27. julija 1857 je železna cesta povezala Dunaj s Trstom

Avstroogrska južna železnica je predstavljala le del celotne železniške infrakstrukture v tedanjem cesarstvu. Dunaj je bil glavno mesto monarhije in ker je del železnice, ki je potekal do Trsta bil južno od Dunaja se poimenovala Južna železnica. Konec 18. stoletja in v začetku 19. stoletja se je Avstrijsko cesarstvo soočalo s težavami glede transporta,ker so bile trase cest še iz rimskih časov, Benetke kot pristanišče so bile kot pristanišče preplitve za pretovarjanje večjih tovorov. Reke so po cesarstvu potekale od V proti Z, transport pa od S proti J in obratno.

Nenazadnje je modernizacija in industrijska revolucija pripeljala do večje proizvodnje in povpraševanj po različnem blagu. Prva železniška proga v monarhiji je potekala od Salzburga do čeških Budjejovic, vendar so vagone vlekli konji. Potrebna je bila za prevoz soli iz solnograških rudnikov. Nadvojvoda Janez, brat cesarja Franca, se je zavzemal za železnico do Trsta.

Glavni inženir in snovalec tega takrat tehničnega presežka je bil genialec Carl Von Ghega, v Benetkah rojemn matematik, ki se je specializiral za gradnjo železnic, napredka takratnega časa.

Poleg zahtevnega načrtovanja poti preko Semmeringa tudi na slovenskih tleh ni imel malo težav. Nekatere se nanašajo tudi na naše okoliške kraje. Progo od Celja do Ljubljane je zasnoval v treh različicah: dve od Celja po Savinjski dolini, ena naj bi potekala do Kamnika skozi Tuhinjsko dolino, druga pa čez Vransko pod Trojanami do Domžal. Tretja različica je vodila ob toku Savinje iz Celja do Zidanega Mosta in odtod skozi sotesko ob reki Savi do Litije in naprej do Ljubljane. Kljub temu, da je bila tretja varianta zaradi ozke savske doline med Zidanim mostom in Litijo drzna ideja, je bila sprejeta.

Odločitev je leta 1845 podpiralo predvsem dejstvo, da so bile odkrite velike zaloge kvalitetnega premoga v okolici Hrastnika, Trbovelj in Zagorja , ki pa jih zaradi slabih prometnih povezav ni bilo mogoče dobro izkoriščati. Po šritih letih gradnje je bila otvoritev proge Celje – Ljubljana 16. septembra 1849, vendar je prvi vlak z vagoni v Ljubljano pripeljal že 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I.

Že pred letom 1840 so začeli inženirji z ogledi tras in izračuni za izgradnjo železnice od Dunaja do Trsta. Nato so začeli z gradnjo in leta 1846 je proga dosegla Celje, 1849 pa je železna cesta prišla še v Ljubljano. France Prešeren, ki je spremljal gradnjo in vesti v takratnih časopisih kot so bile Kmetijske in rokodelske novice, je svoje misli strnil v stihe. Umrl je le nekaj mesecev pred uradno otvoritvijo povezave njegovega študijskega mesta z Ljubljano, njegovim mestom dolgoletnega življenja in delovanja.

OD ŽELEZNE CESTE
(France Prešeren)

“Bliža se železna cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
kakor tiček poletim.”

…

“Ceste tebi ne zapéram,
ne na Dunaj, v Gradec, v Trst;
ti pa mene pusti zméram,
pet ‘mam boljših na vsak prst.

Med tem so se delali načrti za nadaljevanje železniške povezave Ljubljana – Trst po trasi preko Krasa. Težave se predstavljale ljublansko barje, kraške jame, kotline, podzemeljske vode kot tudi neizogiben spust do morja. Za barjem se je vzpon stopnjeval vse do prehoda čez borovniško dolino. Tu so zgradili 561 m dolg in 38 m visok borovniški viadukt, ki je imel dve nadstropji. Mogočen objekt je več desetletij veljal za največji zidani most v srednji Evropi.

Na zahodni strani (čez današnjo traso avtoceste) je bil zgrajen drugi, 230 m dolg in 28 m visok viadukt, t.i. Štampetov most. Proga se je vzpenjala skozi notranjske gozdove in je najvišjo točko 600 m.n.m. dosegla pri Postojni. Na kraški planoti so se srečevali s tipično kraško pokrajino – kraškimi vrtačami, uvalami in dolinami. Poleg tega je bilo treba na Krasu urediti še preskrbo z vodo, ki je bila nujna za parno vleko. Pri Gornjih Ležečah so zato zajeli izvir pitne vode v dva zbiralnika. Odtod je tekla voda po 38 km dolgem vodovodu do železniških postaj Divača, Sežana in Prosek. Pri Nabrežini blizu Trsta so zgradili 646 m dolg in 19 m visok viadukt. Sledil je še 319 m dolg in 19 m visok viadukt pri Barkovljah ter 2,75 m širok predor.

Pred tržaško postajo Campo Marzio so zgradili še pokrit in zastekljen nadvoz z namenom, da bi preprečili možnost okužbe potnikov s nalezljivimi boleznimi, zaradi bližine tržaškega pristanišča.

Odsek med Ljubljano in Trstom so uradno odprli na današnji dan pred 163 leti, v navzočnosti številnih uglednih oseb, na čelu s cesarjem Francem Jožefom in štirimi nadvojvodami.  V Trst je prvič uradno prispel vlak, ki ga je vlekla lepo okrašena parna lokomotiva, poimenovana Capo d’Istria.

Odprtje železniške proge so združili z odprtjem tržaškega vodovoda. Med gradnjo proge so namreč naleteli na vir pitne vode, ki so jo črpali do višje ležečega vodnega stolpa in nato speljali do Nabrežine, od koder je vodovod potekal pod železniškimi tiri do Trsta.

Konjska vprega je od Dunaja do Trsta potrebovala 8 dni. Z brzim vlakom pa so potovali le 16 ur, s počasnejšim vlakom 24 ur. Lahko si predstavljamo, koliko lažje je bilo prepeljati tovor iz Dunaja v Trst in obratno. Trst je bil glavno pristanišče za celotno Avstrijsko monarhijo. Samo mesto Trst je živelo od trgovine. V njem so imeli svoja podjetja trgovci in gospodarske družbe iz vseh koncev monarhije in iz drugih držav. Mesto brez zaledja pa ne bi preživelo, saj je v drugi polovici 19. stoletju štelo nad 200.000 prebivalcev. Zato so za preživetje in oskrbo Trsta imele pomembno vlogo vasi iz bližnjega in širšega zaledja.

28.julija 1857 je vlak pripeljal v Trst. Z Dunaja je potreboval le 16 ur. Prve vožnje se je udeležil tudi sam cesar Franc Jožef. Na relaciji Dunaj Trst sta vozila brzi in počasnejši vlak, ki je za pot potreboval 24 ur. Potniki so lahko izbirali med tremi razredi, otroci do 2 let pa so imeli 50% cenejšo karto. Po prvi vožnji je začel vlak voziti iz Trsta na Dunaj in obratno 3 krat na dan. Južna železnica je merila 577,2 km dvotirne železnice.

Več o južni železnici si lahko preberete tukaj.

Obujanje starih slovenskih običajev, tradicionalnih praznikov in etnološke dediščine Slovenije v svojem poslanstvu gojimo v Društvu Skrinjca. Spremljate nas lahko preko FB strani in YouTube kanala ali pa nam pišete na e-naslov: drustvo.skrinca@gmail.com.

Avtor: Marija Komatar, predsednica društva Skrinjca