Matjaž Marinšek, predsednik NK Radomlje: “Akademija in lastni igralci so prioriteta”

Opravili smo pogovor s predsednikom NK Radomlje g. Matjažem Marinškom, ki nam je zaupal nekaj zanimivih dejstev v povezavi z nedavnih burnim dogajanjem ter nam pojasnil tudi kakšni so dolgoročni cilji kluba.

Gospod Predsednik, v nogometu delujete že precej časa. Kaj je bil za vas največji izziv odkar ste na čelu NK Radomlje? 

Na tej naši poti je bilo veliko izzivov, lepih in manj lepih trenutkov. Najtežje pa se je bilo dvakrat pobrati po izpadu iz prve lige. Takrat nas je zapustilo veliko število igralcev, finančno smo bili izčrpani in mentalno izpraznjeni. V tistih trenutkih sem se spraševal ali mi je tega res treba in ali je sploh možno, da sredina, kakršna smo mi, igra na tako visokem nivoju. Samo jeklena volja in vera v ljudi, s katerimi ustvarjamo naš klub, sta nas potegnili naprej. Vztrajal sem, ker čutim odgovornost predvsem do naših navijačev. Mislim da ni kluba, kjer bi bili navijači in vodstvo kluba tako povezani. Skupaj smo v dobrem in slabem in še danes se mi naježi koža, ko naši Mlinarji preglasijo Viole ali Dragonse, pa čeprav izgubljamo z 0:2. Kapo dol Denis in vsi ostali…

Trenutno pa je seveda največji izziv ostati v družbi najboljši in se s selekcijo U15 uvrstiti v najvišji rang tekmovanja.

Če se lahko vrnete na začetek vaše zgodbe s klubom v leto 2007, ste si predstavljali, da bodo stvari potekale tako, kot se odvijajo danes? So bila vaša pričakovanja morda drugačna? Ste si že od nekdaj želeli delovati v nogometu?

Ko sem prevzel vlogo Predsednika so bili cilji popolnoma drugačni in niti v najlepših sanjah si nisem predstavljal, da bomo kdaj prišli do takšnega nivoja. Leta 2007 smo si zastavili tri cilje – urediti infrastrukturo, ki je bila takrat res v ubogem stanju, postaviti nogometno šolo z vsemi selekcijami in igrati stabilno v 3. SNL Zahod. Vendar pa se je znova izkazalo, da ko enkrat padeš v nogomet, ni umika. Nogomet imam rad in v času ustvarjanja poslovne kariere, sem ga zavestno postavil ob stran. Vse v življenju pa se enkrat vrne in ko sem imel možnost, me je spet pritegnilo na polno – kot nekaj, kar je v mojem življenju ostalo nedorečeno in nedokončano. Zagrizel sem in tukaj sem še danes. Seveda pa je tranzicija iz popolnoma amaterskega kluba, ko so fantje igrali za ”čevapčiče in pivo”, v  profesionalni pogon, ko imamo v klubu več kot 40 zaposlenih, zahtevna zadeva, ki prinaša tudi konflikte, odpuščanja in slabo voljo. Potrebno je sprejemati odločitve, ki jih v času, ko smo se družili ob čevapčičih in pivu, pač ni bilo potrebno sprejemati.

Nogometni klub Radomlje je v Prvi ligi prvič zaigral v sezoni 14/15, nato izpadel v drugo ligo in se v najvišji rang slovenskega nogometnega tekmovanja vrnil že po eni sezoni. Nato je klub po enem letu ponovno izpadel v drugo ligo ter se v lanski sezoni vnovič uvrstil v 1. SNL, v vmesnem obdobju pa je ves čas krojil sam vrh drugoligaškega tekmovanja. Kaj se je po vašem mnenju znotraj kluba spremenilo od prve sezone, ki jo je klub preživel na prvoligaški sceni? Kaj so bili v tem času največji izzivi?

Ko smo prvič dobili priložnost vstopiti v Prvo ligo je bila situacija popolnoma drugačna. Proračun je bil res mizeren in ni zadoščal niti za igranje v vrhu druge lige. Ker pa sem fantom obljubil, da jim bomo v primeru priložnosti omogočili igranje v najvišjem rangu, sem držal besedo in ekipo popeljal v Prvo ligo. Kot svinja v buče bi lahko rekel. Seveda nismo bili konkurenčni, smo se pa učili in v naslednji sezoni nas je Dejan Đuranović, z lahkoto pripeljal nazaj v Prvo ligo. Ob drugem igranju v Prvi ligi smo imeli nekoliko boljši proračun, ki pa je bil še vedno polovico manjši od drugega najmanjšega v ligi. Naredili smo kar precej napak in spet nismo bili konkurenčni. Takrat je bilo res težko in komaj smo se pobrali. Potrebovali smo nekaj sezon v Drugi ligi, da se enostavno okrepimo. Vsako leto pa smo naredili nekaj novega – bodisi na infrastrukturi ali pa na vsebini. Počasi smo rasli in tretjič smo vstopili veliko bolje pripravljeni na vseh nivojih. Letos bomo naredili vse, da ostanemo.

Največji izziv na tej poti je ravno prehod iz amaterskega načina dela v profesionalni. Zagotavljam pa, da klub vodimo tako, da nogometa v Radomljah ne bo konec tudi, ko se bova z Metodom Cerarjem nekega dne poslovila.

V preteklosti je klub sodeloval z NK Domžale, ki so Radomljam redno posojale igralce, nekaj časa pa je funkcijo glavnega trenerja opravljal tudi Dejan Djuranović, ki danes vodi Domžalčane. Lahko bi rekli, da je bilo sodelovanje med kluboma v preteklosti precej plodno, zadnje čase pa se je to nekako spremenilo. Kako bi pokomentirali to spremembo? Se vam zdi, da Domžalčani NK Radomlje sedaj vidijo kot neposrednega konkurenta v Prvi ligi?

NK Domžale in gospoda Oražem, sta našemu klubu ogromno pomagala. Brez pomoči NK Domžale naše selekcije U17 in U19 verjetno ne bi igrale v najvišjem rangu in tudi članska ekipa je ob prvi uvrstitvi v Prvo ligo uživala veliko pomoči s strani domžalskega kluba. Dobro smo sodelovali in kot mlajši brat, smo bili lepo sprejeti, uživali smo podporo in sprejemanje z njihove strani, za kar se jim v svojem imenu in imenu kluba zahvaljujem. V zadnjih letih so se v Domžalah odločili za sodelovanje s sosedi iz Doba, tudi mi pa smo postali bolj konkurenčni in jasno je, da takšne oblike pomoči ne moremo več dobivati. Mislim pa, da moramo združiti moči in skupaj pritisniti na lokalno skupnost, da se uredi mestni štadion in ostali potrebni prostori v Športnem parku, saj infrastrukturno močno zaostajamo za ostalimi nogometnimi sredinami v državi.

Občina Domžale je znana po tem, da ima zelo kakovostne nogometne klube. Poleg NK Radomlje in NK Domžale je tu še NK Dob, ki se je v preteklosti že večkrat potegoval za napredovanje v Prvo ligo. Je to zgolj naključje ali bi lahko rekli da je naša občina na nogometnem področju med močnejšimi v državi?

Res je – poleg naštetih, se dobro dela tudi na Viru in v Ihanu in če dodamo še Mengeš, Komendo in Kamnik, smo res verjetno najbolj nogometna regija v Sloveniji. To ni naključje, ker se dela dobro in veliko zanesenjakov živi za nogomet v naši občini. Še enkrat pa opozarjam, da moramo narediti korak naprej v infrastrukturi. Premalo je igrišč in prostora za trening. Ker smo alpska dežela moramo razmišljati tudi o ogrevani naravni travi ali hibridu in pa o več igriščih z umetno travo. Enostavno je težko delati od oktobra do marca in tukaj bomo morali narediti velik korak naprej.

Če se lahko malce bolj podrobno dotaknemo sodelovanja s Hajdukom; kako je prišlo do prvega stika? So pobudo za sodelovanja dali Splitčani, ali je bila to ideja vas in vaših sodelavcev?

