Andro Fistonić, športni direktor NK Radomlje: ”Imam srečo, da v Radomljah delam z odličnimi ljudmi na visokem nivoju”

Andro Fistonić je rojen 23. januarja leta 1991 v Splitu, na Hrvaškem. Kot marsikateri otrok je nogomet začel igrati že v mladosti, navdih za to je bil predvsem uspeh hrvaške reprezentance na SP v Franciji leta 1998, ki je zelo populariziral nogomet v njegovi domovini in med drugim privlekel tudi njega. Nogomet je aktivno igral do 23. leta, sprva v mlajših kategorijah Zmaja iz Makarske, nato pa še tri leta na različnih univerzah v ZDA. Igral je tudi mali nogomet za klub Novo Vrijeme, za katerega so nastopali tudi znani slovenski nogometaši Igor Osredkar, Alen Fetić in Matej Fideršek. Pot ga je kasneje preko študija in nogometa popeljala v tujino, ker je sprva štiri leta študiral v Združenih državah Amerike in po končanem dodiplomskem študiju začel opravljati magisterij v Nemčiji, kjer je deloval v nogometni akademiji kluba 1. FC Koln. Za tem je delal tudi za akademijo poljskega prvoligaša Zaglebie Lubin, po povratku v domovino pa je pričel z delom pri HNK Hajduk Split.

Glede na to, da ste bili nogometno aktivni v ZDA, bi vas za začetek vprašali kako se evropski nogomet razlikuje od ameriškega ”soccerja”.

V nogometu se pri nas stvari spreminjajo precej počasi, medtem ko je to v ZDA popolnoma drugače. Za primer lahko vzamemo leto 2009. V tem letu sem pričel s študijem v Ameriki in takratna situacija je v primerjavi z današnjo kot noč in dan. V zadnjih trinajstih letih se je v ZDA v ta šport ogromno vlagalo, ustanovljenih je bilo nemalo novih klubov oziroma franšiz. Čez nekaj let bo v ZDA potekalo tudi svetovno prvenstvo pod okriljem FIFE, na katerem pripravljajo t.i. makretinški ”bum”. Konec koncev so ZDA država z več kot 300 miljoni prebivalcev in nogomet počasi postaja tretji najpopularnejši šport v tej državi.

Kaj je vplivalo na dejstvo, da se nogomet pri njih tako hitro spreminja?

V prejšnjem stoletju so tam igrali vrhunski igralci, med njimi tudi Pele in Beckenbauer. Vendar pa so to bili samo kratki poizkusi popularizacije nogometa pr njih. Ko je nogomet začel privlačiti investiranje zahodnih in vzhodnih vlagateljev, se je tako avtomatsko začel širiti tudi globalno na nogometno manj razvita področja po svetu. Zadnji val razvoja se je v ZDA začel v letu 2007 s prihodom Davida Beckhama v ligo MLS. Anglšekemu superzvezdniku so kmalu sledile tudi druge evropske zvezde in posledično je celo ameriška nogometna reprezentanca pričela nizati dobre rezultate na mednarodnih tekmovanjih. Pozitiven trend se je nadaljeval s prihodom mladih ameriških nogometašev v Evropo, kjer so zvedzniki kot je Christian Pulisic postali svetovno priznani nogometaši. Zanimanje za nogomet je močno naraslo tudi z napovedjo organizacije SP v ZDA leta 2026. Še en pomemben dejavnik je priseljevanje imigrantov iz Evrope ter Južne in Srednje Amerike, ki s seboj prinašajo tudi nogometno kulturo.

Po končanem dodiplomskem študiju ste se vrnili v Evropo. Kakšen je bil takrat vaš plan?

Skozi trenersko delo, ki sem ga opravljal že v ZDA, sem spoznal ljudi, ki so delali za nogometne kampe Dinama iz Zagreba. Po tem sem dobil vabilo, da se vrnem v svojo domovino in delam kot nogometni trener v omenjenem klubu. Kasneje sem se vplisal na podiplomski študij športnega menedžmenta na fakulteti ”German Sports University” v Kolnu. Poleg študija sem nabiral izkušnje v nogometnih akademijah Bayerja iz Leverkusna ter kluba 1. FC Koln. Po končanem magisteriju sem dobil ponudbo, da delam kot glavni trener selekcije U-17 v najboljši poljski akademiji Zaglebie Lubin. Čez manj kot pol leta pa sem prejel vabilo HNK Hajduk Split, da se priključim delu g. Bora Primorca, kot njegov namestnik v Akademiji HNK Hajduk Luka Kaliterna.

