Lado Gorjan: “Košarka je bila do zdaj v Domžalah ena luštna zgodba”

Domžalski košarkarski klub je zaradi organizacijskega in strokovnega koncepta že vrsto let tekmovalno in organizacijsko v vrhu slovenske košarke, obenem pa je klub postal vzor dela in sistema v slovenskem športu nasploh. Eden najzaslužnejših za to je Lado Gorjan, letošnji prejemnik srebrne plakete Občine Domžale, ki je v klubu prisoten že od leta 1975, se pravi skoraj pet desetletij.

Sprva kot igralec, nato trener in funkcionar. S svojo strokovnostjo, predanostjo in požrtvovalno osebnostjo ni pustil izjemnega pečata samo na področju domžalske košarke, ampak tudi v slovenskem merilu. Vse to mu je uspelo z neverjetnim entuziazmom in predanostjo košarki ter domžalskemu košarkarskemu klubu. Za svoje dolgoletno uspešno delo na področju športa, še posebno košarke, je Lado ob letošnjem občinskem prazniku prejel srebrno plaketo Občine Domžale.

Po študiju na Fakulteti za šport je Lado svojo življenjsko in delovno pot več kot 50 let namenil košarki. Sprva v TVD Mengeš – kot igralec, trener in funkcionar, že od leta 1975 pa v Košarkarskem klubu Domžale, kjer je pustil neizbrisen pečat. V začetnem obdobju je bil v klubu igralec in trener mlajših kategorij, že v sezoni 1980/1981 pa je postal prvi trener članske ekipe vse do leta 2005, od 2005 pa do konca 2017 pa je bil direktor kluba. Kot direktor kluba je bil najbolj vesel prvih naslovov državnih in pokalnih prvakov članske ekipe kluba v sezoni 2006/2007 ter naslova državnih prvakov članov v sezoni 2015/2016. Ponosen pa je bil tudi na to, da je članska ekipa kluba, kar sedem let zastopala Slovenijo v zelo močni konkurenci Jadranske ABA lige.

Lado, ki ima od začetka letošnjega leta status upokojenca, je vpet tudi v poslovne vode družinskega podjetja, saj se njegova žena Alenka ukvarja s krojenjem, šivanjem in prodajo kopalk. Pri tem jima pridno pomaga njun sin Gregor, ki je ravno tako igral košarko, nato pa se je raje odločil za študij. Lado pravi, da je nanj zelo ponosen. V prostem času se je veliko rekreativno ukvarjal s tenisom. Ob tem mi zaupa, da so se s prijatelji iz trenerskih vod iz vse Slovenije desetletja dobivali na igranju tenisa. Ves čas z zanimanjem na televiziji spremlja šport, še posebno košarko, s katero je povezan že vse življenje.

Pravite, da ste pol Mengšan in pol Domžalčan.

Od rojstva živim v Mengšu. Sem pa skoraj vse življenje, razen ko sem bil v službi pri ljubljanski Olimpiji, delal v Domžalah. Ko sem začel delati v Domžalah, je bil Mengeš še del domžalske občine, zato lahko rečem, da sem pol Mengšan in pol Domžalčan.

Predvidevam, da ste se s košarko prvič srečali v Mengšu?

Res je. Dobrih petdeset metrov od mojega doma je bilo igrišče. Ko so ga leta 1970 asfaltirali, sem se pojavil tam. Nekaj fantov je igralo košarko in če je kdaj kakšen manjkal, sem vskočil jaz. Še pred tem sem bil dokaj aktiven v TVD Partizan Mengeš, kjer je potekala splošna telovadba. Ta vadba mi je dala tudi osnove za moj študij na Fakulteti za šport. Me je pa košarka zelo prevzela, zato sem se hitro vključil vanjo. V Mengšu smo takrat igrali drugo slovensko ligo. Leta 1976 je prišlo do reorganizacije športa, ko je bilo določeno, da ima lahko občina samo enega prvoligaša. Takrat smo se Mengšani in Domžalčani združili in nastopali skupaj.

Se pravi, da ste se takrat aktivno vključili v delovanje domžalskega košarkarskega kluba? Pot pa vas je za nekaj časa popeljala tudi k ljubljanski Olimpiji?

Dve sezoni sem igral, prav tako sem treniral mladino. Leta 1980 sem prevzel člansko ekipo, ki je takrat igrala v drugi jugoslovanski zvezni ligi. S petindvajsetimi leti sem bil najmlajši trener in spomnim se, da so bili nekateri igralci starejši od mene. Takrat namreč še ni bilo profesionalcev kot danes, ampak je bilo vse skupaj bolj na amaterski ravni. Od leta 1990 do 1995 sem deloval v ljubljanski Olimpiji, kjer sem bil vodja mladinskega pogona. Olimpija je bila takrat nosilec reprezentanc, zato sem bil tudi vodja mladinskega pogona Slovenije in prvi trener za mlade do 22 let v slovenski reprezentanci. Pet let sem delal samo z mladimi. Leta 1995 sem se vrnil v Domžale, kjer sem do leta 2005 vodil člansko ekipo, nato pa sem prevzel direktorsko funkcijo. Leta 2004 smo se uvrstili v ABA ligo, kjer sem eno sezono še vodil ekipo. V ligi ABA smo igrali sedem sezon in bili zelo pomemben člen slovenske košarke. Prav tako smo v tem času stabilizirali klub.

Predvidevam, da je bila uvrstitev v ABA ligo velik preskok za domžalski klub?

Res je. Do leta 2005 smo bili zelo pomembni v slovenski ligi, potem pa kar nenadoma vstop v ligo ABA. Mogoče leto prekmalu. Takrat smo v kvalifikacijah izločili novomeško Krko. Lahko rečem, da smo po starih normativih čez noč postali prva jugoslovanska liga. To je bil velik preskok, zaradi česar smo se morali organizacijsko, kadrovsko in finančno okrepiti. Pred tem praktično nismo imeli nobenega kontakta s kakšno člansko ekipo z območja bivše države, razen v času bivše države, ko smo igrali v drugi zvezni ligi. Kar naenkrat smo bili v elitni družbi. Tam so nas tudi zelo lepo sprejeli, kar sem občutil tudi sam, ko sem se kot direktor kluba udeleževal raznih skupščin in konferenc. Naš klub je bil zelo dobro zapisan, obravnavali so nas kot družinski in družaben klub. Drugi klubi so v Domžale zelo radi prihajali na gostovanja. V tej ligi smo imeli soliden proračun, a vseeno najmanjši. Smo pa uspeli držati nivo.

Nato je prišlo do razbitja lige ABA, prav tako je prišlo do spremembe lastništva glavnega sponzorja kluba. Kako je to vplivalo na politiko kluba?

Najprej so organizacijo ABA lige vodili ljudje iz Slovenije, nato so to ligo prevzeli klubi. Prišlo je do nesoglasij med FIBO in ULEB-om, kar je pripeljalo do tega, da se je ustanovila še liga ABA 2. Vzporedno s tem je leta 2015 prišlo do spremembe lastništva podjetja Helios, ki je že desetletja naš sponzor. S tem se je spremenila tudi politika kluba. Zaradi začetne negotovosti, ki je trajala približno pol leta, je klub malo stagniral, zaradi česar smo padli malo v ozadje. Takrat je bil trener Zmago Sagadin. Pol leta je bilo negotovo, ni se vedelo, ali bodo novi avstrijski lastniki podprli klub ali ne. Potem so se priključili. S svojimi pogledi je takrat v klub vskočil tedanji glavni direktor Heliosa Gerald Martens. Čeprav so bili njegovi pogledi na košarko za slovenske razmere nekaj neobičajnega, imel je namreč noro čudne ideje, je bilo glavno to, da smo zadržali nivo, oziroma da nas je podjetje Helios sponzoriralo dalje. Se pa zadeva počasi dviguje. V ligi ABA 2 smo stabilni, letos pa smo že nakazali, da lahko ponovno skočimo v prvo ligo. To je v nadaljevanju lahko problem, in sicer s finančnega vidika.

