Na Limbarsko goro po nagelj in Valentina!

Limbarsko goro poznamo kot bližnjo pohodniško destinacijo, ki je privlačna v vsakem letnem času. Vse poti (iz Moravč, Krašnje, Blagovice, Izlak, Trojan) so lahke in dobro označene. Do vrha gore, ki je na 773 m nadmorske višine, je približno 1 uro hoda, iz Trojan in Izlak pa 2 – 3 ure. Kdor hoje ne premore, se do vrha lahko pripelje po asfaltirani cesti. Vsekakor je doživetje narave vedno lepše, če pot premerimo z lastnimi koraki. Ker je pot s Trojan razgibana, deloma gre tudi skozi gozdiček, so pohodne palice dobrodošel pripomoček, še posebej po dežju, ko je zemlja razmočena. Do vrha pa vodi asfaltna cesta, ki mimo kapelice popelje pohodnika do cerkve sv. Valentina in gostišča Urankar. Morebiti bo ravno pomlad pravšnji čas za obisk Limbarske gore – ko se upre sonce in se očisti nebo, se odpre razgled na okoliške doline in hribe, vse tja do Alp.

Turistična atrakcija, ki se je rodila iz ideje Marjana Štruklja

Pred leti sem z družino prišla prvič na prireditev Po nagelj na Limbarsko goro. Toliko ljudi, dobre volje in bogato založenih stojnic pa nisem pričakovala. Za višek doživetja so domačinko, ki je praznovala 100. rojstni dan, na prireditev pripeljali kar s helikopterjem. To je bil res dogodek za »dolgoročni spomin«!

Malo sem pobrskala po zborniku, ki je izšel ob dvajseti obletnici prireditve, in tam sem našla naslednji zapis: »Prva prireditev z imenom Po nagelj na Limbarsko goro je bila organizirana v letu 1989, ko so vsem obiskovalkam podelili nageljne na vrhu Limbarske gore. Hkrati so pripravili tudi kulturni program in poskrbeli za okrepčilo z domačimi dobrotami. Že prvi pohod je pokazal, da je zamisel prava. Iz leta v leto je število obiskovalcev raslo, tako da je zadnja leta število ljubiteljev narave in druženja na prireditvi okoli 15000. Prvim organizatorjem ŠD Krašnja so se pridružili Turistično društvo Pobudnik iz Spodnjih Lok in Smučarski klub Termit Moravče. V tistem času se je tudi v takratni občini Domžale pričelo bolj organizirano razmišljati o turistični ponudbi na območju celotne občine, tem prizadevanjem je vsekakor sledila tudi Krajevna skupnost Moravče pod predsedovanjem Petra Janežiča, ki je zamisel neutrudnega Marjana Štruklja iz Krašnje ob sodelovanju domačih društev iz Moravč tudi moralno podpirala in sodelovala pri prizadevanjih za razvijanje in ohranjanje pohoda »Po nagelj na Limbarsko goro«. Poleg tega je bila Limbarska gora priložnost za domače kulturne ustvarjalce in mlade glasbene talente, ki so se kasneje tudi uveljavili kot dobri glasbeni ali vokalni izvajalci. Kljub temu pa je še vedno ostal edini in največji cilj prireditve; zahvala ženam in materam ob njihovem prazniku ter sproščeno srečanje vseh pohodnikov na Limbarski gori …« To je gotovo najlepša čestitka, ki jo ženske lahko dobimo za svoj praznik.

Od kod pa ime Limbarski gori?

Čeprav sama lilij nisem opazila, (morda nisem bila ob pravem času), Valvasor piše, da so Limbarski gospodje in njihov grad dobili ime po lilijah, ki rastejo po sosednjih hribih in na Limbarski gori. Tujci so ime zapisovali različno: Lilienberg, Lilienberch, Liligenberc, Liligenberch, Lilinberc, Lilinberch Lindenberch, Leubrch, Limberg, Lilgenberch, včasih pa tudi Gilgeberg ali Lemberg. Limbarskega gradu ni več, daleč naokoli pa je znana Limbarska gora z božjepotno cerkvijo Sv. Valentina, že v Valvasorjevem času zelo obiskana. Čeprav so Limbarski plemenitaši v zgodovinskih virih pogosto omenjeni, nam le-ti nič ne povedo o samem gradu in o tipični srednjeveški trdnjavi na Limbarski gori. Bolj bogato je ustno izročilo. Menda je imela trdnjava tudi svoj vodovod z zajetjem pri 250 metrov oddaljenem studencu. Od zajetja je voda tekla po lesenih ceveh v grad in v samostan, ki naj bi stal na sosednjem hribu. Po ljudskem mnenju so trdnjavo in samostan porušili Turki, ki so nanju streljali s topovi od »Votlega kamna«, vendar Valvasor tega ne omenja. Vse kaže, da je zgodovina bolj blizu mitom kot resnici!

Valentin, ki ima ključ od korenin

Naše ljudstvo je poznalo sv. Valentina kot znanilca pomladi, čeprav goduje tako rekoč še sredi zime, 14. februarja. Po starem kmečkem (julijanskem) koledarju prinese Valentin namreč “ključ od korenin” in mu zato pravijo “prvi spomladin”. Ko Valentin “odklene” korenine, se pri nas začne delo na vrtovih, v sadovnjakih in vinogradih. Na ta dan namreč Valentin ureže prvo trto. Bil je še toliko bolj pomemben, saj so mu nekdaj priporočali v zaščito božjastnike, otroke, ki jih je lomil krč, bolne na očeh, one z bolečinami v trebuhu in za nameček še živino. Na Slovenskem ima ta svetnik enajst cerkva, še več pa oltarjev in kipov. In ravno med njimi je najbolj znana božjepotna cerkev sv. Valentina na Limbarski gori nad Moravčami. Danes je sv. Valentin bolj znan po uvoženem prazniku ljubezni – Valentinovem, ko se ne ženijo samo ptički temveč se lahko vname marsikatero človeško srce. A kaj bi to – ljubezen, če je ta prava, ima lahko vsak dan praznik!

Upajmo, da nam bo februar prinesel lepo vreme in proste poti za pohode, ki so, zaradi korona omejitev, postale vedno bolj obljudene. Želim si tudi, da bi kmalu spet lahko doživeli veselje ob Pohodu na Limbarsko goro po nagelj – škoda bi bila, da bi tako lepa tradicija, po več kot tridesetih letih, ugasnila.

Avtorica: Mimi Šegina