Prihaja Žiga Ravnikar – novi Robin Hood iz Nožic

Gotovo ni človeka pod soncem, ki ne bi poznal anekdote o legendarnem angleškem junaku Robinu Hoodu. Marsikdo si je zagotovo ogledal kakšno verzijo filma in seveda užival ob junaških dejanjih legendarnega junaka. Še posebej je bil spreten s streljanjem z lokom. Filmski ustvarjalci so pač naredili tako, da je lahko zadel tarčo tudi z zavezanimi očmi. Seveda je resnica, kar se tiče streljanja z lokom daleč od tega, kar nam prikazujejo filmska platna. Če kdo dobro pozna streljanje z lokom in vse zakonitosti, povezane s tem športom, je to zagotovo 17-letni Žiga Ravnikar iz Nožic, ki že dobrih deset let trenira v Lokostrelskem klubu Kamnik. Za njim so številna tekmovanja in seveda tudi odmevni rezultati. Počasi se prebija v člansko vrsto, med drugim je vključen tudi v program za olimpijske igre v Tokiu leta 2020. V pogovoru z njim smo izvedeli, da ukvarjanje z lokostrelstvom zahteva tako fizično kot psihično pripravljenost. Svoje pa doda tudi veter, zato je vmes tudi malo matematike. Pri ukvarjanju s tem športom, olimpijskim lokostrelstvom, ga podpirata tudi njegova starša, oče Primož in mama Valerija, ki sta oba tudi aktivno vključena v Lokostrelski klub Kamnik.

Običajno je, ko povprašaš mladega fanta, s čim se rekreativno ukvarja, da bo kot iz topa ustrelil, da igra nogomet. Žiga Ravnikar, ki se je pred desetimi leti pričel ukvarjati z lokostrelstvom, temu ne oporeka. Za hobi se tudi on zapodi z žogo, za samo sprostitev pa se loti tudi ribolova, saj je član Ribiške družine Domžale. Obiskuje Srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani, njegova največja ljubezen pa je lokostrelstvo in vse, kar je povezano z njim.

»Za lokostrelstvo me je navdušila moja mami, ki mi je povedala za ta šport. Nekega dne, bilo je to leta 2007, sem na osnovni šoli, ki sem jo obiskoval, videl plakat. Obiskal sem klub v Kamniku in naredil tudi tečaj. Zelo sem se navdušil nad tem športom. Začel sem počasi, korak za korakom. Zadnja štiri leta pa se s tem športom ukvarjam bolj aktivno,« nam o svojih začetkih zaupa Žiga.

Žiga se ukvarja s tarčnim lokostrelstvom. Pri tej disciplini so vse razdalje tarč že vnaprej znane (npr. pri kadetih 60 metrov, pri mladincih in članih pa 70 metrov). »Gre za olimpijsko disciplino, kjer se v kvalifikacijah strelja z 72 puščicami. Je pa razložiti, kako se streljajo dvoboji, malo bolj zakomplicirano,« pravi. Po kvalifikacijah streljajo na izločanje. Pravi tudi, da je lokostrelstvo šport, ki zahteva fizično in psihično pripravljenost: »Da znaš nadzorovati svoje fizične mišice in da znaš zaznavati napake. Pri lokostrelstvu je namreč lahko vsaka minimalna napaka v gibu usodna za slab strel. V psihološkem smislu pa se moraš zbrati in se skoncentrirati samo na strel in ne na zadetek. Pomembno je tudi, da zaznavaš napake in da ob morebitnih slabih strelih ostaneš miren in se trudiš odpraviti napake.« Svojo vlogo ima tudi veter, ki je po besedah Žiga tako fizičen kot močen psihičen dejavnik: »Imeti moraš občutek, ko streljaš. Vsako tekmovališče ima poseben balon, kjer se lahko opazuje, kam piha veter. Po tem se ve, ali se bo streljalo malo bolj levo ali malo bolj desno.«

Žiga pravi, da so treningi načeloma vsak dan, če je le možno. Se pa vsake toliko časa vzame kakšen dan počitka, da si malo zbistri glavo. Treningi trajajo po tri ure. Začnejo se tako, da se za ogrevanje strelja na blizu. »Potem pa začnemo s streli na tarče in pisanjem rezultata, da se še psihično pripravimo. Sledijo še različne vaje s pripomočki. Na koncu pa naredimo še vaje za moč in vzdržljivost. Trening se lahko nato zaključi s streli na pet metrov, da končamo trening z dobrimi streli,« pove Žiga.