Za uspešno delo kluba in tekmovalne rezultate vplivajo tudi finančne razmere.

Domžalski klub ima ob strani že nekaj desetletij podjetje Helios, kar je tudi unikum v Sloveniji. Helios je naš sponzor že od leta 1980. V Sloveniji ni nobenega podjetja, ki bi toliko let podpiral kakšen klub. Velike zasluge za to ima Uroš Slavinec, ki je bil tudi sam košarkar. Bil je hkrati predsednik uprave Heliosa in predsednik našega kluba. Naredil je velik preskok in podpiral klub. Odnos podjetja Helios do kluba je bil vedno pozitiven.

Prav tako smo imeli zelo močan upravni odbor. V njem so bili ljudje iz različnih podjetij, ki so bili tudi sami košarkarji. Vsak je nekaj dodal iz svojih podjetij in obenem pomagal pri iskanju drugih sponzorjev. Na trenutke smo imeli kakšne majhne minuse, nikoli pa ni bil problem obstoj kluba. Lahko rečem, da smo imeli politiko kluba dobro zastavljeno in da smo se vsi trudili, kar je bilo najbolj pomembno. Bili smo kot en družinski klub, v katerem so se vsi čutili dolžnega pomagati. Omeniti moram tudi neutrudna Mitjo Širclja in Sašo Grilja, ki sta veliko pomagala od vsega začetka obstoja kluba.

Sreča na naši strani je bila tudi pozneje, ko je prišlo do spremembe lastništva, saj so tudi Avstrijci in Japonci podprli politiko kluba in jo podpirajo še danes. Japonskim lastnikom smo ob prevzemu podjetja Helios pripravili video prezentacijo kluba, ki smo jo odvrteli v športni dvorani. Bili so navdušeni nad prikazanim, prav tako nad dvorano. Odločili so se, da bodo to zgodbo peljali naprej. Se tudi ne vtikajo v samo politiko kluba.

Domžalski košarkarski klub je znan tudi po tem, da ima močan mladinski pogon.

Moje vodilo v klubu je bilo vedno to, da sem poskušal povezovati mlajše in bivše košarkarje. Da so bile vse generacije skupaj in da smo se dobro razumeli. V praksi je to zelo dobro zaživelo, saj smo v klubu usmerjeni v to, da imamo zelo močan mladinski pogon. Zagotovo je eden največjih v Sloveniji, saj igra košarko 700 otrok. Z mladinskim pogonom se pojavljajo novi ljudje, od otrok do staršev. V nadaljevanju se odpre pot tudi do sponzorjev. Obenem smo v klubu uveljavili filozofijo: pripeljati čim več mladih iz lokalnega okolja in jih pripeljati do članske ekipe in še dlje. Ta filozofija dela z mladimi še vedno ostaja del kluba in predstavlja temelj dobrega delovanja.

Kako je z napredovanjem mladih?

Pri nekaterih mladih igralcih lahko že zelo zgodaj opaziš, da ima v sebi več talenta. Zato je zelo pomembno, da ga spremljaš. Talentirane, delavne in motivirane mlade igralce lahko v člansko ekipo vključiš že pri 16 ali 17 letih starosti. Sam sem zelo ponosen na mojo predzadnjo trenersko sezono. Takrat smo imeli v ekipi Jureta Močnika, Sanela Berama (oba sta bila stara 18 let), Aljaža Janžo in Miho Zalokarja (oba 21 let). Ti mladi so nas pripeljali v ABA ligo. Postavljeni so bili na ključne vloge in jih izpeljali. Vključevanje domačih mladih mora biti vizija kluba, trenerjeva naloga pa je, da to izpelje. Zanimivo pri vsem tem je, da je to najcenejši program, saj ne rabiš veliko proračuna. Tega je zdaj premalo v slovenski košarki. Fantje so neučakani in zbežijo v druge države. Prav tako imajo nekateri starši prevelike upe za svoje otroke in jih pošiljajo v tujino. V našem klubu imamo glavno bazo mladih po okoliških osnovnih šolah, v samem klubu pa v raznih selekcijah trenira okrog sto mladih. Je pa tako. Eni zrastejo hitreje, eni pozneje. Eni imajo v sebi talent, spet drugi napredujejo z delom. Ni namreč vse talent. Pomembno je tudi delo.