Kako je prišlo do sodelovanja s Hajdukom? Ali ste bili v kontaktu s klubom že pred vašim študijem?

Nekatere ljudi v klubu sem poznal že od prej, saj je nogometni svet precej majhen. Ker sem delal v Nemčiji v akademijah znanih klubov in kasneje še na Poljskem, so po vsej verjetno nekako prišli do mojih informacij in me povabili k sodelovanju. Glede na moj avanturistični karakter sem ponudbo seveda sprejel, na mojo odločitev pa so vplivala tudi čustva. To je klub za katerega navijam že od otroštva.

Imate veliko izkušenj na področju dela z mladimi. Kaj je po vašem mnenju najpomembneje pri delu z mladimi igralci in kako se to delo v zadnjem času spreminja?

Za mene je najpomembnejše zaupanje. Še posebej, ko govorimo o prehodu iz mladinskega v članski nogomet. Seveda je vedno lažje imeti starejšega igralca z izkušnjami, ampak mlad igralec ekipi doda svežo energijo, ki pa je na začetku pogosto nekontrolirana. Zelo pomembno je, da s tem mladim igralcem delajo trenerji, ki so to energijo sposobni usmeriti v pravo smer, da bi le ta predstavljala dodatno kvaliteto za mladega igralca in ekipo na splošno. V razvoju mladega igralca obstajajo tri ovire ali kot jih imenujem jaz ”mine”. Prva mina je prehod iz malega igrišča na veliko igrišče, ki se zgodi pri starosti od 11 do 12 let. Takrat pride do spremembe občutka za prostor in čas, kar lahko povzroči težave pri prilagajanju na veliko igrišče. Druga mina je prisotna nekje pri 15. letu starosti, ko igralec preide v fazo pospešenega biološkega razvoja. Nekateri igralci se razvijejo prej, drugi kasneje. Takrat igralec doživi velike telesne spremembe, ki lahko vplivajo na mentalno stabilnost igralca. Primer je, ko neki igralec v biološkem razvoju zaostaja za svojimi vrstniki in se nato sprašuje zakaj je temu tako. Prav tako v večjih akademijah v tej fazi prihaja do podpisovanja štipendijskih dogovorov, ki vplivajo na igralca ali njegove starše in lahko povzročajo nerealna pričakovanja. Tretja in zadnja mina pa je prehod v članski nogomet. Nekoga, ki je bil v mladih selekcijah fenomalen igralec, lahko v članskem nogometu čakajo ovire, s katerimi se ni še nikoli soočil. Vprašanja kot so, kako se vesti v družbi starejših igralcev, kako sprejeti kritiko in kako razumeti sedenje na klopi, so za mladega igralca zelo pomembna. Veliko mladih igralcev je v mlajših selekcijah navajenih, da so v svoji ekipi nosilci, s prehodom v člansko moštvo pa se prvič soočijo s sedenjem na klopi za rezervne igralce. V kolikor tega niso občutili nikoli prej, se s tem težko spopadejo. Zato so pogosto najbolj primerni trenerji za mlade igralce prav tisti, ki so v svoji mladi karieri v tej fazi sami imeli negativno izkušnjo. To pomeni, da so v tej fazi stopili na prej omenjeno mino in niso izkoristili svojega igralskega potenciala. Tak trener se pogosto nauči iz lastne izkušnje in zato mladega igralca lažje usmeri ter mu pomaga v razvoju in prehodu v to zadnjo fazo. Menim, da ima NK Radomlje v trenerju Nerminu Bašiću nekoga, ki delo z mladimi igralci zelo dobro pozna. Tako lahko dodatno pomaga mladim igralcem do hitrejše integracije v člansko ekipo.

