Velunjski kanjon na obrobju Velenjskega jezera

Eno lepo majsko nedeljo sva se napotila v Šaleško dolino, kjer sva si želela s kolesi obvoziti Velenjska jezera. Velenje je srce Šaleške doline, nastalo v časih, ko se je pri nas po drugi svetovni vojni začela razvijati industrija in premogovništvo.

Velenje je z razvojem rudarstva na eni strani omogočila blaginjo ljudi na drugi pa močno zaznamovala naravno okolje. Obenem je Velenje dokaz, da se uničeno lahko s primernim pristopom in voljo ljudi da stvari spremeniti na bolje, predvsem za okolje, posledično tudi za prebivalce tega kraja. Velenjska plaža je ena izmed najbolj priljubljenih turističnih točk tega kraja, ki je umeščena ob Velenjskem jezeru. Na njem sva že veslala in uživala ob pogledu na živo zeleno vodo jezera, ki je bilo nekoč vas, a so se tla, zaradi kopanja premoga posedala in so ljudi morali izseliti zaradi vode, ki je naraščala. Tokrat sva se jezer lotila malo drugače. Pripeljala sva se do konjušnice, kjer sva lahko pustila avto in se odpravila s kolesi na obisk Velunjskega kanjona, ki je bil naš glavni cilj.

Štartala sva ob lepo urejeni obali Škalskega jezera, kjer je raj za kolesarje in sprehajalce. Dopoldan jih še ni bilo veliko, saj nedeljski jutranji počitek tudi nekaj šteje, kaj ne? Tako sva vrtela pedale po gričih in dolinicah, ki so nastali iz odpadnega, prečiščenega premogovniškega materiala. Ko sem se vozila po teh ogromnih nasipih, se mi je zdelo, da sem nekje v afriških puščavah. Pripeljala sva se na rob gozdiča in učne poti z označenimi vrstami dreves in naprej do vasi Gaberke. Družmirsko jezero, ki se zaradi ugrezanja tal stalno povečuje, zaliva kmetijske obdelovalne površine, Velunja – potok ki teče po majhni dolini, je v petih letih izdolbel več kot 10 m globok kanjon. Potok se je zarezal v lastne nanose (sedimente). Od tam odnaša material, ki ga odlaga v Družmirsko jezero, zaradi česar tam nastaja delta.

Za nas, obiskovalce, je to zanimiv pojav, za domačine, zlasti kmete pa resna težava. Vendar sva takrat videla le najlepše strani Velenjske obale: bogato rastlinje in košata, visoka drevesa, lepo zorane njive ob katerih sva se peljala, nizke, s cvetjem okrašene domačije na obrobju mesta … Dimniki, ki so bruhali bel dim pa so ustvarjali neko nenavadno nasprotje tej idili, a jo kljub vsemu, niso skazili. Nekoliko upehana od sonca in klancev sva si privoščila še premor in odlično kavo ob Družmirskem jezeru, na odprti terasi Ribiškega doma. Pozabila sem omeniti, da so jezera na veselje ribičev bogato založena s krapi, amurji in drugimi ribami. Kot zanimivost velja omeniti, da je Velenjsko jezero z globino 54 m globlje od Blejskega (31 m) in Bohinjskega jezera (45 m), po površini je praktično enako kot Blejsko jezero, vsebuje pa dobra dva milijona kubičnih metrov več vode.

Pogled na dimnike so zakrile stare vrbe, cvetoči travnik in par labodov. Žal je nama zmanjkalo časa za obisk Velunje peči – naravnega mostu, ki ga je izklesala voda in pod katerim se v slapovih, ob tihih urah noči, menda kopaju vile. A to sva prebrala ob kavi, v turistični brošuri Čarobnost podeželja v Šaleški dolini. Kolesarska pot nas je, ob tej poldnevni uri že obljudene Velenjske plaže, pripeljala v Velenje. Velenje je mlado mesto, ki je nastalo iz konglomerata delavcev iz cele Jugoslavije, saj je po vojni Sloveniji primanjkovalo izučenih rudarjev in rudarskih inženirjev. Ker so delavce pripeljali od daleč, so jim zgradili bloke v katerih so potem živeli, skupaj s svojimi družinami. V teh časih je bilo vse načrtovano: kaj se bo in kako delalo ter kako bo poskrbljeno za delavce v smislu ideje socialističnega samoupravljanja. Takrat je bil eden izmed ciljev tudi decentralizacija razvoja in selitev tovarn in industrije v manjše kraje, kar je omogočalo bolj enakomeren razvoj vseh regij. Danes v centru mesta dominira park s številnimi restavracijami in kavarnami, ter zelo lepo in moderno knjižnico.

Menda imajo v Velenju tudi najboljši sladoled, a je naju dolga vrsta čakajočih odvrnila od namena, da bi ga preizkusila. V samem centru mesta pa dominira velik trg, nad njim pa zamišljeni kip J.B. Tita, eden največjih, kar so jih naredili. Skupščina Občine Velenje je že leta 1974 sklenila, da na Titovem trgu v Velenju postavijo spomenik maršalu Titu, lokacijo spomenika pa je izbral avtor, Anton Augustinić, ki je leta 1977 prav s tem namenom obiskal Velenje. Skulpturo je odlila livarna Likum v Zagrebu, finančna sredstva za realizacijo postavitve pa so prispevale delovne in družbenopolitične organizacije ter občani s samoprispevkom.

Kljub nekaterim namigom, da je kip treba umakniti, se Velenjčani niso dali prepričati in je kip, kot spomin na čas v katerem je mesto nastalo, ostal. Najbrž je to ednini Titov spomenik, ki ga še imamo v Sloveniji?

Tako sva končala najino raziskovanje Velenjskih jezer za ta dan in se, polna energije in želje po še in še tovrstnih raziskovalnih kolačkov, vrnila domov, v Domžale.

Avtorica: Miomira Šegina; Foto: Miomira Šegina