Poleg vsakodnevnih treningov imajo vsake toliko časa tudi priprave z reprezentanco, ki trajajo po en teden. Gre pa za še bolj intenzivne vaje, saj so v ta šport vpeti vse dni priprav. Matej Zupanc je njegov klubski in tudi reprezentančni trener. »So me pa svoje dni trenirali tudi Boris Andrejka, Mateja Andrejka Fideršek in Matej Fideršek s Homca, ki so veliko pripomogli, da še treniram lokostrelstvo. Začel pa sem pri Dušanu Letnarju, zadnjih pet let pa je moj trener Matej Zupanc, ki je pred leti dobil tudi naziv najboljšega evropskega trenerja v tej disciplini.«

Če se ukvarjaš s športom, so obvezen del tudi tekmovanja. Žiga je najprej začel s šolskimi tekmovanji, nadaljeval s tekmami slovenskega pokala (zunanja in dvoranska tekmovanja), srednjeevropskimi tekmovanji, evropskimi pokali, evropskimi prvenstvi, svetovnimi prvenstvi. Z dvanajstimi leti se je že udeležil tekme za svetovni pokal v kraju Nimes v Franciji, kjer je osvojil 24. mesto med kadeti.

»Leta 2014 sem prvič prišel v slovensko reprezentanco, ker sem nastopil na evropskem prvenstvu v Ljubljani. Leta 2015 sem se udeležil dvoranskega evropskega prvenstva mladincev do 21 let v Kopru, kjer smo ekipno osvojili bronasto medaljo (Rok Bizjak, Gašper Štrajhar). Istega leta je nato prišla že zunanja sezona. Udeležil sem se evropskega mladinskega pokala v Celovcu, kjer sem v mešanih ekipah z Ivano Laharnar osvojil bronasto medaljo. Nato je prišlo prvo svetovno prvenstvo, ki je potekalo v Yanktonu v ZDA, kjer sem posamezno osvojil 17. mesto in za las izgubil proti svetovnemu prvaku v izločilnem dvoboju. (Tega ne bom nikoli pozabil. Nisem imel sreče z vetrom). Z Ivano Laharnar sva bila takrat v mešani ekipi peta in prva izmed sodelujočih evropskih držav. Kasneje sva na evropskem mladinskem pokalu v Rimu v mešanih ekipah osvojila še četrto mesto,« nam o svojih rezultatih pove Žiga. Kar pa seveda še ni vse. Leta 2016 je na svetovnem dvoranskem prvenstvu, ki je potekalo v Ankari v Turčiji, posamezno osvojil deveto mesto in ekipno sedmo mesto. Istega leta je na evropskem mladinskem pokalu Heviz na Madžarskem osvojil prav tako deveto mesto in ekipno četrto mesto. Na evropskem prvenstvu v Bukarešti je kot posameznik dosegel sedemnajsto mesto, ekipno (Žiga Ravnikar, Nik Bizjak, Žan Lukšič) pa so postali evropski kadetski prvaki. V letu 2016 je Žiga zmagal na vseh državnih prvenstvih ter osvojil dvoranski in zunanji pokal. Je tudi nosilec desetih državnih rekordov v mlajših kategorijah.Tega leta je ob občinskem prazniku Žiga prejel tudi nagrado Občine Domžale.

Na vprašanje, kako je s podporo staršev, je Žiga kot iz loka ustrelil, da je podpora njegovih staršev ogromna: »Tako psihično kot finančno me starša zelo podpirata, saj je lokostrelska oprema zelo draga. Starša me spremljata na vseh tekmovanjih po Sloveniji ali pa na kakšni tekmi izven države v bližini. Lokostrelstvo je postalo del naše družine. Tudi moja starša sta zelo aktivna v Lokostrelskem klubu Kamnik. Sta namreč tudi v vodstvu kluba.« Starša nam zaupata, da ju je Žiga »okužil« z lokostrelstvom, čeprav sama ne streljata.

Velikokrat se nam v življenju zgodi, da bi radi vrgli »puško v koruzo«, saj pridejo v življenje tudi težki trenutki. Tudi Žiga se je srečal s takšnimi trenutki, ko je prišla kriza in ni našel takoj izhoda iz nje: »Prišel je trenutek, ko nisem našel izhoda iz krize. Sploh nisem imel volje več do treninga. Sta me pa starša prepričala, da sem nato nadaljeval s treningi in tudi izplaval iz krize, za kar sem jima seveda zelo hvaležen.«

In kaj pravi Žiga o svojih načrtih za prihodnost? Prvi cilj je udeležiti se vseh mladinskih tekem in dosegati dobre rezultate ter počasi prehajati v člansko vrsto. »Moj največji cilj je Tokio 2020, kjer bodo potekale olimpijske igre. Sem tudi v programu za te igre. S korejskim trenerjem, ki vodi priprave, imamo namreč večkrat skupne treninge.«

Za vse, ki bi se radi pobližje seznanili z lokostrelstvom, Žiga pravi, da je najbolje kontaktirati Lokostrelski klub Kamnik, ki je tudi najbližji lokostrelski klub. Tam večkrat priredijo tečaje, kjer interesente seznanijo z lokostrelstvom in tekmovanji. Veliko delajo tudi na raznih prestavitvah po šolah in večjih prireditvah. Letos se bodo v mesecu oktobru – mesecu požarne varnosti, predstavili tudi na dnevu odprtih vrat PGD Homec.

Prepričani smo, da bomo o noškemu Robin Hoodu v prihodnosti slišali še velikokrat. Lok je namreč napet in tarča postavljena. Dobre volje in motivacije pa Žigi tudi ne manjka.