Pozdravljen, ti lepi hrib – Šumberk!

Ljudje so se od nekdaj radi naseljevali ob vodi. Najsi bo reka ali morje, voda je bila ljudem nujna za preživetje – za lov in ribolov, kot plovna pot, kasneje pa so ob rekah postavljali žage in tovarne. Tako imajo Domžale svojo Kamniško Bistrico in Račo, ki objemata hrib Šumberk. O Kamniški Bistrici vemo veliko več kot o Rači. Od kod ime Rača? Najprej sem pomislila na jato rac, ki jih je moralo biti na njej veliko, a je resnica taka, da je rečica dobila ime po vasi Rača. Reka Rača izvira v okolici Moravč (Rudniška in Češnjiška Rača), njena največja pritoka je Radomlja, ki izvira pri Trojanah in se pri vasi Dob združi z Račo v en tok in ta se prav pod Šumberkom izlije v Kamniško Bistrico. Tam se nahaja dobro obiskana plezalna stena na Knezovih skalah, ki jo je Občina uredila in odprla junija 2014. Še ena zanimivost: Kdo bi si mislil, da smo prav pod Knezovimi skalami imeli nekoč Domžalsko kopališče na Kamniški Bistrici? (Fotografija stare razglednice iz arhiva gospoda Gašperja Dimca).

Tudi hribi so imeli svojo vlogo – sprva kot svetišča, potem kot utrdbe in dandanes kot rekreativne točke. O tej priljubljeni domžalski točki sem poiskala zanimivosti o katerih morebiti malo vemo.

Šumberk je zaključek obsežnega gozdnega grebena, ki se vleče prek južnega obronka Moravške kotline. Leži na levem bregu osrednjega dela Kamniško – bistriške ravnine. Kopasto pobočje z dvema glavnima vrhovoma tvorijo apnenci, karbonski skrilavci in peščenjaki, na katerih so se razvila rodovitna rjava karbonatna in silikatna tla (Vir: Visit Domžale). Tako o njem piše strokovna literatura, a zame je ta hrib svojevrstno zatočišče pred hrupom in naglico življenja. Trim steza, dolga 2500 m, ki so jo postavili daljnega 1969. leta, je še vedno lepo urejena in speljana po dolgem in počez hriba, visokega 358 metrov nadmorske višine. Od vznožja do vrha se sprehajalec povzpne na 61 metrov višinske razlike. (Kazalo bi postaviti novo tablo s podatki, saj je stara v slabem stanju in je težko berljiva, tudi podatki se razlikujejo, glede na vir. op. avt.) Dobro je obiskana učna pot, ki nadobudnim ljubiteljem narave razkaže drevesne zaklade: mešan sestoj smreke, rdečega bora, jelke, bukve, belega gabra, gorskega javorja, velikega jesena in ostalih listavcev. Leta 1966. je bil ob poti zasajen pas smreke in duglazije. Odlična priložnost za spoznavanje drevesnih vrst na tako malem področju! Za najmlajše poskrbi hrošček Simon, ki jih popelje skozi pravljični Šumberk z nešteto zanimivostmi: od že omenjenih različnih vrst rastja in dreves do Podreške jame (dolga je 55 m in globoka 8m) v katero vstopamo le v spremstvu jamarjev. Koliko presenečenj lahko skrivajo apnenčasta tla pa lahko vidimo v bližnji Železni jami na Krumperku kjer je z eksponati podzemlja bogato »založen« jamarski muzej.

Nedolgo nazaj je nad sotočjem Kamniške Bistrice in Rače zgrajena razgledna terasa s katere lahko z enim pogledom zajamemo kamniške hribe v vsej njihovi lepoti in veličastnosti. Še posebej je prijetno posedeti na podestu in uživati v sončnem vzhodu, a če ste bolj romantične (zaspane) sorte vas tudi večerno sonce ne bo razočaralo! Obiskovalci so se morali navaditi, da na tej točki, ki je del zaščitenega gozda, ne morejo puščati smeti in prav zato tam ne stoji več koš za odpadke. Navsezadnje je prazna embalaža lažja od polne in je prav, da jo vedno odnesemo s seboj. Občutek za lepo je na srečo premagal lenobo in smo lahko veseli, da je naš odnos do narave vedno boljši.

Če znamo prisluhniti tišini, na poti lahko srečamo kakšnega gozdnega stanovalca: šojo, kanjo, detela, sinico, kosa ali pa živahno veverico. Nekoč me je med sprehodom presenetila prava lisica. Verjetno jih je bilo nekoč več in je od tod lisička postala zaščitni znak gozdne učne poti.

Ko sem spraševala po lastniku gozda, so mi povedali, da jih je veliko, med njimi je tudi Občina, ki skrbi za vzdrževanje trim steze in Lisičkine učne poti ter vodohrana ( zgrajenega leta 1960 ) ki se nahaja na vrhu hriba. (O pomenu, izgradnji in obnovi vodohrana več v prispevku Mihe Ulčarja na domžalec.si). Že zaradi dejstva, da se na Šumberku nahaja tako pomemben objekt za Domžale, je treba narediti vse, da bi Šumberk bil in ostal čist in brez onesnaženja. Tudi glede tega smo napredovali, saj tam ne zasledim več odloženega gradbenega materiala in drugih smeti, ki v naravi nimajo kaj iskati.

Upam, da bomo v Sloveniji znali ceniti dostopnost do pešpoti, najsi te tečejo po obrežjih rek ali po hribih in gozdovih. Če bomo znali te poti čuvati in ne uničevati gozdov, potem tudi lastniki le teh ne bodo imeli razloga za postavljanje ograj in prepovedi dostopa. Ko se napotiš na sosednje italijanske ali avstrijske planinske poti vidiš, kaj pomeni to, da je človeški korak ujet med ograje – s tem izgine občutek svobode in pristnega stika z naravo. Takšni manjši hribi v neposredni bližini naselij pa so pomembni kako za mlajše, ki se šele učijo osvajati višave, kot tudi za starejše, ki si na takih poteh ohranjajo kondicijo. Spoštljiv in premišljen odnos do narave naj bo vizija naše skupne prihodnosti. Naj velja reklo: zdrava narava – zdrav človek!

Avtorica: Miomira Šegina; Foto: Miomira Šegina, arhiv Gašperja Dimca