Pohodniki predani naravi so se podali na 24. Šraufov spominski pohod

V soboto, 21. maja se je v zgodnjih jutranjih urah izpred gostinskega lokala Bar pod lipo v Krašnji, na pot 24. Šraufovega spominskega pohoda podalo sto pohodnikov na 26,5 km ali na 16,5km dolgo pot, ki je bila dobro označena le za čas pohoda in je vsakemu, tudi posamezniku omogočila varno sledenje poti vse od starta do cilja.

Organizatorji ŠD Krašnja smo bili veseli, da smo se zaradi epidemioloških razmer, po dveh letih ponovno razveselili srečanja z udeleženci, ki so tudi letos prišli iz nekaterih bližnjih krajev, nekateri pa tudi od bolj oddaljenih in prav vsi so srečno prehodili pot, ki jih je iz Krašnje najprej vodila na Koreno in naprej do vasi Vrh nad Krašnjo, v Lipo pri Češnjicah, na Češnjice, ker smo pohodnike prvič pričakali s sadno – čajnim okrepčilom.

Na tem mestu pa je bilo pohodnikom omogočeno, da so se odločili za nadaljevanje poti v smeri daljšega ali krajšega pohoda. Tisti, ki so se odločili prehoditi daljšo pot, so se najprej povzpeli proti Velikemu Rakitovcu in nadalje do Špitaliča (do t.i. Kekca), kjer se je večina na tej izredno lepi razgledni točki odločila za krajši počitek in malico iz lastnega nahrbtnika. Sledil je obisk Špilka, najvišjega vrha (911 m) v Občini Lukovica in za tem še spust v nižje ležečo vas Poljane nad Blagovico, kasneje pa še nekoliko nižje, ob potok Zlatenščica v smeri Blagovice s krajšim vzponom do vasi Veliki Jelnik, kjer so se pohodniki ponovno lahko okrepčali s sadjem in čajem. Zadnji del poti pa je potekal, najprej do vasi Krajno Brdo, do Konja – zaselka nad Krašnjo in s prihodom na cilj v Krašnjo je bil krog spominskega pohoda zanje sklenjen.

Pohodniki, ki so se odločili prehoditi krajšo pot, so se iz Češnjic podali do vasi Poljane nad Blagovico in kasneje po že opisani trasi vse do cilja. Ves čas pohoda sta na delih poti s terenskim vozilom, pohodnike spremljala gorska reševalca GRS Postaje Ljubljana, s katerima smo bili vseskozi na vezi, da bi v slučaju katerekoli potrebne pomoči pohodnikom lahko ustrezno zdravstveno pomagali. Kot sta kasneje povedala gorska reševalca, so bile »edine težave« smeh, dobra volja, zadovoljstvo, ki ti jih na poseben, blagodejen način, še posebno v mesecu maju ponudi lahko le predanost naravi.

Okoli 10.30 ure smo organizatorji na cilju že lahko pozdravili prve zadovoljne in nasmejane pohodnike in jim na podlagi petih ali šestih kontrolnih žigov, ki so jih morali vtisniti na poti, izročili spominski obesek – tradicionalni gojzarček ter jih povabili k toplemu obroku. Nekateri so se na cilju pohoda zadržali dlje, drugi manj časa, a prijetnih pogovorov z obujanjem spominov na pretekle Šraufove spominske pohode in na njega samega, ni manjkalo. Tudi obljub, da se v prihodnjem letu zopet srečamo, ni bilo malo.

Okoli 16. ure smo na cilju pričakali še zadnje udeležence in skupinico organizatorjev, ki je poskrbela za odstranitev vseh trasirnih označb na poti.

Veliko pohodnikov smo vprašali za mnenje o prireditvi in prav od nikogar nismo slišali pripomb. Tistim, ki so bili udeleženci prvič, pa smo ponosno povedali in odgovorili na vprašanje: »Kako to, da se prav v Krašnji na tako spoštljiv in prijeten način spominjamo velikega, vrhunskega slovenskega alpinista in gorskega vodnika Staneta Belaka- Šraufa?« Odgovor je vedno enak: »Dolgo časa smo se poznali, z njim sodelovali in postali smo prijatelji!«

