Namig za izlet: Ihanska krožna pot in Domžalska pot spominov

Pomlad se prebuja, dnevi se daljšajo in sonce že prijetno greje. Prebujajoča narava, ki se je že obdala z zelenjem, nas vabi, da se podamo na krajši ali daljši sprehod. V domžalski občini je kar veliko priložnosti za preživljanje prostega časa v naravi, med njimi sta tudi dve pohodni poti, ki so ju v četrtek, 23. marca 2023, bolj podrobno predstavili v Knjižnici Domžale.

Služba za turizem Občine Domžale, Planinsko društvo Domžale in Knjižnica Domžale so pripravili dogodek, na katerem so predstavili Ihansko krožno pot in Domžalsko pot spominov. Ihanska krožna pot  je namenjena vsem, ki radi hodite po nezahtevnih pohodnih poteh in si sočasno radi ogledate zanimive pomnike naše preteklosti, kulturno in naravno dediščino, Domžalska pot spominov pa ima status planinske poti in sodi med planinske obhodnice. Dolga je okoli 100 km in je speljana v nadmorskih višinah od 300 do 957 m. V dnevnik poti lahko na kontrolnih točkah odtisnemo 22 žigov. Ob izpolnjenem dnevniku prejmejo pohodniki tudi zaslužena priznanja in nagrade.

V uvod v predstavitev dveh domžalskih pohodnih poti sta obiskovalce pozdravila Mira Bečan, vodja Službe za turizem Občine Domžale in Helena Kermauner, predsednica Planinskega društva Domžale. Nekaj besed je spregovoril tudi Mnganov ata, Franc Kralj, ki je bil pobudnik za vzpostavitev Ihanske krožne poti.

Ihansko krožno pot je predstavil Primož Orešek, predsednik Turističnega društva Ihan in markacist pri PD Domžale. Povedal je, da je pot namenjena vsem, ki radi hodite po nezahtevnih pohodnih poteh in si istočasno ogledate zanimive pomnike naše preteklosti, kulturno in naravno dediščino. Pot vabi na miren sprehod po razgibanih gozdnih poteh in jasah, po odmaknjenih zaselkih, na postanek na točkah, kjer se je pisala naša zgodovina. Vmes lahko pobožate konja, ki ga boste srečali na poti, da uživate v čudovitih razgledih in da raziščite podzemni svet. Pot je označena z rumeno belimi markacijami, na razpotju nas vodijo rumene usmerjevalne table. Pot se prične in zaključi v Športnem parku Ihan. Dolžina 11,5 km. Višinska razlika: 511 m. Na pot se podamo iz Športnega parka Ihan, kjer lahko tudi parkiramo.

Po cesti mimo pokopališča in cerkve Sv Jurija, za cerkvijo po ozki stezici levo v klanec. Sledimo markacijam in zložno skozi gozd do manjše domačije ter do Cerkve Sv. Kunigude na Taboru nad Ihanom. Cerkev svete Kunigunde na Taboru je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja v gotskem slogu. Prvič se omenja leta 1515, v listini iz leta 1465 pa je že omenjena bratovščina sv. Kunigunde v Ihanu. Cerkev je bila nekdaj grajska kapela krumperških grofov, v njej so pokopavali lastnike gradu Krumperk. Naprej po delu markirane Domžalske poti spominov proti Brdu nad Ihanom. Nad pašniki do konjeniškega centra Ščap. Pot je speljana prav čez dvorišče lepo obnovljenega posestva. Priporočamo postanek. Nadaljujemo mimo gasilskega doma na Brdu nad Ihanom. Po krajšem vzponu pridemo še do ene cerkve z bogato vsebino. Gotska cerkev sv. Miklavža na Goropečah je bila sezidana vsaj v 14. stoletju, morda celo prej. Uradno se prvič omenja leta 1526. Posvečena je sv. Miklavžu, zavetniku brodarjev in prijatelju otrok. Včasih so sem romali splavarji, ki so pluli po Savi. O tem govore tudi romarski podpisi na stenah ob glavnem oltarju, najstarejši je nastal že 1481. leta. Nadaljujemo proti Oklu, kjer je v februarskih dneh leta 1944 se je na Kramarjevi in Baleževi domačiji na Oklem zadrževalo okrog sto partizanov Kamniško-zasavskega odreda. Kamniško – zasavska četa je ob jutranjem svitu prispela v zaselek Oklo nad Ihanom, kjer se je namestila v Kramarjevi in Baleževi domačiji. V jutranjem svitu 24. februarja 1944 so jih presenetili nemški okupatorji in njihovi domači sodelavci. Zagrmeli so streli, ogenj je švignil v zrak in uničeval. Večina borcev se je pognala iz hiš in hlevov, a sovražnikove krogle so pokosile vsakogar, ki jim je prišel pred oči. (spomenik).

