Kako so pletli prve slamnike

Od jeseni do pomladi, ko na polju ni bilo dela, so se ljudje zbirali po hišah in ob pripovedovanju zgodb, petju in kramljanju pletli slamnate kite. Z zbiranjem en dan pri en, en dan pri drugi hiši, so varčevali z dragoceno razsvetljavo ter monotono delo spremenili v družaben dogodek. Z obiskovanjem zdaj ene zdaj druge hiše so se širile tudi novice in zgodbe.

Vir: Povzeto po knjigi Zgodba o slamnikih na Domžalskem, avtorice Saše Roškar (fotografije so iz knjige)

Bajtarji so tako v času, ko se niso mogli preživljati z delom pri kmetih, za kar so navadno dobili izplačilo v naturalijah (hrana, obleka), prislužili tudi dodatne vire v denarju. Pšenično slamo bajtarske ženske dobile pri kmetih. Kite so pletli iz različnega števila slam – največ iz sedmih, pa tudi iz petih, devetih in enajstih slam. Iz tanke slame so pletli najbolj fine kite za najbolj fine slamnike, iz debele slame so pletli kosman. Gladko slamo so belili, hrapavo pa barvali. Pletli so tudi pisane kite iz bele, črne, rdeče ali zeleno pobarvane slame. Kite so navijali na komolce – to je stara dolžinska mera, dolga 48 cm. Vsaka kita je morala biti dolga 40 komolcev, to je okoli 25 metrov, in iz nje se je sešilo en slamnik in pol. Če so ženske vso sezono pridno pletle, so si za veliko noč lahko kupile novo obleko.

Slamniki so bili beli in črno obarvani. Ker so bili grobi in se je slama rada lomila, so bili namenjeni predvsem nižjim slojem in kot delovna pokrivala. Njihova kvaliteta se je sčasoma izoblješevala, vendar se s florentinskimi slamniki niso mogli primerjati. Izdelovalci slamnatih kit žita niso gojili posebej za slamo za pletenje, ampak je bilo zrnje pomembnejše. Po žetvi ali že med žetvijo so le izbirali slamo, ki je bila za pletenje primernejša.

Vzorci zrazličnih kit