komarji, obadi in tudi temperatura, ki se je vztrajno dvigovala. Ker nisva vedela, kje točno sva, je bilo treba izstopiti iz čolna, kar sva tudi storila. Kakšno presenečenje! Ko sva se povzpela na obrežje, sva zagledala Plečnikovo cerkev v Črni vasi. Zame je to ena najlepših cerkva, ki sem jo nekoč obiskala in sem lahko občudovala tudi njeno prelepo notranjo ureditev. Po kratkem postanku sva se spet spustila na reko in veslala na vso moč, saj sva se hotela vrniti na Livado še pred poldnevom.

Ugotovila sem, da je Ljubljanica videti bolj čista od manjših pritok mimo katerih sva veslala. Razen cvetja in trav ni bilo videti konzerv ali vrečk, kar me je prijetno presenetilo. Upala sem, da bom morda srečala modro oranžnega vodomca, a ta se ni hotel pokazati. Želva, ki se je sončila na suhi veji, se je ob našem približevanju le zvrnila v vodo, po liniji najmanjšega napora, kar me je spomnilo na posnetek iz kakšnega Chaplinovega nemega filma.

Po prevoženih šestih kilometrih sva obrnila čoln in se v bolj lenem ritmu vračala proti Špici. Čemu bi se nama mudilo – saj so se počitnice šele začele!

Avtorica: Miomira Šegina; Foto: Miomira Šegina