Nadaljujemo čez razgledne travnike proti kraju Dobovlje, kjer je moč opaziti kar nekaj zanimivih primerkov bogate stavbne dediščine. Ogledamo si lahko Žlezno jamo in Jamarski muzej ter si privoščimo kosilo v Jamarskem domu. Jama je odprta za obiskovalce od 1. septembra leta 1963. Ima dve dvorani, ki sta med seboj povezani z rovom in mostovi, ki so del turistične poti. Dvorani sta po zasnovi večji brezni. Obe povezuje meter dolga ožina, z vidnimi sledovi vodnega toka pod stropom in po tleh. Na dnu obeh dvoranic voda ponikne. Druga dvorana ima širše dno, ki je umetno dvignjeno in zavarovano. V muzeju je na ogled bogata speleološki zbirki so najlepši kapniki iz zbirke naravoslovca Franca Hohenwarta z začetka 18. stoletja. V Robičevi naravoslovni zbirki boste našli posebno vrsto slepih hroščev, ki so jih strokovnjaki poimenovali po najditelju biospeleologu Simonu Robiču – robiči. Arheološko zbirko sestavljajo paleolitske najdbe in ostanki favne iz babje jame. Na ogled pa so tudi razbitine med drugo svetovno vojno v bližini strmoglavljenega letala bombnika B-24. Od Jamarskega doma se spustimo po asfaltirani cesti in se kmalu povzpnemo do renesančnega gradu Krumperk, katerega notranjosti si žal ni mogoče ogledati, ker je v privatni lasti. Je pa vsekakor vredno malce postati in si ogledati zunanjost veličastnega gradu. Ob grajskem kompleksu, v starih hlevih je urejen konjeniški center. Grad Krumperk se v virih omenja že leta 1338, sedanji renesančni grad pa so okrog leta 1580 pozidali vitezi Ravbarji, ki so se pogosto bojevali s Turki. Posebej se je v bitki pri Sisku na sv. Ahaca, 22. junija 1593, odlikoval Adam Ravbar (Ad Rauber), ki ga slovenska ljudska pesem opeva kot legendarnega junaka. Po na novo asfaltirani poti se spustimo do znamenja in tik, preden se cesta spusti, zavijemo levo v gozd in sledimo markacijam, ki označujejo tudi Domžalsko pot spominov ter se počasi pričnemo vzpenjati proti vrhu Križentaura / Velikega vrha Na vrhu je miniaturni Aljažev stolp, v katerem je vpisna knjiga. Zdaj smo na najvišji točki naše poti, čaka nas le še spust nazaj na izhodišče v Športni park Ihan, vendar si vseeno privoščite počitek v prelepem zavetju gozda.

Domžalsko pot spominov je predstavil Aleš Kermauner, načelnik markacijskega odseka pri PD Domžale. Pot je bila urejena in uradno odprta 23. maja 1980 v sodelovanju Občinskega odbora Zveze združenj borcev narodno osvobodilne borbe Domžale, Kulturne skupnosti Domžale in Planinskega društva Domžale. Pot se je do leta 1994 imenovala Pot spominov NOB občine Domžale. S sprejetjem zakona o lokalni samoupravi in nastankom novih občin je dobila novo ime – Domžalska pot spominov. Z začetkom leta 2007 je bila pot predana v upravljanje Planinskemu društvu Domžale. Domžalska pot spominov ima danes status planinske poti in sodi med planinske obhodnice v skladu z zakonom o planinskih poteh. Dolga je čez 100 km in je speljana v nadmorskih višinah od 300 do 957 m (Špilk nad Blagovico). Z domžalsko občino povezuje še devet drugih občin – MOL, Vodice, Dol pri Ljubljani, Moravče, Zagorje ob Savi, Lukovica, Kamnik, Mengeš in Trzin, za njeno prehodnost pa skrbijo naslednja planinska društva: PD Domžale (32,15 %), PD Blagovica (35,96 %), PD Janez Trdina Mengeš (10,77 %), PD Moravče (16,02 %), PD Onger Trzin (5,02 %).

Dolga je več kot 110 km in je speljana v nadmorskih višinah od 300 do 957 m (Špilk nad Blagovico). Domžalska pot spominov je obhodnica, kjer je pomembno, da se – kolikor je pač možno – držimo njene trase in kontrolnih točk ne “nabiramo” posebej. Obhodnica dobi svoj smisel skozi prehojeno pot, kjer se lažje približamo ideji njenih avtorjev in del korakov namenjamo miru, doživetju ter nenazadnje Spominu.

Obisk je primeren za vse starostne skupine, za hojo v skupini ali posamezno in v vseh letnih časih. Doslej je pot v celoti prehodilo več kot 2.000 obiskovalcev, številni tudi večkrat, tako da je bilo podeljenih okrog 4.000 priznanj. Zakonca Tončka in Jurij Vulkan iz Domžal sta pot prehodila več kot 100 krat.

Na vseh kontrolnih točkah skupaj je bilo v teh letih v vpisne knjige vpisanih več kot 65.000 ljudi. Pot obišče 53 pomnikov in spominskih obeležij iz 2. svetovne vojne, nudi pa nam tudi veliko užitkov v razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe, Julijce in Karavanke, po lepoti pa ne zaostajajo razgledi na dolino reke Save, na Moravško in Tuhinjsko dolino, Črni graben in Posavsko hribovje.

Več o poti – kontrolnih točkah, trasi in ostalih pomembnih informacijah si preberite na spletni strani Planinskega društva Domžale.

Avtor: Miro Pivar; Foto,video: Simona Pivar