Naše prvo srečanje se je zgodilo v 80. letih, ko smo v avli POŠ v Krašnji prvič prisluhnili njegovemu predavanju in si ogledali diapozitive iz odmevnega vzpona na »streho sveta« 8848 m visoki Mt. Everest. Kasneje je bilo v Krašnji, v dolgih zimskih večerih podobnih predavanj še veliko. O vzponih na Makalu, Kangbačen, Daulagiri, Gangapurno …  Nepozabna pa ostaja tudi razstava, katero postavitev v prostorih šole nam je prijatelj Šrauf zaupal leta 1985 in jo ob njegovi 25. obletnici aktivnega alpinizma poimenoval HIMALAJA IN MI. V času počitnic si je razstavo ogledalo veliko, zelo veliko ljudi od vsepovsod.

Njegov način pripovedovanja, dopolnjenega s prikazi izjemno atraktivnih foto posnetkov, so prav vsem, ki smo bili obiskovalci omenjenih predavanj, povečali srčni utrip. Kako ga nebi, ko je šlo v več primerih nanajzahtevnejših osvajanjih prvenstvenih smeri tudi za biti ali ne biti ali za predočenja velikih fizičnih in psihičnih naporov.

Na predvečer Božiča, 24. decembra 1995 je v javnosti odjeknila žalostna novica, da sta se v plazu pod Malo Mojstrovko na enem izmet prečenj v zimskih razmerah smrtno ponesrečila Stane Belak – Šrauf in najboljša slovenska alpinistka leta 1994 – Jasna Bratanič. Na ta način je pokojni alpinist v svoji vrhunski karieri zaokrožil preko 1000 alpinističnih tur, preko 60 vrhunskih vzponov doma in v tujini. Ta tragični dogodek pa je pomenil tudi zaključek ali »pretrgano vez« našega dolgoletnega prijateljevanja in poznanstva, ki smo ga v Krašnji, skupaj z njim velikokrat doživljali tudi na drugačne načine, ko ni tekla beseda le o alpinizmu.

Nekaj let smo na predvečer tega pohoda organizirali tudi spominski večer s kulturnim programom. Še posebej pa smo bili veseli, da smo ob teh priložnostih in tudi na pohodih pobliže spoznali številne Šraufove prijatelje – alpiniste, kot npr. Tomaža Humarja, Dareta Aliča, Antona Sazonov – Tonača, Toneta Škarjo, Dava Karničarja, Marijo in Andreja Štremflja in številne druge. Posebno pozornost pa je na enem izmed teh večerov vzbudila prisotnost vrhunskega mehiškega alpinista Carlos Carsollia, ki je bil ravno v tistem času na obisku pri nekaterih naših alpinistih. Tudi ti obiski so priča o tem, kako cenjen je bil Šrauf, kot alpinist in tudi človek. Zato smo v ŠD Krašnja, kot v KS Krašnja in tudi v Občini Lukovica lahko ponosni, da nam je njegova družina, leta 1996 na našo prošnjo dovolila in zaupala, da smemo spomin nanj, kot organizatorji, skupaj s pohodniki obeleževati tako, kot smo ga obeležili tudi to leto. S spominskim pohodom in nekaj dni pred prireditvijo tudi že štiriindvajsetič obiskali njegov grob na jeseniškem pokopališču na Blejski Dobravi ter položili cvetje in prižgali svečko.

Ob tej priložnosti se vsem soorganizatorjem iz ŠD Krašnja in tudi nekaterim krajanom vasi, ki so jih pohodniki na poti tudi obiskali ter so nam pri organizaciji pomagali, vsem donatorjem in vsem ostalim, ki ste bili še enkrat več v neprecenljivo pomoč pri organizacijskem delu, najlepše zahvaljujem.

Še posebno se zahvaljujem vsem pohodnikom, ki ste se podali na spominsko pot in gospe mag. Olgi Vrankar – županji Občine Lukovica ter Antonu Sazonovu – Tonaču, starosti slovenskega alpinizma, ki sta nas s svojo prisotnostjo še dodatno razveselila.

Organizatorji si vsekakor želimo, da bi tudi v prihodnjem letu v mesecu maju lahko zopet vse ljubitelje pohodništva in narave ter tudi vse tiste, ki si želijo, kot mi, spominjati pokojnega Staneta Belaka – Šraufa, ponovno povabiti na prijetno druženje v Krašnjo.

Avtor: Marjan Štrukelj