Japonska – dežela, ki časti tradicijo in super tehnologijo

Že deveto leto Veleposlaništvo Japonske v Sloveniji pripravlja različne prireditve za Dan Japonske, tokrat je prireditev potekala preko spleta. Ko še nismo poznali korone in prepovedi zbiranja, so ob tem dnevu na muzejski ploščadi v Ljubljani predstavili različne vidike japonske kulture: od tradicionalne japonske hrane, plesov, oblačil do glasbe, slikarstva, borilnih veščin in še marsikaj zanimivega. Tako sem se pred nekaj leti tudi sama odločila obiskati to zanimivo deželo.

Japonska je od nas oddaljena šest časovnih pasov, dan se tam toliko prej začne in konča. Kljub temu se Japonci ne starajo hitreje od ostalih, celo nasprotno – njihovi obrazi so dolgo mladostni in postave vitalne, kot bi poznali skrivnost večne mladosti. Temu gotovo pripomore lahka hrana, ki jo sestavljajo meniji z veliko zelenjave, a tudi dobrega mesa se ne branijo – goveje meso in ribe so dnevno na mizi. Tradicionalno japonsko kosilo sestavljajo juha misu, rezanci (ajdovi ali pšenični), stročnice, tofu, sladica in kruh, za turiste v restavracijah je vse lepo prikazano v plastičnih modelčkih. Kljub temu, vedno računajte na presenečenja!

Vožnja z najhitrejšim vlakom na svetu Shinkansen je prijetno doživetje, s hitrostjo do 320 km/uro kot za šalo premaguje razdalje med več sto kilometrov oddaljenim kraji. Mimo oken drvijo mesta in pokrajina po enakem vzorcu: vrtoglavo visoke poslovne stolpnice strnjene v mestnem centru se redčijo proti periferiji in postajajo vedno nižje, ko preidejo v spalna naselja in premožne vile, umaknjene na obrobje mesta. Japonci nimajo na voljo veliko prostora zato so zelene oaze negovane z občutkom, najsi gre za javne ali privatne vrtove. Zunaj mesta so kmetije z riževimi polji, ki so kot krpanke – majhne in za naše pojme preblizu prometnicam ter tovarnam. Ne vem kakšen je njihov pogled na ekologijo, a zelo varčujejo s prostorom in prostim časom obenem pa razsipajo z reklamno osvetlitvijo in z embalažo: v vrečki z bomboni se skriva še veliko manjših pisanih vrečk, saj je vsak bombon posebej zavit. Japonci imajo prefinjen okus za ureditev mest, domov, parkov in izložb, je pa tako, da ima vsak kraj svoje značilnosti: medtem ko je Osaka bolj industrijsko, je Kyoto prijazno, srednje veliko mesto v katerem se vsak dobro počuti. Tokyo je politično in gospodarsko središče v katerem se človek zlahka zgubi v številnih trgovskih centrih z vsemogočno ponudbo. Čakanje v vrstah brez godrnjanja in prerivanja je Japoncem privzgojeno. Potrpežljivost, spoštovanje in prijaznost so nujni za preživetje na japonskih otokih. Tradicionalna vzgoja jim ne dovoljuje, da bi se obnašali drugače. Slovenec se hitro uči in že po nekaj dneh bivanja na japonskih tleh postane manj napet in bolj vljuden, kar bi bilo zaželeno vzeti s seboj v domovino, kot najbolj dragocen popotniški spominek.