Omenili ste, da je za razvoj igralca zelo pomembno zaupanje. Na ta način igralec pridobi tudi na samozavesti. Kdo bi lahko poleg trenerja najbolj pripomogel k temu, da igralec dobi  samozavest, ki je zanj še kako potrebna? So to morda starši, prijatelji, športni direktor, agenti ali kdo drug?

Vsi. Recimo, da obstajajo trije krogi, ki vplivajo na igralca. V prvem, najožjem krogu so starši, dekle, prijatelji, soigralci in trener, s katerimi se igralec druži vsak dan. Z njimi je venomer v kontaktu. Nato imam drugi krog, v katerega spada nogometni klub in strateška politika kluba. V NK Radomlje je prisotna strategija, ki narekuje, da mora članska ekipa vedno vsebovati vsaj 5 domačih igralcev, kar pa ni prisotno v vseh klubih. Tretji in najširši krog je okolje oziroma država v kateri igralec prebiva. Lahko vam ponazorim primer NK Radomlje in HNK Hajduk Split. V Splitu vsi spremljajo nogomet, kar pomeni da je veliko število ljudi vpleteno v javno mnenje o kvaliteti igre ekipe in igralcev. Seveda je to lahko zelo dobra stvar za mlade igralce, saj jih to lahko še dodatno motivira za delo. Ko pa pride do serije slabših rezultatov, se to lahko spremeni v ogromen pritisk javnosti, s katerim se mladi igralec prvič sooča. Ker mlajše ekipe v Hajduku pogosto zmagujejo in niso tako spremljane s strani medijev, pride do ogromnega nesorazmernega pritiska, s katerim se večina madih igralcev še ni sposobna soočiti. V Radomljah je situacija precej drugačna. Kraj Radomlje ima okoli 2000 prebivalcev in mediji v primerjavi s Splitom ne ustvarjajo takšnega pritiska. Posledično je pritisk na mladega igralca manjši, kar igralcu daje potreben čas, da razvije mentalno odpornost na pritisk. V takem okolju se mladi igralec veliko hitreje vključi v profesionalni nogomet. Dober primer je naš igralec Ivan Šarić, ki se je v NK Radomlje zelo dobro znašel in kaže svoj potencial v 1. SNL. To mu bo koristilo pri povratku v Split, saj bo imel mentalno podlago, ki pa je kot mladinski igralec Hajduka še ni imel. To je največja razlika tretjega krog ali okolja, torej družba v kateri igralec živi.

Rekli ste, da obstaja razlika med slovenskim in hrvaškim nogometom in prehodom iz mladinskega v članski nogomet. Bi lahko na splošno rekli, da je ta prehod v Sloveniji lažji kot na Hrvaškem?

Ponovno vam bom skušal odgovoriti na primeru. Recimo, da imamo mladega igralca z visokim potencialom, ki v nekem Hrvaškem klubu igra za mladinsko ekipo. Prehod iz mladinske v člansko ekipo si lahko predstavljamo kot stopnico, ki je del stopnišča, ki vodi iz pritličja v prvo nadrstroje hiše. Če je ta stopnica previsoka, je mladi igralec morda nikoli ne bo prehodil. Če pa to stopnico malce spustimo, da bi postala lažje dostopna vendar hkrati še vedno primerno visoka, bo to igralcu pomagalo, da nadaljuje svojo pot po stopnišču do prvega nadstropja. Ta pot namreč predstavlja igralčevo kariero. Prehod iz mladinskega v članski nogomet je zares ogromen korak. Na Hrvaškem so poskušali ta korak olajšati z rezervnimi oziroma B ekipami, ki so nastopale v 2. HNL, a so jih sedaj prestavili v tretjo ligo. Celo prehod iz mladinske ekipe Hajduka v člansko ekipo Radomelj je za nekatere igralce prevelik korak. Ponovno je tu primer Šarića, ki je pred prihodom v NK Radomlje sezono in pol igral v 2. HNL in danes uspešno nastopa za rumeno-črne. Če ne bi imel epizode v 2. hrvaški ligi, morda danes v Sloveniji ne bi bil tako uspešen. Še en dober primer je uvrstitev NK Radomlje iz 2. SNLe v Prvo ligo. V pretekli sezoni, ko je ekipa nastopala v drugem rangu slovenskega nogometnega tekmovanja, so za moštvo igrali mladi igralci kot so Zabukovnik, Pogačar, Guček, Nuhanović, Primc. Omenjeni igralci so v 2. SNL dobili dovolj izkušenj v članskem nogometu in se nato skupaj s klubom uvrstili rang višje, kjer sedaj nadaljujejo z razvijanje svojega potenciala. Vprašanje je, kako bi se soočili z integracijo v članski nogomet, če bi iz mladinskega nogometa svojo pot nadaljevali neposredno v 1. SNL. Tu se nam pojavi vprašanji o možnosti sodelovanja med NK Radomlje in enim izmed klubov v 2. SNL v prihodnosti.

