Srečanja Pod Slamniki: Ludvik Kovač – eden najboljših poznavalcev domžalske preteklosti
V Slamnikarskem muzeju v Domžalah vsak mesec v okviru Srečanja pod slamniki predstavijo gosta, ki je s svojim delom pustil dober pečat v družbi, delu in življenju. Vsako sezono pa se v okviru srečanj pogovarjajo tudi z znanimi in zanimivimi Domžalčani ali Domžalci, kot bi rekel Matjaž Brojan, ki je Domžalce in njihovo Slamnato sled ovekovečil v odličnih knjigah. V goste na srečanje je v sredo, 18. januarja 2017, prišel Ludvik Kovač, še živeča »enciklopedija« o dogodkih od leta 1931 naprej, s katerim so načrtovali pogovor že novembra, a je žal zaradi bolezni odpadel.
Ludvik Kovač, upokojeni grafik in zbiratelj, je eden najboljših poznavalcev Domžalske preteklosti. Pogovor z njim je vodila Cveta Zalokar. V pogovoru smo se skupaj spominjali »starih« Domžal, kot jih je sam doživel. Tako smo že takoj na začetku pogovora na starem zemljevidu iz leta 1935 lahko videli hiše, gostilne in trgovine. Zanimivo je bilo slišati gosta večera, da je bilo že pred drugo vojno osem trgovin in nekaj več gostiln. Na zemljevidu je vrisano še jezero v Stobu, po fotografijah pa smo videli tudi, kako se po jezeru vozijo z čolni. Tudi gasilski dom v Stobu je na fotografiji, kjer so perice v jezeru prale žehto. Ludvik Kovač je z nami delil misli ob starih fotografijah, razglednicah in drugem gradivu o Domžalah. Tako smo lahko videli sedanji kulturni dom, okoli katerega v smeri proti cerkvi ni še nič hiš, samo polja, mnoge hiše, ki so vrisane na zemljevidu pa so po vojni začele izginjati, saj so bile porušene, na njihova mesta pa postavljeni betonski pomniki današnjih Domžal. Stare fotografije, ki so se prikazale na platnu, je gost večera pokomentiral ter povedal o ljudeh, ki so tam živeli, delali, se veselili … Tako smo videli tudi veličastne procesije iz tistih časov, nekaj skupinskih fotografij otrok, godbe ….
Pogovor je nanesel tudi na drugo svetovno vojno. Videli smo nekaj fotografij hiš s porušenimi strehami, ki so utrpele škodo po bombardiranjih, slišali tudi zgodbe o eksplozijah ter o mrtvih. Med bombardiranjem Domžal je bilo devet mrtvih. Iz ust Ludvika Kovača smo slišali tudi o prvi posojilnici, ki je imela sedež v zdajšnjem kulturnem domu, o dobrodelnem domu, kjer je bil tudi “vrtec”, seveda ne takšen kot danes, ampak zato, da so starši vsaj vedeli, kje so otroci medtem, ko so oni delali. Zanimivo je bilo tudi slišati, da so Domžalce pokopavali v Mengšu, šele mnogo pozneje so jih začeli pokopavati pri domžalski cerkvi. In še zanimivost o dobrodelnem domu. To je bil dom za reveže, ki se je v Mengšu imenoval hiralnica, v Domžalah pa so mu dali malo bolj prefinjeno ime.
Ja, lepih spominov Ludvika Kovača je poslušalo veliko udeležencev Srečanja pod slamniki, ki so do zadnjega kotička zapolnili dvorano Slamnikarskega muzeja.