V klubu smo nekaj let iskali močnejši klub, s katerim bi šli v neko obliko sodelovanja. S Hajdukom smo prišli v kontakt, ko smo se pogajali o posoji njihovega igralca Ivana Šarića, ki je poleti prestopil v naš klub. Kdo je dal pobudo težko rečem, šlo je za obojestranski interes, ker verjamemo, da lahko s takšnim sodelovanjem veliko pridobimo. Osebno sem prepričan, da je potreben ”win – win” za obe strani in verjamem, da je to sodelovanje lahko plodno. Seveda pa začetek takšnega sodelovanja pomeni tudi veliko izzivov. Nobene garancije ni, da bomo zdaj kar ostali v ligi, da bo proračun padel skupaj sam po sebi ter da bosta oba kluba zadovoljna z vsako odločitvijo. Ta projekt je proces, ki se bo razvijal. Zame je najbolj pomembno, da oba kluba gojita zelo podobne vrednote in da smo se z vodstvom HNK Hajduk g. predsednikom Jakobušićem in športnim direktorjem Nikoličiusem, lepo ujeli predvsem po človeški plati. To je najtežje in tudi mi smo potrebovali nekaj mesecev, da smo se uskladili, dobro spoznali in da danes oboji verjamemo, da je to korak naprej.

Na temo sodelovanja ste za slovenske medije povedali že precej, vseeno pa lahko dobimo občutek, da si slovenska nogometna javnost tega sodelovanja ne predstavlja v pravi luči. Kako bi pokomentirali odziv slovenskih medijev in nogometnih navdušencev na sodelovanje? Morda na takšno mnenje javnosti vpliva tudi preteklo sodelovanje med še enim slovenskim klubom ND Gorica in italijansko Parmo, ki pa je Goričane pahnilo v hude dolgove. Kakšne so zares lahko šibke točke sodelovanja med Radomljami in Hajdukom, če sploh obstajajo?

Vsako takšno sodelovanje prinaša tako dobre, kot tudi slabe strani. Zelo enostavno povedano, sami trenutno težko zagotavljamo proračun, ki je potreben za igranje v Prvi ligi in delovanje na profesionalnem nivoju. Največja nevarnost v našem primeru je, da bi HNK Hajduk prevzel vajeti in da bi tako, kot Parma v Gorici, vodili klub in odločali o vsem. Iskanje rešitev zunaj okvirjev je nujno potrebno, saj v nasprotnem primeru ne bomo rasli in delali korakov naprej. Mi smo dosegli jasen dogovor, da bo v klubu največ 5 igralcev Hajduka, vsi ostali pa bodo domači igralci ali pa igralci, ki jih naš klub pripelje od drugod. V kolikor potrebujemo več igralcev, zaradi premajhnega proračuna ali enostavno pomanjkanja drugih rešitev, lahko na naš predlog pripeljemo še kakšnega igralca iz Hajduka. To je glavna varovalka, da ostanemo samostojni in da ne izgubimo duše, ki jo v Radomljah zagotovo imamo. V tem sodelovanju pa zanesljivo lahko dobimo še veliko več. Hajduk ima odlično organizirano službo ”skavtinga”, ima tradicijo in močno pozicijo v evropskem nogometu, ima ogromno število zvestih navijačev in visoko razvite vse ostale službe v klubu in NK Radomlje ima zdaj dostop do vsega tega. Novi športni direktor našega kluba g. Andro Fistonič bo tukaj igral najbolj pomembno vlogo. Zelo cenim, da je sprejel izziv in se iz varne službe v Splitu, podal v razburkano morje slovenskega nogometnega prostora. Ključni izziv bo, da razvijemo sodelovanje, ki bo koristilo tako enim kot drugim.

Pred kratkim je bil v klubu posnet promocijski video Športnega parka Radomlje, ki je navdušil marsikoga. Od kod je prišla ideja za takšno napredno infrastrukturo, ki jo Radomljam lahko zavida marsikateri slovenski prvoligaš? Ali imate v prihodnosti namen Športni park še dodatno razširiti oziroma nadgraditi?

Lep video in moramo biti ponosni. Mislim, da v Sloveniji ni športnega oziroma nogometnega parka, ki bi bil od nakupa zemljišča do praktično vse investicij (manj kot 6 % celotne investicije kumulativno, predstavlja vložek občine Domžale, Fundacije za šport in NZS) financiran s privatnim kapitalom. V tem smo unikatni in verjamem, da bo nekega dne to naša prednost. Danes smo verjetno edini klub, ki mora celotno vzdrževanje športnega parka pokrivati z lastnimi sredstvi in danes nas to zelo bremeni, saj bi najmanj 100.000 evrov, ki jih letno namenjamo vzdrževanju parka, zelo prav prišlo za delovanje kluba.

V bližnji prihodnosti nameravamo odkupiti še nekaj zemljišča in narediti novo trening igrišče s primerno drenažo in kar najboljšo travnato površino, kar nam bo omogočalo dobro delo tudi v zimskih mesecih. V nadaljevanju pa je veliko odvisno od Metoda Cerarja in njegovega podjetja Kalcer. Imamo že narejene projekte in verjamem, da bo Metod zbral toliko kapitala in energije, da tudi v Radomljah naredimo moderen stadion, ki bo omogočal igranje v Prvi ligi in postal zibelka ŽNK in NK Radomlje. Metodu pa kapa dol in velika hvala za vse kar je do sedaj dal nogometu v Radomljah.

Klub si želi napredovati tudi na področju mladinskih selekcij. Kadeti in mladinci so že v prvi ligi njihovega starostnega tekmovanja, selekcija U-15 pa se trenutno bori za napredovanje v prvo ligo. Kako pomembni so za klub rezultati mlajših selekcij in kako lahko to vpliva na člansko ekipo?

Akademija in lastni igralci v prvi ekipi so naš cilj. Ponosni smo na igralce, ki so se prebili v prvo ekipo (Zabukovnik, Nuhanović, Pogačar…) iz naše akademije in delali bomo vse, da bo tudi v bodoče čim več naših igralcev zaigralo za prvo moštvo. Zelo pomembno je, da kadeti in mladinci letos ostanejo v najvišjem rangu tekmovanja. Še bolj dolgoročno pravilno pa je, da uspe selekciji U15 zmagati v MNZ ligi in se uvrstiti v 1. SNL ligo Zahod. To je zelo pomembno, ker realno gledano igralci iz MNZ lige zelo težko prestopijo v prvo slovensko kadetsko ligo in vsako leto se srečujemo z veliko izgubo igralcev in nekonkurenčnostjo naših fantov pri kadetih. Nogometna akademija je naš glavni steber delovanja in v prihodnje nameravamo še več vlagati v delovanje in pogoje, ki jih potrebuje nogometna šola.

Za konec lahko dodamo, da v klubu delujete že dolgih 15 let. Če se lahko pošalimo in rečemo, da ste nekje na pol poti – kje NK Radomlje vidite čez 15 let.

V Radomljah sem z velikim veseljem igral kar nekaj let in naša generacija se je leta 1993 uvrstila v 2. SNL. Po več kot desetletju premora, sem se v klub vrnil v drugačni vlogi in verjamem, da bomo v prihodnjih petnajstih letih še naprej pisali lepo zgodbo. Veste, ni problem voditi podjetje ali klub leto ali dve – vztrajati 20 let ali več, pa je druga zgodba. Predvsem si želim, da smo stabilen prvoligaš, da bi bili finančno vzdržni in da smo klub, ki živi svoje vrednote. Moramo se naučiti, da na nogometnem trgu znamo sami zaslužiti toliko, da preživimo in se razvijamo. Absolutno verjamem, da bo projekt s Hajdukom uspel, da bodo naši igralci imeli vse možnosti za nadaljnji razvoj in napredek in da bomo tudi v prihodnjih petnajstih letih krepili dušo našega kluba. Imam voljo in energijo da gremo naprej. Vesel sem, da je sin Grega in celotna družina zelo vpeta v delovanje kluba in da me podpirajo. Zavedam se, da bodo tudi v teh petnajstih letih vzponi padci in motivira me, da se bomo po padcih znali pobrati. In verjamem –  nekega dne bomo igrali v Evropi.

Avtor: NK Radomlje; Foto: NK Radomlje