V Sloveniji ste skoraj mesec dni Kako se počutite?

V Sloveniji se počutim odlično. Trenutno živim v Mengšu, kar mi nudi bližino Športnega parka Radomlje, to pa je zame zelo pomembno. Slovenijo sem obiskal že v preteklosti. Imel sem priložnost videti Ljubljano in Bled, v zadnjem času pa še Radomlje in okolico. Težko rečem, da sem Slovenijo že spoznal kot državo, saj sem tu le nekaj tednov, lahko pa rečem, da so prvi občutki fenomenalni. Še posebej kar se tiče našega kluba. Rekel bi, da imam priložnost sodelovati z odličnimi ljudmi. Zelo lepo sem bil sprejet in zares se počutim kot doma.

Kaj je bil glavni razlog, da sprejeli izziv postati športni direktor NK Radomlje?

V preteklem letu sem pri članskem moštvu Hajduka veliko sodeloval s športnim direktorjem Mindaugasom Nikoličiusom, od katerega sem se imel priložnost veliko naučiti. Bil sem vključen v večino procesov okoli prestopov igralcev, komunikacije z igralci in njihovimi zastopniki, razvijanju športne strategije in integracije mladih igralcev v člansko ekipo. Ko je bil sprejet dogovor o sodelovanje med NK Radomlje in HNK Hajduk Split, sem začutil, da se pripravlja zelo zanimiva zgodba. Po razgovoru s predsednikom Marinškom in predsednikom Jakobušićem mi je bila ponujena opcija, da pričnem opravljati funkcijo športnega direktorja v Radomljah in hitro sem se zavedal, da tudi sebe vidim v tej zgodbi. Prav tako je na mojo določitev vplival moj že prej omenjeni avanturistični karakter. Menim, da sem v predhodnem obdobju nabral dosti znanja, ki mi je dalo občutek samozavesti, da lahko sprejmem ta izziv. Menim tudi, da ima človek v poslovnem življenju dve fazi. V prvi fazi se od nekoga učite, gledate in sledite njegovemu delu, se učite iz njegovih uspehov ter napak. V tej fazi človek ne ustvarja temveč prejema informacije od nekoga drugega. Prav tako ste v omenjeni fazi konstantno v t.i. ”comfort zoni”. Druga faza je, ko dobite možnost, da sami ustvarjate, torej pričenete prenašati vse naučeno v prakso. V tej fazi izstopite iz cone udobja in prevzamete odgovornost. Jaz sem v tem trenutke željan ustvarjanja in odgovornosti ter sem predvsem zaradi tega sprejel ta izziv.

V klubu je bila iz vaše strani ter strani predsednika Marinška pred kratkim predstavljena nova športna strategija. Ali nam lahko bolj podrobno pojasnite omenjeno strategijo?

