Tone Škarja – Spomini staroste

Gorniški večeri, ki enkrat mesečno potekajo v domžalski knjižnici, poskušajo svojo podobo in značaj ujeti v barvit, a spoštljiv pogovor. Sogovorniki na gorniških večerih odkrivajo svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o njih in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Gost oktobrskega gorniškega večera je bil starosta slovenskega alpinizma Tone Škarja.

V organizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale je v torek, 1. oktobra 2019, potekal Gorniški večer, na katerem so gostili Toneta Škarjo, v pogovoru pa so se dotaknili spominov staroste. Tone Škarja je ljubitelj gora. Je alpinist. Je gospod. Je mož, čigar oči so videle najbolj skrite kotičke našega planeta. Na najvišje vrhove sveta je zahajal še v času, ko ni bilo svetovnega spleta, ko so bile vremenske napovedi precej manj natančne in zanesljive. Na njegovih poteh, vzponih in sestopih se je nabralo na stotine zgodb. Bilo jih je toliko, da bi bil greh, če jih ne bi zapisal v knjižni obliki. In jih tudi je – pisal je knjige o Everstu, o Kangbačenu, o stenah njegovega življenja … Zadnjo knjigo je napisal s pomenljivim naslovom »Po svoji sledi«. Posneli so tudi gorniški  film z naslovom Tone, javi se. S Tonetom Škarjo se je na oseminsedemdesetem gorniškem večeru pogovarjal Borut Peršolja.

Ena osrednjih osebnosti slovenskega alpinizma v zadnjega pol stoletja je v pogovoru še enkrat prehodil del poti svojega hribolazništva in gorništva, ki se je začelo v Kamniških Alpah in drugih naših ter bližnjih tujih gorah, nadaljevalo na Kavkazu, potem pa doseglo vrh z odpravami na Kavkaz in v Himalajo, od Kangbačena in Everesta do Kangčendzenge. Na tej poti je Tone Škarja doživel marsikaj, v pogovoru pa se nam je izrisal potret slovenskega alpinizma ter njegovih posameznikov tega obdobja, ob tem pa po vseh teh letih priznal, da je ista stena ob vsakem obisku nekoliko drugačna. V pogovoru se je spomnil katerega svojih prijateljev in vzornikov in pa tudi tistih, ki jih ni več.

Pomembno sporočilo, ki ga prinaša sogovornik je tudi resen nasvet in opozorilo planinski organizaciji, kaj storiti, da bi še naprej ostajali pri bistvu našega planinstva in bi se ne lotevali spreminjanja tistega, kar je bilo dobro organizirano in uspešno speljano z veliko truda in odrekanja. Uganko življenja in smrti si je na vprašanje Boruta Peršolje gost pogovornega večera zastavil ter nanjo posredno iskal odgovor: »Zakaj je nekaterim dano preživeti vse nesreče, druge pa že prva za vedno izloči? Zakaj so naše sledi različno dolge? Zakaj sem sam lahko vse preživel? Tega se seveda nisem odločil sam, vedno pa sem čutil odgovornost do življenja.« Zanimiv pogovor z gostom si lahko ogledate v zgornjem videu.

Tone Škarja (1937) iz Mengša, elektrotehnik (1954), alpinist (1956), gorski reševalec (1961), gorski vodnik (1993), publicist in fotograf. Poročen, oče sina in hčere, upokojenec Elektra Ljubljana (1995). Član Planinskega društva Kamnik (1951) in Gorske reševalne službe Kamnik (načelnik 1968–1978). Pleza od leta 1956, opravil je več kot 1000 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah, med njimi več kot 30 prvenstvenih. Sodeloval in vodil je številne reševalne akcije. Kot udeleženec in vodja je sodeloval na petnajstih alpinističnih odpravah: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1979, 1996), Jalung Kang (1985), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Daulagiri (1998), Ama dablam (2005). Načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva PZS (1979–2013), podpredsednik PZS (1998–2011). Bil je urednik Obvestil PZS, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika. Pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Avtor ali soavtor knjig Hoja in plezanje v gorah (1972, 1974, 1984), Stene mojega življenja (1975), Kangbačen (1976), Na vrhu sveta (1979), Everest (1981), Jalung Kang (1987), Stoletje v gorah, Na vrhovih sveta (1992), Planinski zbornik (2003), Slovenci v Himalaji (2004), Kangčendzenga (2008), Po svoji sledi: Alpe–Kavkaz–Himalaja (2011). Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1965, 1974), zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije (1979), Bloudkovo nagrado (1979), svečano listino Planinske zveze Slovenije (2002), častni znak svobode Republike Slovenije (2002), Bloudkovo plaketo (2011) in nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo v alpinizmu (2014).

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar