Nermin Bašić, glavni trener NK Radomlje: ”V Radomljah bi rad delal to, v čemer uživam in osrečeval ljudi okoli sebe.”

Nermin Bašić je svojo trenersko pot začel v Bosni in Hercegovini v rodnem Travniku, ko je v sezoni 2011/12 prevzel vlogo glavnega trenerja NK Travnik, ki je takrat tekmoval v bosanski Premijer ligi.

Že na začetku profesionalne trenerske kariere je s 27 leti postal najmlajši trener z UEFA PRO licenco in hrkati tudi najmlajši glavni trener v najvišjem klubskem tekmovalnem rangu v katerikoli ligi v Evropi. Leta 2014 je sprejel izziv tretjegoligaša Metallegheja iz Jajca in se s klubom po dveh sezonah uvrstil v najvišji rang BH nogometa. Tam je deloval še dve sezoni, se nato za kratek čas preselil h klubu Tuzla City in zatem prvič prišel v Slovenijo. Že v sezoni 17/18, ko je naš klub nastopal v 2. SNL, je pokazal svoj potencial, v sezoni 18/19 pa je bil z Radomljami tudi jesenski prvak. Za tem je sprejel ponudbo prvoligaša iz Nove Gorice. Kasneje se je prvič v karieri podal na drugo celino. Deloval je namreč kot pomočnik pri angolskem prvoligašu 1° de Agosto, s katerim je nastopil tudi v afriški Ligi prvakov. S to ekipo je osvojil domači super pokal ter bil prvi na lestvici do prekinitve sezone, do katere je prišlo zaradi pandemije. Prihodnjo sezono je ponovno opravljal glavno trenersko vlogo in namreč pri svojem bivšem klubu Tuzla Cityju, ki je takrat že nastopal v bosanski Premijer ligi. V Tuzli se je zadržal le kratek čas, sej je bil zaradi težke oblike Covida primoran zapustiti funkcijo glavnega trenerja. Po prekinitvi sodelovanja s Tuzla Citvjem je sprejel ponudbo egipčanskega velikana Ismaily SC, ki je v Egiptu za Al-Ahlyjem in Zamalekom tretji največji klub v državi. V deželi faraonov je dva meseca opravljal funkcijo pomočnika trenerja Dragana Jovića, s katerim je deloval že v Angoli. S pričetkom letošnje sezone pa se je Nermin vrnil v domače okolje in pri NK Radomlje prevzel funkcijo ”team manager”. Pred pričetkom zimskih priprav letos je ponovno sedel na stolček glavnega trenerja naše članske ekipe. ”Šefe”, kot ga kličejo njegovi pomočniki in igralci ima s svojimi varovanci pred seboj nelahko nalogo v trdem boju za obstanek v 1. SNL.

Se spomnite ko ste prvič prišli v Slovenijo, kakšna so bila takrat vaša pričakovanja?

Slovenijo sem vedno cenil, saj je v bivši Jugoslaviji vedno veljala za najbolj napredno izmed vseh republik. Priložnost, ki sem jo dobil v tej državi sem smatral kot nagrado za svoje delo, ki sem ga do tedaj opravljal v Bosni in Hercegovini. V Sloveniji sem dobil odlično priložnost, da se dokažem tudi na tujem in s to priložnostjo sem na novo spoznal tudi sebe. Od prvega dne se v Sloveniji počutim fenomenalno, ljudje so me zelo lepo sprejeli. Iskreno lahko rečem, da se počutim kot, da bi bila Slovenija moja država. Z ljudmi se v tej čudoviti državi zelo dobro razumem in ne bi me presenetilo, če bi v Sloveniji ostal do konca življenja. Moja družina trenunto živi v Bosni, vendar sem veš čas v kontaktu tudi z njimi in pogosto jih seveda obiščem, saj konec koncev Bosna ni tako daleč.

Kako je prišlo do prvega kontakta med vami in NK Radomlje?

Glede na moje uspehe v Bosni in Hercegovini so me pri NK Radomlje začeli spremljati že precej časa nazaj. Spomnim se, da so pogovori med klubom in menoj trajali zelo dolgo, več kot pol leta. V določenem momentu sem bil zelo blizu prevzema članske ekipe, ko je ta še nastopala v Prvi ligi. Ker se v tistem momentu nismo uspeli dogovoriti za sodelovanje, sem še nekaj časa ostal v Bosni. Kasneje smo se le uspeli dogovoriti in kmalu za tem sem prevzel funkcijo glavnega trenerja članske ekipe NK Radomlje. Zdi se mi, da je bilo predsedniku Marinšku všeč predvsem to, da sem že pri Metallegheju uspel dokazati, da se z dobrim delom in strategijo da priti iz nižje lige v višjo. Enake cilje sem si zastavil tudi v Radomljah.

Kaj se je spremenilo od vaše prve epizode pri NK Radomlje do sedaj, ko ste ponovno na mestu glavnega trenerja našega kluba?

Spremenilo se je mnogo stvari, klub je ogromno napredoval. Ne samo kar se tiče ekipe in prihoda igralcev, tudi infrastruktura je zelo napredovala. Z organizacijskega vidika je klub prav tako napravil ogromen korak naprej in čutim, da za klub nikoli prej niso delali sposobnejši ljudje kot danes. Prvič se v Radomljah počutim kot del nečesa velika in močnega in prepričan sem, da lahko dosežemo skupne cilje. V klub sem nazadnje prišel z namenom, da bom opravljal funckijo ”team menedžerja”. Tako je bilo vse do zime, ko je naš klub sklenil sodelovanjem s HNK Hajduk Split. Nato so me v klubu zaprosili, da bi prevzel vodenje članske ekipe, kar sem na koncu tudi sprejel. Zelo pomembno je, da izpostavim, da v klub na začetku sezone nisem prišel z namenom, da bi zamenjal takratnega glavnega trenerja Roka Hanžiča. Ko mi je bila ta možnost ponujena, sem dolgo razmišljal ter ugotovil, da sem klubu ostal nekaj dolžan. Ko sem leta 2018 odšel v Gorico, se je vizija NK Radomlje nekoliko porušila. S svojim povratkom v Radomlje sem klubu želel nekaj vrniti. Z ljudmi iz kluba sem bil v času, ko me ni bilo, venomer v kontaktu. Ohranil sem odličen odnos s predsednikom Marinškom ter direktorjem Cerarjem in želel sem, da bi se ta odnos nadaljeval. Ves čas sem bil prepirčan, da lahko ta klub s svojo edinstveno dušo napravi nekaj velikega v slovenskem nogometu. Zavedam se, da je bilo ob mojem povratku v klub v slovenski javnosti veliko govora o tem, ali sem prišel samo z namenom, da nasledim Roka na mestu glavnega trenerja. Z Rokom sva po mojem prihodu v klub zelo hitro opravila sestanek, kjer sva do podrobnosti določila, kakšno bo najino sodelovanje. Iskreno lahko rečem, da sva imela z Rokom odlično sodelovanje in da sem mu v vsakem trenutku stal ob strani ter mu kot trenerju glavne ekipe nudil vse. Rok je sijajen človek, ki je to sprejel in pametno izkoristil, saj je z ekipo ne glede na vse, opravil odlično delo. Seveda bodo ljudje govorili, da sem komaj čakal na priložnost, ko bo Rok klub zapustil. Če bi to držalo, bi ekipo prevzel že sredi jesenskega dela. Rok ve, koliko ga spošutjem in tudi po njegovem odhodu iz kluba sva ostala v odličnih odnosih. Zame je najbolj pomembno to, da on in jaz poznava resnico. Roku sem zares hvaležen za sodelovanje in verjamem, da se bosta najini poti v prihodnosti še srečali.

Ste prvi trener, ki ekipo vodi odkar je naš klub sklenil sodelovanje s HNK Hajduk Split. Kakšne so po vašem mnenju največje prednosti tega dogovora? Je to lahko koristno tudi za trenerski štab?

Menim, da je to lahko koristno za celo Slovenijo. Za ligo, za slovenski nogomet in tudi za NZS. Prepričan sem, da je Hajduk odlično zastavil delovanje na vseh področjih. Tudi hrvaška liga je v zadnjih nekaj letih močno napredovala, definitivno gre za najmočnejše tekmovanje na Balkanu. Za nas trenerje, ki delamo v NK Radomlje, je to zagotovo ogromna priložnost, saj se iz tega sodelovanja lahko naučimo zelo veliko. Pomembno je omeniti, da ne gre za kakršno koli sodelovanje. Smo del družine, saj s Hajdukom sedaj delimo podobne cilje, z njimi bomo delili tako skrbi kot uspehe in res mislim, da je to za naš klub edinstvena priložnost, da še dodatno napreduje.

Del klubske strategije je tudi napredek naše akademije ter uveljavitev le-te kot ene izmed najboljših v državi. Glede na to, da ste tudi sam veliko delal z mladimi, bi vas vprašali, kaj je za vas najpomembnejše pri delu z mladimi nogometaši.

Moram reči, da je delo z mladimi zame eden največjih izzivov. V moji prvi trenerski epizodi, ki sem jo opravljal pri NK Travnik, sem imel najmlajšo ekipo v bosanski Premijer ligi. Od enajstih igralcev jih je bilo devet mlajših od 21 let. In s tako mlado ekipo nam je tudi uspelo ostati v ligi. Veste, kaj je najpomembneje za mladega igralca? Morate mu dati zaupanje, morate mu dati čas. Sočasno morate biti njegov oče, mama in dekle, saj bo le tako dobil samozavest, ki pa je za mladega igralca še kako pomembna. Mlademu igralcu je potrebno vedno stati ob strani ter z njim delati na vsakodnevni ravni. Zelo pomembno je, da se ti fantje zavedajo, kaj jih čaka v karieri. Morajo biti skromni, delovni in željni kritike ter biti sposobni to kritiko sprejeti. Veliko mladih igralcev beži od kritike in odgovornosti. Zato jih tudi veliko na koncu ne izkoristi svojega potenciala. Sprejeti kritiko in se iz tega nekaj naučiti je za mladega igralca zelo velika stvar, saj lahko le na tak način napreduje. V NK Radomlje si res želimo dati mladim igralcem čas, da se razvijejo in da pokažejo svoje prave sposobnosti. Pomembno je, da z njimi ravnamo kvalitetno in jim nudimo vse, kar narekujejo zadnji trendi v svetu nogometa. Imamo nemalo talentranih mladih igralcev in zame je zelo pomebno, da ta talent tudi razvijejo. Nočem biti nekdo, ki bo zlival svoje frustracije na mladega nogometaša ob prvi napaki. Želim, da se igralci zavedajo, da lahko naredijo sto in eno napako ter da bom kljub temu vedno stal za njimi ter jim nudil oporo. Pomembno je le, da se iz teh napak nekaj naučijo. Dodati moram tudi, da je zame osebno zelo pomembna komunikacija z igralci, še posebej z mladimi. Včasih je lahko en razgovor bolj koristen kot pa deset treningov. Tudi zato veliko delamo na tem, da se z igralci pogovarjamo in skušamo razumeti, kako razmišljajo ter kaj jih muči. Nogomet ni le v nogah ampak tudi v glavi in ravno psihološki del te igre je tisti, ki na koncu naredi razliko med dobrim in odličnim nogometašem.

Kaj se je po vašem mnenju v zadnjih leti spremenilo na področju dela z mladimi igralci?

Poglejte, ko sem sam igral nogomet, sem dojel kaj imam rad in kaj ne. Nikoli nisem maral teči krogov in delati dolgih distanc z namenom, da bi pridobil na kondiciji. Želim igrati nogomet. Zadnjih 13 let z mojimi igralci delam predvsem na tehniki in taktiki, skozi katero lahko igralci prav tako ogromno pridobiji na kondiciji, brez da bi za to potrebovali preteči 100 okrogov okoli igrišča. Lahko rečem, da se je nogomet na splošno zelo spremenil. Mladi fantje ne igrajo več na ulici, kot smo to počeli včasih in posledično to pomeni, da igralci nogometu posvetijo precej manj časa. Zato je še toliko bolj pomembno, da ta kratek čas, ki ga imajo na voljo za trening, pametno izkoristijo, da lahko seveda kar se da napredujejo v nogometnem smislu. Pomembno je tudi, da smo pri delu z mladimi inovativni. Nove generacije so navajene na sodobne tehnološke oprijeme, vsi izmed njih uporabljajo pametne telefone. Jaz mlade igralce včasih v šali imenujem Android igralci. Zelo pomembno je, da razumemo, kako ti fantje razmišljajo in se jim skušamo čim bolj prilagoditi. Potrebno jim je nuditi vse, kar potrebujejo, saj se generacije igralcev spreminjajo iz leta v leto. Zato se mora spreminjati tudi način dela z njimi. Mirne vesti lahko rečem, da je NK Radomlje v samem vrhu, kar se tiče dela z mladimi igralci. Imamo odlične pogoje za delo in tudi zelo sposoben kader, ki je zadolžen za delo z mladimi nogometaši. Konec koncev pa imamo tudi izvrstno vodstvo, ki se je celotnega projekta lotilo zelo pametno in ne bo odnehalo že pri prvi oviri.

Kot trener ste znan po tem, da uporabljate najmodernejše tehnike pri delu z nogometaši. Med treningi uporabljate najsodobnejše naprave, veliko se učite tudi od večjih klubov, spremljate njihov način dela. Od kje se vam je porajala ideja, da za trenersko delo uporabljate tudi načine, ki so morda pri nas še nekoliko nepreizkušeni?

Pomembno je, da omenim, da sem odraščal v Nemčiji. Tam sem tudi igral nogomet. Ko še kot otroci nismo trenirali, sem bil že pri desetih letih sam tisti, ki je organiziral igri v soseki in vrstnike vodil na medsebojnih obračunih. Ker sem večino najstniških let preživel v Nemčjiji, sem po povratku v rodno Bosno in Hercegovino s seboj pripeljal tudi nekaj najsodobnejših metod pri delu z nogometaši. Leta 2007 sem bil prvi trener v BIH, ki je z igralci delal video analize. Leta 2014 so se na svetu pojavili prvi droni za snemanje video posnetkov. Jaz sem bil naslednje leto prvi trener v moji državi, ki je dron uporabljal na treningu. Dojel sem, da je potrebno vse nove stvari v nogometu v najkrajšem možnem času preizkusiti. Ne želim čakati, da bo to storil nekdo drug in tako pred menoj ugotovil, kakšne so prednosti teh novih stvari. Spomnim se, ko sem leta 2017 sanjal, da bi imeli v Radomljah GPS naprave in v klubu so mi kmalu to omogočili. Na razpolago želim imeti vse in zares vidim, koliko takšne stvari koristijo meni in mojim igralcem. Želim gojiti sodobno igro nogometa in zavedam se, da so za to potrebni najsodobnejši oprijemi ter vsi pripomočki, ki so za to na voljo. Vedno sem v svoje delo in izobraževanje vlagal tudi lastna sredstva. Lahko rečem, da sem v svoji karieri polovico svojega zaslužka vložil v lasten razvoj in izobraževanje, za kar mi ni nikoli bilo žal. Dandanes hranim material, ki sem ga nabral med svojo trenersko kariero; od knjig do zgoščenk z video analizami. Doma imam celo stanovanje polepljeno s statistiko svojih igralcev. Kar lahko svetujem mlajšim kolegom je to, naj vlagajo sami vase in naj jih ne bo strah spreminjati stvari ter načina dela. Potrebno je imeti pogum in probavati nove stvari. Konec koncev je to pomembno tudi za igralce. Marsikateri igralec se ne zaveda, kako pomembno je da vlaga vase in v svoj razvoj. Veliko jih bo imelo odgovor na to v smislu, da enostavno ne zaslužijo dovolj, da bi vložili v svoj napredek. Nihče me ne more prepričati, da si prvoligaški igralec ni zmožen privoščiti prehrambenih dodatkov ali pa morda programske opreme za obdelovanje svojih posnetkov. Nekdo igralcev mi lahko reče: ”Šefe, ampak mi igramo za majhen denar”. Moj odgovor bo vedno, naj tudi ta majhen denar, ki ga zaslužijo, vložijo v svoj razvoj in nekoč se jim bo to zagotovo obrestovalo. Jaz sem v preteklosti najemal posojila, da sem si lahko privoščil trenersko licenco ter sodobno opremo za trenersko delo. Vprašanje ni ali je nekdo tega zmožen ali ne, vprašanje je le, ali si nekdo to želi.

Rojeni ste bili v Bosni in Hercegovini, devet let svojega otroštva pa ste preživeli v Nemčji. Nam lahko zaupate malo več o svojem otroštvu in kako je to vplivalo na vaš značaj ter način dela v nogometu?

Rodil sem se v Bosni, že pred vojno, ki je izbruhnila v bivši Jugoslaviji, pa sem se pridružil staršem, ki so takrat delali v Nemčiji. Celotno osnovno šolo sem obiskoval v Nemčiji in tam se tudi začel igrati nogomet. Povratek v Bosno je bil zame najtežji izziv v življenju. Predvsem zaradi tega, ker sem se v prihodnosti videl v Nemčiji. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da sem se leta 1999 vrnil v Bosno. Glede na to, da sem v Nemčiji živel devet let, sem zelo slabo govoril bosanski jezik in zaradi tega sem imel težave tudi v šoli. Predstavljajte si, kakšen šok je bil za najstnika povratek v realnost Bosne po tem, ko sem bil celotno otroštvo navajen na blaginjo Zahodne Evrope. Enostavno sem se v Bosni nekako izgubil. Vedno sem upal, da sem bom v prihodnosti vrnil v Nemčijo. Ne glede na to, da to tega ni prišlo, pa sem od svojega življenja v Nemčiji odnesel veliko pozitivnega. In ravno ta kombinacija bosanske kreativnosti ter nemške discipline mi je vedno pomagala pri doseganju ciljev. Edino kar si lahko zamerim je to, da v zadnjih 13 letih nisem posvetil veliko časa svoji družini in prijateljem, ampak sem večino časa predal svojemu trenerskemu delu. V nogometu sem zares 24 ur na dan in ogromen del svojega življenja sem posvetil nogometu. Vedno skušam biti skromen in si dopovedati, da v svoji trenerski karieri nisem še ničesar dosegel. Nogomet je posel, kateremu je potrebno biti predan z vso dušo in srcem. V ta šport vlagam 120% in enako pričakujem od svojih igralcev. Ljudje me velikokrat vprašajo, kako je možno v nekaj vložiti 120% in vsakič jim odgovorim, da je 100 procentov vloženega dela, dodatnih 20 procentov pa je emocij in želje. Ljudje, ki se sami niso ukvarjali z nogometom, se na žalost ne zavedajo, koliko je potrebnega odrekanja, da bi lahko v nogometu dosegli zastavljene cilje. Vsi vidijo le vrh ledene gore, ne zavedajo pa se, kaj vse se skriva pod gladino. Vsi vidijo le 90 minut tekme na svojih zaslonih in si mislijo: ”Lahko je tebi, saj samo usmerjaš nekaj fantov, ki brezglavo tekajo po igrišču.” Ne zavedajo se, da 7 dni na teden nimaš niti časa, da bi peljal ženo in otroke na izlet, saj te izven igrišča čaka ogromno dela, na področju priprave in analize tekem in treningov. Enostavno nimaš svojega življenju in ljudje, ki niso v nogometu, tega ne vidijo. Nikole ne bom pozabil, ko sem se pri 23 letih vpisal na tečaj UEFA PRO licence. Takrat sem že imel opravjeno licenco UEFA A, ampak zaradi moje starosti so me dvakrat zavrnili misleč, da sem za to delo še premlad. Vseeno pa sem vztrajal in naposled le pridobil željeno licenco. Vedno sem verjel vase in to je bilo skozi celotno mojo kariero moje vodilo. Moram dodati, da mi je v moji karieri ogromno pomagal tudi slavni hrvaški trener Ćiro Blažević. Za nama je podobna zgodba, ki naju združuje. Oba prihajava iz Travnika in oba sva se zaradi poškodbe zelo mlada podala v trenerski posel. Že zelo zgodaj v moji karieri, ko je bil gospod Blažević v začetku 21. stoletja trener Zagreba, sem ga imel priložnost spoznati. Takrat mi je pred mnogimi novinarji dejal, da mi bo pomagal na moji trenerski poti in to mi je zares ogromno pomenilo. Oprijel se me je tudi nadimek ”Ćiro mali” in še dolgo za tem sva bila v kontaktu. Zares sem mu hvaležen za vse, kar je storil zame.

Ali je za igralca pomembno, da med aktivnim igranjem nogometa razmišlja tudi o svoji prihodnosti po zaključku nogometne kariere? Kakšen bi bil vaš nasvet igralcem, ki se bližajo koncu svojih karier?

Še preden sem se kot mlad nogometaš poškodoval in zaključil svojo igralsko kariero, sem razmišljal o tem kaj bom počel, ko bom prenehal z igranjem. Kmalu po poškodbi sem se vpisal na trenersko izobraževanje in pričel s trenerskim poslom. Že kot mlad pa sem ustanovil tudi lastno podjetje z namenom, da bi imel poleg trenerskega dela še nek dodaten dohodek, ki bi mi zagotavljal preživetje. Nikoli nisem živel samo od nogometa in tudi, če se z nogometom ne bi ukvarjal, bi verjetno vodil svoje podjetje. Zame je bilo vedno pomembno, da nekaj delam oziroma ustvarjam. Nikoli nisem želel čakati na priložnosti, ampak sem jih iskal sam. Zdi se mi, da bi enako morali razmišljati tudi igralci. Za igralca je pomembno, da že med svojo nogometno kariero razmišlja o svoji prihodnosti. Sam osebno sem starejšim igralcem vedno skušal pomagati, da bi se po končani karieri zaposlili v kakšnem klubu ali pa opravljali neko drugo delo, ki bi jih veselilo. Venomer sem se trudil, da jim tudi sam omogočim, da bi prišli do kontaktov, ki bi jim pomagali v njihovi nadaljnji karieri. Zavedam se, da je prehod iz nogometne v t.i. poslovno kariero izredno težek. To je popolnoma drugi svet. Zato je pomembno, da se igralci na to pripravijo. Tu lahko pomembno vlogo igrajo tudi starši, ki bi morali svoje otroke že kot majhne poučiti o tem, da je pomembno, da se poleg nogometa izobražujejo ter pripravijo na svojo prihodnost.

Dolgo časa ste bil aktiven izven Slovenije. Kakšne so največje razlike med nogometom in delom pri nas ter v tujini?