Ko je bil sprejet dogovor o sodelovanju med NK Radomlje in HNK Hajduk Split, sem zasledil, da se je v Sloveniji ustvarila nekakšna polemika v povezavi z vplivom tega sodelovanja na klub ter na prihodnost slovenskega nogometa. Veliko sem razmišljal o tej polemiki ter o strahu določenih interesnih skupin, a nikakor nisem uspel razumeti, kako bi lahko to sodelovanje v prihodnosti ustvarilo negativen učinek. Ne samo, da je to sodelovanje ”win-win” priložnost za oba kluba, ampak lahko to v bodoče koristi tudi slovenskemu nogometu na splošno. Naj vam to pojasnim do potankosti. V slovenski ligi je prisotnih 10 klubov. Od teh desetih klubov jih ima določeno število vsako leto težave s sestavljanjem proračuna ter integracijo mladih igralcev v članski nogomet. Če vzamemo za primer povprečen slovenski klub v 1. SNL, ima takšen klub par igralcev iz lastnega razvoja, poleg nekaj slovenskih igralcev pa so tu prisotni še igralci iz tujine, ki so večinoma starejši od 25 let. Klub takšne igralce plačuje z namenom, da ekipi prinesejo določeno kvaliteto s ciljem stabilnosti in kompetitivnosti v Prvi ligi. Če pa se soočimo z dejstvom, da so takšni igralci že dosegli maksimum svojega potenciala, to pomeni, da takšni igralci niso zanimivi za evropski trg ter na njih klub ne more planirati svoje prihodnsoti preko zaslužka od prestopov. Če pa takšne igralce zamenjamo s štirimi do šestimi igralci, ki štejejo med 19 in 23 let in prihajajo iz Hajdukove akademije, to nato postane povem drugačna zgodba. Sedaj govorimo o igralcih, ki so skozi celotno mladinsko kariero nastopali za reprezentanco Hrvaške in so bili tako med desetimi najboljšimi igralci svoje generacije v državi. NK Radomlje v tem primeru dobi mladega igralca iste kvalitete, kot jo ima starešji igralec iz tujine, le da je razlika v tem, da ima mladi igralec iz Hajduka potencial, da bo nekega dne zaigral v eni izmed najmočnejših evropskih lig. Predstavljajte si, da v prihodnosti eden izmed takšnih mladih igralcev postane član najboljših klubov na svetu in kaj bi to pomenilo za ”brand” NK Radomlje in 1. SNL. Na le, da bi se ta dvignila, temveč bi to privlačilo tudi klube, skavte in celo investitorje, da bolj podrobno začnejo spremljati slovenski nogomet. Druga stvar je, da želimo znotraj športne strategije združiti omenjenih nekaj igralcev iz Hajduka in še enkrat toliko igrlacev iz akademije NK Radomlje, kar bi pomenilo, da se ustvarja koncept razvojnega kluba. To pa bi še intenzivneje privlačilo skavte iz največjih evropskih lig. Ponovno bom navedel primer Šarića, ki ga že od 14. leta spremljajo skavti iz vseh velikih klubov. Dejstvo je, da bo takšen skavt med spremljanjem Šarića v Sloveniji opazil tudi ostale mlade igralce NK Radomlje, kot so v tem trenutku Zabukovnik, Pogačar ali Zulić. Prepričan sem, da je to lahko le dodaten plus za NK Radomlje, 1. SNL in na splošno za slovenski nogomet. Če torej vse skupaj povzamem, bi NK Radomlje in 1. SNL v zameno za straejšega tujega igralca dobila mladega igralca iste kvalitete z večjo tržno vrednostjo. Tega igralca obenem plačuje partnerski klub, kar predstavlja olajšanje za trenutni proračun NK Radomlje in v prihodnosti prinaša možnost zaslužka iz naslova nadomestila za razvoj. Če to torej na kratko opišem, bi lahko rekli da imamo ”win-win-win” situacija za vse vpleten stranke.

Dodam lahko še to, da je znotraj strategije prav tako definirano da mora bitiNK Radomlje prepoznaven po domačih igralcih. Ti igralci moraji biti DNK kluba oziroma temelji, na katerih se gradi ekipo ter dolgoročno funkcioniranje kluba. Domači igralci so v tem primeru igralci, ki prihajajajo iz okolice NK Radomlje in imajo določeno čustveno povezanst s klubom in družbo okoli kluba. Trenutno imamo takšnih igralcev v našem moštvu 11, poleg tega pa jih je nekaj še na posoji v nižjeligaških klubih. Živijo v premeru 15 km okoli Športnega parka Radomlje. Morda se motim, a mislim, da nam po tem kriteriju ni nihčev v 1. SNL niti blizu. Ta segmnet lahko pojasnim na primeru Roka Jazbeca, ki je zelo hvaležen igralec in ima zelo rad naš klub ter do njega čuti veliko pripadnost. Na tekmah in treningih vedno da vse od sebe in zanj je pomembno tudi to, da se igralci, ki prihajajo od drugod hitro integrirajo ter začutijo odgovornost do rumeno-črnega dresa. Če ponovno povzamem zadnji odgovor, lahko rečem, da je plan imeti 12 igralcev iz okolice Radomelj, 4 do 6 mladih igralcev od Hajduka in preostanek igralcev iz Slovenije ali tujine, ki za klub predstavljajo dodano vrednost.

