Korošaški slapovi v snegu

V petek, 12. februarja 2021, smo se napotili do Korošaških slapov. Pohodniki iz domžalsko-kamniškega območja to pot dobro poznajo in jo radi prehodijo v vsakem času. Danes pa smo pričakovali, da bo slap, glede na nizke temperature, zaledenel. Parkirali smo na parkirišču v Klemenčevem, kjer je, kljub zgodnji uri, bilo že nekaj avtomobilov.

Pod parkiriščem je že drla voda, ki je odnesla nekaj skalic, primernih za prestop, zato se je bilo treba sprehoditi ob obali in najti nove »stopničke«. Ubrali smo jo navkreber, po znani poti in zavili po levi, ožji stezici, ki nas je znova pripeljala do naslednjega vodnega preskoka. Kar precej drevja je bilo poležanega zato je prestop bil nekoliko drugačen kot po navadi. Pravi izziv nas je šele čakal – steza, ki vodi strmo navzgor, je bila poledenela, zato so nam palice in dereze prišle zelo prav. Še pred tem smo srečali domačina na traktorju, ki je utrjeval pot, ki jo je odneslo zadnje deževje. Opozoril nas je, da se je nad slapovi sprožil velik plaz in da je še nekaj kubikov zemlje nad slapovi, ki se lahko znova utrga. Zahvalili smo se mu za opozorilo in šli bolj previdno naprej. Sneg je pobelil drevje in podrast, bilo je lepo, kot je vedno v naravi … Zvončki, ki so viseli s podrtih namočenih vej nad potokom ali celo s skal, so bili beli, nekateri pa rjavi, kar je bilo nekoliko nenavadno. Voda je neutrudno šumela in le kak preplašeni ptič jo je preglasil s svojim oglašanjem.

Vedno bližje, ko smo bili slapovom, bolj se je slišalo njihovo šumenje. S stezice smo se spustili do potoka, ki ga je zasulo kamenje, vse do visoke skale s katere so visele ledene sveče vseh velikosti, a tudi te so bile obarvane rjavkasto – očitno je deževje dodobra spralo zemljo in se je ta v kapljicah prijela vsega, kar ji je bilo na poti. Slap je bil res močan, kot še nikoli, a se je zdelo, da danes hoče biti sam. Zato smo se naužili njegove moči in lepote na kratko ter jo ubrali po poti nazaj. Ker je začelo snežiti, smo si vzeli le kratek predih za topel čaj in energijsko ploščico, saj več nismo niti potrebovali.

Vrnili smo se po bolj položni poti in znova preskakovali potoček, ki se prav tako ni upehal. Nič zato, ker slap ni bil ujet v led, saj nam narava podari vedno drugačen pogled nase in je tudi večkrat prehojena pot lahko vedno nova, neponovljiva izkušnja. Doživeti pot z lastnimi koraki je nekaj čisto drugačnega kot uživati v njej z daljincem v roki iz naslanjača.

Avtorica: Mimi Šegina; Foto: Mitja Šegina