Potrebno je povedati, da je nogomet velikokrat povezan s kulutro in okoljem, v katerem je prisoten. Že Bosna se po običajih precej razlikuje od Slovenije, kaj šele afriške države, v katerih sem imel priložnost delati kot trener. V Sloveniji mi je všeč predvsem to, da je okolje precej umirjeno. Ljudje so kulturni, država je razvita in to se pozna tudi v nogometu. V Bosni smo še malce za časom, predvsem se še vedno poznajo posledice vojne in na vseh področjih je prisoten nekakšen stres, posledično tudi v nogometu. Afrika pa je povsem različna. Lahko rečem, da je bila Afrika zame morda najboljša nogometna izkušnja. Tam ni bila tako pomembna komunikacija na osnovi jezika. Tam je potrebno komunicirati skozi emocije. Afričani so ljudje, ki izrazito dojemajo čustva ljudi okoli sebe, še posebej pa to pride do izraza, če si tujec. Osebno se smatran za zelo čustvenega človeka, predvsem pa ta moja čustva pridejo na površje pri trenerskem delu. To mi je tudi zelo pomagalo pri delu z afriškimi nogmetaši, saj so me iz tega razloga zelo hitro sprejeli ter vzljubili. V Afriko nisem odšel zaradi želje po zaslužku, temveč sem želel pobližje spoznati to edinstveno celino. V vsaki ekipi sem imel do sedaj vsaj enega afriškega igralca in tudi zato sem si želel bolj spoznati njihov kontinent. Ko sem bil tam, sem spoznal, na kakšen način živijo, odraščajo in kako se razvijajo kot igralci. Angola in Afrika na splošno sta mi ostali zelo pri srcu.

Imate morda kakšno zanimivo anekdoto iz časa, ko ste delovali v Angoli?

Imam (smeh). V afriki so ljudje zelo vraževerni in pogosto obiskujejo vrače. Tako je bilo tudi v našem klubu in z našimi igralci. Nekoč je nek igralec po poškodbi, namesto da bi obiskal zdravnika, odšel do nekega lokalnega vrača. Skušal sem mu pojasniti, naj obišče klubskega zdravnika in fizioterapevta, da mu svetujeta, kako naj sanira poškodbo, vendar mi je odvrnil, da on nikoli ne obiskuje zdravnikov. Ko se je vrnil v klub, nam je pojasnil, da mu je vrač za eno leto odsvetoval igranje nogometa. Meni in ostalim trenerjem je bilo to absurdno, preostali ljudje v klubu pa so to sprejeli kot nekaj povsem običajnega. In ni šlo za katerega koli igralca, to je bil bivši reprezentant Gane. Zares je zanimivo, kako se običaji spreminjajo od države do države in kako ljudje gledajo na vsakdanje stvari. V Afriki imajo neksončno razlogov, da bi se pritoževali nad stanjem, ki vlada na tej celini. Vseeno pa ljudje ostajajo nasmejani in pozitivni, lahko bi rekel, da živijo povsem brez stresa. Vse to je moč opaziti tudi v nogometu. Imel sem priložnost delati za največji klub v Angoli in nikoli ne bom pozabil, kakšna evforija je vladala v mestu, ko smo se uvrstili v afriško Ligo prvakov. Še danes mi grejo kocine pokonci, ko pomislim, kako srečni so bili ljudje ob tem uspehu. To je bila zame zares neverjetna izkušnja, ki me je zagotovo spremenila v pozitivnem smilsu in prepričan sem, da se bom v Afriko še kdaj vrnil.

Za konec bi vas vprašal še, kakšni so vaši dolgoročni cilji v našem klubu in kje se vidite v prihodnjih letih?

Moj cilj je bil vedno, da za seboj v klubu pustim nek vtis. Nikoli nisem imel v prvem planu, da bi v najkrajšem možnem casu zaslužil kar se da veliko denarja. V nogometu so cilji vedno dolgoročni. Trenutno se vidim v Radomljah. Res si želim, da bi klub napravil velik korak tako v rezultatskem kot v organizacijskem smislu. Želel bi si rasti skupaj s klubom. V tem okolju sem našel nek svoj mir in počutim se kot doma. V prihodnosti pa si močno želim, da bi ali z NK Radomlje ali z nekim drugim klubom tekmoval v enem izmed evropskih klubskih tekmovanj. Nevem kam me bo odnesla življenska pot, sem namreč avanturist po duši. Nisem nekdo, ki ima rad udobje, temveč sprejemam nove izzive in rad delam. Želel bi delati v klubu, kjer bomo imeli poln stadion, pa četudi bo to samo par tisoč gledalcev. Rad bi delal to, v čemer uživam in osrečeval ljudi okoli sebe.

Avtor: NK Radomlje; Foto: arhiv NK Radomlje