Japonci živijo po pravilih šintoizma, kar pomeni, da verjamejo v dušo stvari – vse ima svojo energijo in pomen na zemlji, človek se v njihovih vrtovih počuti uglašen z naravo četudi to naravo ustvarjajo po svojem okusu. Pomanjkanje prostora je verjetno botrovalo nastanku bonsai dreves, mnogi vrtovi in templji, ki jih je tam moč obiskati, so videti kot slike stvarnosti in ne le kot stvarnost sama. Pravljičnost, v katero od dela izčrpana duša išče višji pomen, ali le preprosto stik z naravo, ki zdravi in pomirja. Japonci posvečajo delu večji del življenja, prosti čas pa radi preživljajo v igralnicah z avtomati kjer vlada tak hrup, da človek ne more slišati svojih misli. Igra se za žetone in ne za denar, ki jih je moč zamenjati za plišaste igrače in podobne malenkosti – tako država obvaruje ljudi pred porokom, ki bi jih drugače lahko pripeljal do beraške palice. Nič nenavadnega ni v poznih urah srečati skupino moških v poslovnih oblekah, ki kričijo in podpirajo drug drugega v majavih korakih »sakeja« – storilnost in neprestana predanost višjim ciljem tudi tam zahtevata svoj davek. Videli smo kavarne, namenjene ženskam, kjer se Japonke, oblečene v sodobna in tudi tradicionalna oblačila, pogovarjajo, kadijo in pijejo kavo. Kimone nosijo ženske in moški, ko želijo biti še posebej lepo urejeni. V času prvomajskih praznikov so si domači dali več duška kakor druge dni. Da ne bo pomote – ne praznujejo praznik dela temveč Golden Week, ko imajo cel teden in vikend proste dni. To ni najboljši čas za obisk Japonske, ker so vrste za oglede veliko daljše kot običajno. Japonci vas bodo ogovorili brez zadrege, če se jim bo vaš jezik zdel nenavaden ali celo znan – kar nekaj jih je že obiskalo deželo na sončni strani Alp. Polni navdušenja povedo, da so obiskali tudi Hrvaško in Italijo, saj si želijo videti čim več v kratko odmerjenem času dopusta.

V kolikor vam bo čas dovoljeval pobeg iz mestnega vrveža, vsekakor si oglejte Japonske Alpe, Kamikochi vas bo gotovo očaral. Na nadmorski višini 1.500 m se odpre pogled na venec severnih Alp in ledeniško dolino kjer se je ujelo Taisho jezero. Ob lesenih poteh-mostičkih se lahko prikažejo opice na visokoraslih drevesih, če imate srečo vas lahko preseneti medved. Mesto, kjer so ga obiskovalci na zadnje srečali, je lepo označeno. Ob nekaj kilometrih dolgi naravni poti se boste imeli priložnost okrepčati ali oditi na stranišče. Ta so na Japonskem posebnost – stranišča na štrbunk so obrnjena v nasprotni smeri kot pri nas in so v javnih straniščih dokaj običajni. V hotelih uporabljajo evropske straniščne školjke, a so jih povzdignili na piedestal užitka: s pritiskom na gumb vas lahko straniščna deska stušira ali pa ogreje, v kolikor ste bolj sramežljive sorte lahko prižgete »ptička«, ki bo zakamufliral vsak izdajalski zvok, ki bi ga raje zadržali zase.

Japonke veljajo za lepe ženske, rade si vzamejo čas za kopanje v kopališčih in vsakodnevno nego, saj je ta poglavitni vir njihove lepote. Kdo še ne pozna lepih obrazov in manj lepih zgodb o življenju gejš? Danes jih je v Kyotu še moč srečati, a le izjemoma, saj se nerade kažejo v javnosti. Mi smo jih prestregli na poti iz šole – to je bil dogodek za domače in tuje turiste! Kimono in pričeska sta za večerna, poslovna srečanja urejena tako kot nalaga tradicija. Oprava zna biti težka tudi deset kilogramov, če temu dodate visoko dvignjeno pričesko in nam nerodne lesene natikače, si lahko predstavljate koliko truda je treba vložiti v videz lahkotne elegance in gracilnosti. Število gejš je v zadnjem desetletju strmo padlo zaradi gospodarske krize pa tudi sodobnega pogleda na vlogo ženske v družbi. Te so danes zaposlene v državnih podjetjih in oblečene v uniformo hodijo skupaj z moškimi kolegi na poslovna kosila. Tako kot v vseh tradicionalnih družbah, tudi one še vedno nosijo glavno breme vzgoje otrok in ohranitve topline doma. Glede na njihov delovni urnik je to prava čarovnija. Navsezadnje, ali je pri nas kaj drugače?

Avtorica: Mimi Šegina; Foto Mimi Šegina