Od Domžal do Oljske gore in nazaj

Na ZOOM skavtskem srečanju, ki smo ga imeli odrasli domžalski skavti v petek zvečer, je padla ideja, da bi se lahko malo podali v neznano. Dogovorili smo se, da nas koraki ponesejo proti Podgoriškim hribom. Magdalena in Janez sta doma iz Pšate pri Dragomlju, zato so jima skriti kotički manjših hribčkov, ki se vzpenjajo od Podgorice do Nadgorice, dobro znani.

V nedeljo, 10. januarja 2021, smo se ob pol dvanajstih odpravili peš od domžalske cerkve po poteh, ki vodijo ob strugah manjših potočkov proti Podgoriškim hribom. Sneg je naletaval, kakih sto metrov od nas se je mirno pasla čreda srn in srnjakov, ki smo jih za hip zmotili pri paši, saj so nas radovedno gledale, zatem pa se premaknile na bolj varno razdaljo in naprej mulile travo, ki so jo izbrskale izpod tanke snežne odeje. Manjši potočki ob poti se zlivajo v Pšato, ki smo jo po provizorični brvi prečkali in kar hitro smo bili pod podgoriškimi hribi.

Rahlo je naletaval sneg, veter je pihljal, a smo se s hojo lepo greli. Pod daljnovodi smo se za hip ustavili, saj smo poslušali prasketanje električne energije, ki teče po žicah. Na skavtskih ZOOM srečanjih imamo letos temo o elektriki in strelah. Povzpeli smo se na pobočje hriba Strašnjak, na višino daljnovoda, kjer smo še bolj razločno slišali prasketanje elektrike v žicah. Če bi bil lep razgled, bi se videlo vse od Murovice, Kamniško Savinjskih Alp, Karavank do Triglava, a smo bili zaradi sneženja prikrajšani za razgled. Odpravili smo se naprej, kmalu pa se je pred nami pojavil naš prvi hrib Strašnjak (365 m). Ker je vrh v gozdu, kjer prevladujejo bori in kostanji, smo se odpravili naprej do Oljske gore (401 m), kjer so nas pričakale lepo postavljene jaslice, kar trije zvončki, križ z Križanim, ob katerem je bilo lepo okrašeno božično drevesce, gugalnica in seveda masivna miza s klopmi, kjer smo si privoščili priboljšek, saj smo od doma odšli še pred kosilom.

Pot nas je vodila dalje proti Soteškemu hribu (405 m), na katerem je vrteči radar. Seveda se nismo približali radarju, kajti območje je zagrajeno, zato nas je lepa steza popeljala na zahodni del hribovja, kjer nas je čez nekaj časa pozdravil zvon z cerkve svetega Janeza Krstnika v Nadgorici in naznanil, da je ura že 14 in 15 minut. Zavili smo nazaj skozi gozd v smeri proti Dragomlju, gozdna cesta pa je lepo speljana ob mnogih manjših in večjih potočkih, ki se zlivajo v Pšato.

Podali smo se nazaj v Domžale, še prej pa je skavtinja Urška prižgala kadilo, s katerim smo se pokadili, vmes pa tudi zmolili in zapeli. Tu sta se Janez in Magdalena ločila od nas, doma sta namreč v Pšati pri Dragomlju, mi pa smo nadaljevali pot do Domžal, kjer smo se poslovili z odličnimi popotnimi vtisi kljub 16 kilometrski turi, kjer nas je ves čas spremljalo rahlo sneženje in mrzla sapica. Bilo je pet ur prijetnega pohoda, na katerem smo izvedeli marsikaj o habitatih, mokriščih, skrivnih kotičkih močvirskega tulipana in seveda hribih nad Podgorico in Nadgorico.

Sedaj komaj čakamo polno luno, da se bomo podali na tradicionalni pohod z baklami na Murovico.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar