Kulturna doživetja na Domžalskem: Grad Kolovec s skoraj 800-letno zgodovino

Počitniški dnevi so idealna priložnost za raziskovanje domače kulturne dediščine. Med manj znanimi, a izjemno bogatimi zgodovinskimi točkami na Domžalskem je tudi nekdanji grad Kolovec nad vasjo Rova – nekoč imenovan Gerlochstein – ki se prvič omenja že leta 1282. Danes so od te pomembne utrdbe ohranjene le še razvaline, a zgodovina kraja in dveh gradov, starega na griču in poznejšega baročnega dvorca v dolini, razkriva izjemno bogato preteklost.

Izvor imena Kolovec je povezan z naravo in obrtnim pomenom kraja – iz nemške predpone »Ger-« (kopje) in srednjega dela »-loch-« (gozd), kar naj bi označevalo gozdove, kjer so sekala les za kopja. V slovenščini se ime prvič pojavi leta 1584, razlage pa se gibljejo od besede kolo, kolovoz pa do latinske osnove Collis (hrib).

Stari grad Kolovec – trdnjava na hribu

Na stari kopi nad vasjo Rova stojijo razvaline srednjeveškega Starega gradu Kolovec, prvič omenjenega leta 1282. Leta 1315 so bili njegovi lastniki bratje Asuin, Gerloch in Nikolaj. Zadnja potomka Elizabeta Kolovška se je kot nuna leta 1389 pridružila velesovskemu samostanu, s čimer je posest prešla v roke gospodov s Hmeljnika, sorodnikov Turjaških.

Grad je bil pred letom 1444 že v razvalinah, a so ga Turjaški kasneje obnovili. Pomembno vlogo v zgodovini gradu je odigrala rodbina Hohenwart, ki je imela velika posestva tudi v Beli krajini. Leta 1497 je grad prevzel Andrej Hohenwart, ki si ga je delil z bratom Štefanom. Po prevzemu gradu Koprivnik s strani Štefana je Andrej v celoti prevzel Kolovec.

Valvasor opisuje grad kot mogočno trdnjavo s tremi stolpi, močnim obzidjem in strelskimi linami. Zanimivo poročilo omenja tudi turške napade, neuspele poskuse zasedbe z uporabo topov in celo nočne prikazni – lučke, ki so migetale v stolpu.

Spodnji dvorec Kolovec – baročni sijaj

Po požaru leta 1560, ki je uničil stari grad, so Hohenwarti okoli leta 1530 nekdanjo grajsko pristavo preuredili v dvorec. Zasluge gredo Andreju Hohenwartu, sinu Abela, ki je bil luteran in je študiral v Tübingenu.

Dvorec je doživel več prenov – večjo prenovo je vodil Jurij Žiga leta 1679, ko je pogorel in bil obnovljen v dvonadstropno baročno stavbo z grajskim parkom. Med pomembnejšimi lastniki izstopa Jurij Jakob Hohenwart, rojen 1724, ki je imel kar štirinajst otrok z ženo Marijo Frančiško Heriko. V oporoki iz leta 1806 je določil, da mora sin Franc Jožef posestvo obdržati v družini in ga ponuditi sorodnikom, če bi ga želel prodati.

Franc Jožef je leta 1829 dvorec podaril bratu Andreju Konradu, ki je bil dvorni svetnik. Ta je leta 1855 posest prodal Janezu Nepomuku Mühleisenu, nato pa je že leta 1870 za 57.000 goldinarjev dvorec prešel na rodbino Stare iz Mengša.

Dvorec v 20. stoletju

Med drugo svetovno vojno so posest zavzeli Nemci. 30. aprila 1943 so partizani iz Kamniškega bataljona dvorec požgali, da bi preprečili njegovo ponovno zasedbo. Po vojni so ruševine odstranili, dragocena drevesa pa so bila izvažena na Brione.

Po letu 1990 so v denacionalizacijskem postopku posestvo vrnili rodbini Stare. V lasti so imeli molitvenik iz leta 1750, stari kataster Rov in črno-bele slike. Zanimiva je tudi povezava z znano slikarko Ivano Kobilca, ki je dvorec večkrat obiskala in ga upodabljala.

Obnova v duhu zgodovine

Konec 90. let je dvorec prešla v last družine Verlič, ki je objekt obnovila v sodelovanju s spomeniškim varstvom iz Kranja. Zunanjost objekta je zaščitena kot spomenik nacionalnega pomena, pogoji obnove pa so bili strogi in temeljili na ohranitvi zgodovinskih tlorisov, materialov in zunanje ureditve.

Obnova je ohranila vsa drevesa, obnovili so kamniti zid, vrtna paviljona, kapelico in amfiteater. Lokalna cesta, ki je prej potekala skozi grajsko dvorišče, je bila prestavljena.

Kulturna dediščina, vredna obiska

Grad Kolovec je danes simbol kulturne in zgodovinske kontinuitete na Domžalskem. Čeprav ni odprt za javnost, njegova zgodba živi naprej – kot dokaz nekdanje slave, družinske zvestobe in spoštljive prenove.

Vir: Visit Domžale

Tagi