Domžalke in Domžalci na tujem

Evropske tržne in druge okoliščine so že kmalu po odprtju prvih velikih slamnikarskih tovarn v Domžalah nekatere slamnikarje pripeljale na misel, da vendarle ne bodo mogli zadostiti nemškim potrebam in da bo s slamnikarstvom treba seči tudi dlje.

Vir: Povzeto po knjigi Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, avtorja Matjaža Brojana (fotografije so iz knjige).

Zaradi potreb razširjajoče se slamnikarske industrije in ambicij, da z domžalskimi slamniki oskrbijo večino evropskih slamnikarskih in klobučarskih prodajaln, se je začel eksodus mladih domžalskih deklet v svet. Šli so tudi fantje, a deklet je bilo več. Ta začetni pojav je domžalski župnik in kronist Franc Bernik zabeležil v članku pod naslovom Domžalci na tujem. Objavil ga je v domačem časopisu »Domžalec«:

»Domžalski slamnikarski tovarnarji so svoja podjetja čedalje bolj izpopolnjevali in povečevali. Svojim tukajšnjim tovarnam so kmalu ustanovili tudi podružnice (filijalke), prodajalne v raznih velikih mestih: na Dunaju, Pragi, Budapešti, Welsu, Lincu, Bukarešti. V te svoje filijalke v raznih velikih mestih so že od početka leto za letom pošiljali iz svojih tukajšnjih tovarn po nekaj tukajšnjih domačih deklet, izurjenih šivalk.

Skupina domžalskih slamnikarjev leta 1910 v Liberecu na Češkem

Na ta način je nastala v Domžalah in okolici cela vrsta takih deklet, ki kot ptice lastovice vsako jesen gredo v ravna velika mesta in se okrog Binkošti zopet vrnejo. Hodijo ne samo po naročilu in v službi domžalskih slamnikarjev, ampak tudi drugih, ki si jih kot šivalk zelo zažele.

Domžalske slamnikarske šivalke namreč po pravici slove že od nekdaj kot najboljše. V najimenitnejših slamnikarskih tovarnah po velikih svetovnih mestih jih z veseljem sprejmejo v delo. Ni čuda! Tukajšnjim ljudem je slamnikarska obrt prešla kar v kri.

Slovenske šivalke slamnikov v New Yorku

Tudi najtežje izdelke je treba le enkrat, dvakrat pokazati našim domačim ljudem, pa jih znajo. A ne le v razna velika mesta Evrope, tudi v Ameriko so začeli zahajati domžalski slamnikarji.

Domžalski slamnikarski tovarnar Krizant Ladstaätter je namreč leta 1882 ustanovil tudi v New Yorku svojo tovarno in je poslal tja dve tukajšnji šivalki. Tovarna radi prevelike oddaljenosti ni uspela. A Domžalke so prišle v Ameriko. Že leta 1883 so šle zopet tri šivalke tja. Vendar pa celih 20 let potem Amerika za Domžale ni imela privlačne sile. Le tu in tam je odšel kedo tja.

Leta 1905 se je pa sprožilo. Potem pa je šlo, kot bi bilo namazano. Kar eden drugega so speljevali. Skoraj vsi so dobili delo in tudi prav povoljnega zaslužka v raznih slamnikarskih tovarnah. Največ jih je ostalo kar v New Yorku. Nekaj jih je prišlo tudi v Cleveland in Čikago.

Časopis Domžalec

Leta 1923 je bilo Domžalcev v Ameriki: v New Yorku 305, Clevlandu 37, Čikagu 30 in drugod 12, skupno 384.

Zveza med njimi in domačim krajem je skozi ves čas ostala kar najlepša.

K vsem velikim delom, ki so se v teh letih izvrševala v Domžalah, so tudi domžalski Amerikanci radi in z veseljem prispevali.

Domžalam so njihovi Amerikanci v čast! Na procvitu trga Domžale imajo oni lep, velik delež.

Zato se jih hvaležno spominjamo in jim tudi v tem listu pošiljamo svoj posebno prisrčni pozdrav!«