Drzna postavitev Maistrovega spomenika

V nedeljo, 29. marca, bo minilo 141 let od rojstva generala, bojevnika in pesnika Rudolfa Maistra Vojanova, julija letos pa bo tudi 81. obletnica njegove smrti. Maistru smo v Sloveniji postavili kar šest spomenikov; prvi so se nanj spomnili Kamničani pred 45 leti, torej že leta 1970.

Postavitev in odkritje Maistrovega spomenika v Kamniku, v generalovem rojstnem mestu, je bila po mnenju takratnih poznavalcev drzna poteza. Namreč, ob 50. obletnici bojev za severno mejo se je že leta 1968 porodila ideja o postavitvi spomenika Rudolfu Maistru. Izdelavo spomenika so zaupali akademskemu kiparju Antonu Sigulinu (1917–1996) iz Ljubljane.

Slavnostno odkritje spomenika na Trgu talcev v središču Kamnika je bilo 25. oktobra 1970. Kamničani ne pomnijo, da bi se kdaj tu zbrala taka množica ljudi. V Kamnik so prihiteli številni nekdanji Maistrovi borci ter občudovalci generala in osvoboditelja naše severne meje iz vse Slovenije. Časopisni poročevalci so ocenili, da se je v Kamniku zbralo okoli 10.000 ljudi.

»Že v zgodnjih jutranjih urah so se na prostoru pred spodnjo železniško postajo začeli zbirati nekdanji koroški borci-prostovoljci, ki so se z avtobusi pripeljali iz vseh slovenskih krajev,« lahko preberemo v Kamniškem občanu, glasilu takratne SZDL Občine Kamnik. »Kamniški mladinci so vsakemu izmed borcev pripeli slovensko trobojnico. Ob 10.30 so borci skupaj s številnimi narodnimi nošami, zastavonošami ter z mengeško in domžalsko godbo v dolgem sprevodu krenili proti slavnostnemu prostoru na Trgu talcev. Tu je bila zbrana že velika množica, na slavnostni tribuni pa številni gostje, med njimi oba Maistrova sinova, Borut in Hrvoj.«

Borci so v dolgem sprevodu krenili proti slavnostnemu prostoru. (Vir: Medobčinski muzej Kamnik)

Točno ob 11. uri se je začela slovesnost. V imenu več kot 600 borcev-prostovoljcev za severno mejo leta 1918-1919, je Stane Peček raportiral predsedniku častnega predsedstva Francu Leskošku Luki. Predsednik občinske skupščine Vinko Gobec je pozdravil vse udeležence slovesnosti, še posebej zbrane borce-prostovoljce za severno mejo. Nato je ing. Pavle Žaucer, predsednik odbora koroških partizanov pri zvezi združenj borcev NOV Slovenije v slavnostnem govoru orisal lik kamniškega rojaka in pesnika Rudolfa Maistra ter njegovo vlogo pri osvoboditvi našega ozemlja ob severni meji.

Po govoru Pavla Žaucerja se je predsednik častnega predsedstva odbora za postavitev spomenika Franc Leskošek Luka napotil k spomeniku, ki je bil ovit v rdečo zastavo, in ga odkril. »Tovariš Leskošek je izročil spomenik v čuvanje predsedniku občinske skupščine Vinku Gobcu,« je sporočil poročevalec s slovesnosti.

Deset tisoč glava množica iz vse Slovenije se je zbrala ob odkritju prvega Maistrovega spomenika. (Vir: Medobčinski muzej Kamnik)

Čudovito jesensko vreme in res odlična organizacija sta pripomogla, da je veliko slavje Maistrovih borcev iz vse Slovenije v celoti uspelo. »Kamniku bo ostal v spomin na to slavje lep spomenik, delo akademskega kiparja Antona Sigulina, nova pomembna kulturno zgodovinska znamenitost v središču mesta,« je še zapisal kronist tedanjega časa. »Ta spomenik moramo čuvati in ga ohraniti poznim rodovom v spomin na našega velikega rojaka.«

Kot so zapisali v Kamniškem občanu, je predsednik občinske skupščine Kamnik Vinko Gobec po odkritju spomenika povabil vse člane častnega predsedstva in pripravljalnega odbora ter predstavnike koroških borcev na majhno srečanje v Kamniško Bistrico. Tega srečanja sta se udeležila tudi Maistrova sinova Borut in Hrvoj s svojima družinama.

Eno redkih barvnih podob Rudolfa Maistra je leta 2005 ustvaril akademski slikar Viktor Šest iz Maribora. (Foto: Primož Hieng)

Borut Maister je spregovoril še o izginotju diplome, ki jo je občina Kamnika 15. aprila 1924, ob petdesetletnici rojstva namenila Rudolfu Maistru in ga takrat imenovala za častnega meščana Kamnika, in od katere je po besedah sina Boruta ostal le okvir. »Zelo žal mi je, da je bil eden izmed najdragocenejših spominov mojega očeta na Kamnik, to je diploma o priznanju za častnega meščana Kamnika iz leta 1924, med vojno uničen,« je povedal sin Borut. »Ko smo se leta 1941 selili v Zagreb, smo rešili vseh njegovih šest tisoč knjig. Diplomo, ki je bila obešena na vidnem mestu v našem stanovanju, smo v naglici pozabili in je ni bilo več, ko smo se po vojni vrnili v Maribor. Ostal je le okvir na podstrešju, lepo izrezljan, s kamniškim grbom. Ko sem gledal v Kamniškem občanu reprodukcijo te listine, ki jo je izdelal Maksim Gaspari, sem si želel, da bi ponovno dobil vsaj kopijo tega dokumenta. Naj bi ta slika tudi našo družino v prihodnje spominjala na prečudoviti rojstni kraj mojega očeta.«