ŽKD LEDITA na mednarodnem Velikonočnem turnirju v Ostravi-Češka

"Same priprave na Češko so me malo izčrpale. Tudi kovček je bil ogromen in precej nabasan s stvarmi,ki nisem vedela ali jih bom rabila ali ne. Ne samo,da sem morala pakirati, tudi mami je bila polna nasvetov in na robu živčnega zloma okoli vsega. Pomemben del prtljage je bila tudi prehrana za pot … ja ja sendviči in sokovi … vse imam mami! Noč pred odhodom je bila precej vznemirljiva in kratka, seveda se niti pod razno nisem naspala.

In prišla je sreda 1. april – ne ni šala, zares smo se dobili na zboru, kjer nas je čakal ogromen avtobus. Vsi polni pričakovanj in novih doživetij smo se na kratko poslovili od svojih staršev in se posedli na sedeže avtobusa. Malo nam je bilo hudo, ker odhajamo za 5 dolgih dni na Češko, vendar halo? Saj smo košarkarice LEDITKE – polne poguma, drzne, junaške, močne in odločne, bomo pa ja brez solz krenili na pot! In smo odpeljali proti Mariboru, kjer so nas čakale košarkarice ŽKD Maribora. Kar naenkrat je bil avtobus nabito poln. O sami vožnji lahko povem le to, da smo se zelo zbližale z deklicam iz Maribora. Trenerja Anže in Elvira sta poskrbela za nepozabno potovanje, saj sta nas ves čas vožnje animirala in zabavala. Elvira je celo sestavila himno, ki smo jo ves čas prepevali. Zanimivo je morda to, da se je Anička celo učila zgodovino v hrupu in zabavi. Prispeli smo po desetih urah potovanja pred hotel, kateri je bil od zunaj res fantastičen. Poglej si ga zlomka, znotraj pa malo manj lep. Kljub malemu razočaranju so nas trenerji razdelili po sobah, me pa smo od utrujenosti dobesedno popadale v postelje.

Ves čas bivanja v Ostravi smo se neizmerno zabavali. Spoznali smo ogromno igralk, spoznavali nove kulture in nove navade. Tudi tuje jezike, ki so zveneli bolj mešanica nekih jezikov kot kakšna angleščina ali češčina. Veliko smo hodili, saj je bilo vse oddaljeno od hotela kar nekaj kilometrov. Do dvorane smo se vozili s tramvaji, saj je bila dvorana res daleč. Najbolje je bilo, da smo se ekipe med seboj zelo spodbujale. Mi ekipo U-13 in one nas U-15. Se mi zdi, da smo se zelo zbližale in postale res dobre prijateljice. Naša trenerka vedno poudarja, da je v slogi moč in prav ima. Imele smo naporen urnik po dve tekmi na dan in poleg tega še veliko hoje. Sicer smo ves čas hoje peli in se zabavali, pa vendar so nas bolele noge. Trenerka Petra je držala tempo hoje, jaz pa sem imela občutek, da tečemo. En večer smo se udeležili zabave v dvorani, ki je bila organizirana za ekipe turnirja. Vsi so samo stali in gledali. Potem pa sta prišla naša dva trenerja Anže in Elvira ter oživela plesišče. Vsi so se nam pridružili in tako je bil žur še večji. Nek popoldan smo Leditke seveda hotele v šoping center in ga po pol urni hoji le-tega tudi zavzele. Vse oranžne smo letele po trgovinah gor in dol, potem nam je pa Petra povedal, da v Ikei prodajajo oranžne velike košarkarske žoge in smo hitele vse pokupiti. Zdaj dobesedno smrčim s košarkarsko žogo pod glavo.

Zadnji večer je imela Lana rojstni dan. Ta večer nas je trenerka Elvira poklicala v avlo hotela, kjer je imela strog govor o igranju na tekmah. Skrbno in resno smo jo začele poslušati, nato pa sta po stopnicah prišla Petra in Anže s torto, narejeno iz penastih bonbonov in z ogromno svečko na sredini. Elvira se je začela smejati, me pa smo veselo zapele Lani vse najboljše.

Lahko povem, da smo sicer bile na vseh tekmah U-15 poražene, saj smo v povprečju mlajše za leto dni in smo tako samo nabirale dragocene izkušnje za našo prihodnost v slovenski ligi. Naša trenerka nas je spodbujala in tolažila, da smo pogumne, neustrašne ter, da naš čas šele prihaja. Ekipa U-13 je pokazala zelo veliko znanja in borbenosti.

Češka je bila zame enkratna izkušnja in vesela sem,da sem jo preživela z najboljšo ekipo in trenerji. Če si nas Češka ni zapomnila po naši borbenosti in oranžni barvi, si nas je zagotovo zapomnila po ponosnem prepevanju naše himne, glasno povsod – tudi na tramvaju. Veselim se novih dogodivščin z mojimi Leditkami."

Julija

Najlepša hvala Občini Domžale za vsa promocijska darila, hvala pekarni Pečjak za lunch pakete, hvala družini Ambrožič za donirano pijačo za na pot, najlepša hvala ŽKD Maribor za prijetno druženje. Hvala avtoprevozniku Klemenčič iz Kranja, da nam je dovolil zabavo in animacijo na avtobusu. Hvala vsem, ki ste nam pomagali, da smo to nepozabno potovanje in izkušnje lahko zapisali v naš spomin za vedno.

Se vidimo pod koši.

ŽKD LEDITA