Ǻlesund, norveški biser na obali Atlantika

Petinštirideset minut leta iz Osla, na zahodni obali Norveške, leži Ǻlesund (Aalesund), majhno ribiško pristanišče z zanimivo zgodovino in slikovito arhitekturo v stilu art nouveau. V turističnih vodičih je omenjen le mimogrede, kot vmesno počivališče za ladje, ki peljejo v znameniti fjord Geiranger – eden glavnih »krivcev« za nenadni razvoj turizma v nekoč pretežno ribiškem mestu.

Ǻlesund je dobil status mesta daljnega leta 1848. Takrat je štel 1.200 prebivalcev, petdeset let kasneje mesto že 10.000, danes pa v Ǻlesundu živi 44.000 ljudi. Zanimivost Ǻlesunda so njegovi staroselci, ki so temnejše polti in bolj podobni Špancem kot severnjakom. V času velike krize in pomanjkanja pred več kot stotimi leti so domačini kurili velike ognje in z njimi privabljali bogato obložene trgovske ladje, da so te nasedle na obalo. Sestradani domačini so blago zaplenili, posadko pobili, a nekaterim se je uspelo rešiti in se pomešati z domačinkami. Teh pa je bilo vedno več kot mož, ki so se podajali na dolga in tveganja potovanja z ladjami. Največji val izseljencev je bil po drugi svetovni vojni. Norvežani so se izseljevali najpogosteje v Ameriko, Španijo in Portugalsko – kamorkoli so prišli, so poskušali ohraniti svojo kulturo (jezik, kulinariko, verovanja). Danes pa je življenje ob obali veliko bolj prijetno kot je bilo nekoč. Vedno več je priseljencev, pretežno strokovnjakov in izobražencev iz Evrope, zadnje čase celo s Švedske, saj ima mesto prijetno golfsko klimo in tudi veliko možnosti za razvoj (odkritje virov nafte). Stari center je pod spomeniškim varstvom, nove hiše in naselja so se zadirale pod hrib, v smeri Spjelkavika, kjer so umeščeni industrijski obrati, trgovski in športni centri – nujni spremljevalci sodobnega načina življenja.

Ime Ǻlesund je nastalo iz besedne zveze »eel sound«, kar pomeni jeguljin kanal. Mnoštvo jegulj je bilo nekoč gonilo razvoja majhnega ribiškega kraja, danes pa so to turisti, ki pridno zasedajo hotele in si z bliskavicami lastijo živopisno okrašene fasade. Za mesto je bil usoden veliki požar, ki se je razplamtel 23. januarja 1904. – menda je bila kriva krava, ki je med molžo prevrnila leščerbo in zanetila seno. Lesene hiše, povezane z vrvmi za perilo, so zagorele in pogorele v 16 urnem ognjenem plesu in 10.000 prebivalcev je čez noč ostalo na cesti, brez strehe nad glavo. Navkljub njegovi pogubnosti za imetje, je ogenj prizanesel življenjem, umrla je samo starka, ki se je vrnila v gorečo hišo, da bi rešila težko privarčevan denar. Slišala sem tudi zgodbo o verskem gorečnežu, ki ni hotel zapustiti hiše – tako vneto je molil, da mu je ogenj prizanesel in da je hiša ostala nepoškodovana. No, če smo že pri veri – kralj Olav Haraldsson je na začetku 11. stoletja Norvežane pokristjanil in brutalno zadušil stara verovanja. Norveška cerkev je bila ustanovljena 1024. leta, danes pa prevladujejo luteranci, ki skromne protestantske cerkve obiščejo največkrat za Božič in Veliko noč. V kraju Møa je cerkveni zvonik opremljen z oprijemalkami za plezanje, kar po svoje govori o praktičnosti Norvežanov.

Po velikem požaru je petdeset arhitektov, z roko v roki s stotinami gradbincev in konstruktorjev prišlo v mesto, da bi ga obnovili ali bolje – postavili na novo. Norveški arhitekti, ki so študirali in delali v tujini, so združili sodobno evropsko in tradicionalno norveško arhitekturo v specifičen stil art nouveau, ki ga je videti le v Ǻlesundu. Visoka stopničasta pročelja so okrašena z različnimi ornamenti iz narave (sadje, ptice, rože …) in iz vikinške preteklosti (zmaji, sove). Pastelne fasade starega mesta se ogledujejo na gladini morskega kanala, ulice se vzpenjajo in spuščajo, kot bi bile na vrtiljaku: s pogledom si enkrat v gorah, drugič pa se dričaš do morja. Mestne oblasti so si pridobile tudi posebno dovoljenje za nestandardne, manjše prometne znake, ki naj bi bili prilagojeni arhitekturi mesta. Ogled muzeja Art Nouveau Centre na ulici Apotekergata 16, lahko zaključite v prijetni kavarni kjer strežejo odlične sladice in čaje. Hiša ima kamnito fasado, notranjost pa je iz lepo obdelanega lesa. Nekoč je pripadala lekarnarju, ki je v tej hiši delal in živel. Muzej ima bogato zbirko razglednic z norveško motiviko: upodobljene so divje gosi, zajci, lisice ter otroci in odrasli pri igri ali delu. Med predvajanjem dokumentarnega filma o začetkih industrijske revolucije, ki je odprla vrata novim pogledom na življenje in umetnost, lahko vidite tudi posnetek ljubljanske Miklošičeve ulice in slišite nekaj pohval na račun našega arhitekta Plečnika.

Za tiste, ki si želijo ogledati cel zaliv z otočjem, priporočam obisk vrha Aksla (189 m), na katerega peljeta cesta in pešpot s 418 stopnicami. Tam je razgledna restavracija Fjellstua, od koder se vidijo okoliški otoki in Sladki vrh (Sukkertoppen) – hrib, ki naj bi norveške pomorce spominjal na Sugarloaf v Rio de Janeiru. Poleti je možen obisk z ladjo do otoka Runde z 200 vrstami ptičev, med drugimi so tam stalno naseljene njorke. Na otoku Vigra je letališče, do katerega pelje 5 km dolg podmorski tunel. Vendar brez strahu – rib ne boste videli v tunelu, temveč v mestnem akvariju. Še najbolje bo, če se tja odpravite ob 13. uri, ko se potapljač pridruži jatam rib iz Atlantskega oceana in jim ponudi kosilo. Opazovalci ta čas zasedejo amfiteater in si ogledujejo predstavo v živo – velike tune, lososi, jegulje in druge značilne oceanske ribe , grabijo ponujene kose hrane, včasih pogoltnejo tudi roko potapljača, a jo naslednji hip izpustijo. Kot pravi stari pregovor: ne grizi roko, ki te hrani!

Sever še zdaleč ni dolgočasen, kljub dolgim zimskim nočem – enkrat lahko opazujete polnočno sonce, drugič pa severni sij. Tudi tukaj, v Ǻlesundu, na 62-tih stopinjah severne geografske širine.

Avtorica: Miomira Šegina; Foto: Miomira Šegina