Nam lahko še bolj podrobno predstavite prvi segment in to, kako v članski ekipi vedno imeti vsaj 4 igralce iz razvojnega procesa lastne akademije?

Eden glavnih ciljev v prihodnosti je dvigniti prepoznavnost akademije NK Radomlje. Prednost sodelovanja med NK Radomlje in HNK Hajduk Split je tudi to, da lahko izkoristimo znanje ali t.i. ”know-how”, katerega sem skozi delo v akademijah na Hrvaškem, v Nemčiji ter na Poljskem pridobil sam. Želimo, da bi naša akdemija postopoma postala ena najprepoznavnejših v Sloveniji. To nam bo pomagalo v realizaciji ciljev in nam skozi naslednjih 5-6 let omogočilo stabilonost v 1. SNL. Pomembno je, da postanemo stabilen razvojni klub, ki bo svoje rezultatske cilje dosegal s pomočjo že večkrat omenjenega koncepta. Seveda obstaja tudi drugi koncept uspeha, ki je veliko hitrejši a hkrati tudi manj stabilen. Vsi smo bili priča primerom manjših klubov, ki so krenili v ogromna vlaganja in ”instant investicije” v kvalitetne in preverjene igralce. Takšen koncept prinaša hiter rezultat, a na dolgi rok v veliko primerih prinaša tudi nestabilnost. V Radomljah mi je všeč predvsem to, da vodstvo kluba na čelu s predsednikom Marinškom pri nas vidi dolgoročen projekt razvojnega kluba. Predsednik klub vodi že od leta 2007 in korak za korakom ustvarja predpogoje za stabilno rast kluba. Postavil je visoke a realne cilje za prihodnost. Naša naloga je, da postavljene cilje skozi zadano strategijo dosežemo.

Za konec bi vas vprašali še, kakšni so vaši osebni cilji za prihodnost.

Skozi celotno življenje se motiviram z delom na projektih, v katere so vključeni ljudje, ki spoštujejo nogometno igro in do nje čutijo močno strast. Govorim o ljudeh, ki v današnjem svetu nogometa, ki je lahko zelo neusmiljen in na nek način grd, te igre ne bodo prodali za lastno korsit, temveč bodo poskušali ustvariti boljši nogomet za navijače in družbo. To sem prepoznal v Hajduku, ko sem sprejel vabilo za projekt, ki je veliko širši od samega nogometa. Isto motivacijo sem prepoznal v Radomljah pri predsedniku Matjažu Marinšku in direktorju Metodu Cerarju. Lahko rečem, da mi v življenju ni pomembno kje bom delal, bodisi za velik klub, bodisi za neko manjšo nogometno šolo ali morda celo za neko prostovoljno organizacijo, preko katere bom z otroki v Afriki igral nogomet. Z nogometom se bom zagotovo ukvarjal vse do svoje upokojitve. Kje točeneje mi niti ni tako važno. Imam srečo, da sedaj delam za visokem nivoju z mladimi igralci in v tem trenutku sem popolnoma osredotočen na projekt v Radomljah. Čutim pravo energije od ljudi v klubu, prav tako pa čutim pravo energije od vodilnih v Hajduku, ki so iskreno vstopili v ta projekt in želijo, da bi vsi skupaj rasli, Radomlje in Hajduk. Zato mislim, da sem trenutno na pravem mestu, kjer lahko še naprej rastem skupaj z našim projektom.

Avtor: NK Radomlje; Foto: NK Radomlje