Kako je bilo sodelovati z legendarnim Zmagom Sagadinom, ki je domžalsko ekipo vodil tri sezone?

Zmago je bil v Domžalah trener članske ekipe tri sezone. Z njim sem sodeloval že, ko sem bil med letoma 1990 in 1995 vodja mladinske – ga pogona v Olimpiji, on pa je bil ta – krat članski trener. Dobro se poznava in sva dobra prijatelja. Ko smo ga pripeljali v Domžale, smo vedeli, kaj delamo. Pred začetkom sva se usedla in pogledala igralski kader. Ta – krat smo imeli dobro mlado generacijo, v kateri so bili tudi ti igralci, ki so zdaj reprezentanti, Prepelič, Horvat, Rebec. Ti fantje so bili takrat naši mladinci. Zmago je prepoznal potencial in je z veseljem prišel v Domžale. Igralce je usmerjal, se pogovarjal z njimi ter celo sebe vključil v trening. To so bila lepa tri leta, ko je delal in ustvarjal v našem klubu. Trenerjem, ki so delali v klubu, je pokazal, kako se naredi igralec. Drugače pa je sam kot trener zahteven in ne popušča. Je izreden garač. Tudi po sedem, osem ur na dan so trenirali v dvorani. Imam ga za zelo velikega strokovnjaka, s širokim pogledom. Na videz morda težko dostopen. Je pa mojster, kako narediti igralca. Tudi iz manj talentiranega. Vse skupaj je bilo dobro zastavljeno, žal se je ravno v njegovi tretji sezoni Helios preoblikoval, zaradi česar je bilo pol leta negotovosti. Ta vakuum je pripeljal do tega, da v nadaljevanju nismo šli naprej po poti, ki smo jo skupaj začrtali z Zmagom.

Kako je pa s sodelovanjem z lokalno skupnostjo?

Z Občino Domžale zelo dobro sodelujemo. Lahko rečem, da smo imeli v klubu vedno srečo, da nas je podpirala tudi občina, še posebej župan Toni Dragar in pred njim županja Cveta Zalokar. Naše aktivnosti, treningi in tekmovanja potekajo v občinski dvorani. Ko smo se uvrstili v ABA ligo, smo morali urediti dvorano, in takrat je bila občina velik dejavnik, da nam je prisluhnila pri prenovi. Z njihovo pomočjo smo leta pozneje športno dvorano tudi klimatizirali; bili smo eni od prvih v Sloveniji, ki smo imeli tako dvorano. Imamo res dober vadbeni center Mogoče bi bil lahko še kakšen sedež več. Prav tako nam občina prek razpisov sofinancira mladinski pogon.

Šesti igralec na parketu so zagotovo navijači. Kako je s podporo domžalskih navijačev skozi leta?

Ko sem leta 1975 prišel v Domžale, prav veliko publike ni bilo. V času trenerja Saša Grilja dobro desetletje pred tem, je bila publika, saj se je domžalska ekipa leta 1964 uvrstila v prvo slovensko ligo. Pozneje je navdušenje s strani publike malo usahnilo, se leta 1972 z uvrstitvijo v drugo jugoslovansko zvezno ligo spet povečalo, nato pa spet malo upadlo. Če preskočim na čas, ko smo se kvalificirali v ligo ABA, je bila domžalska športna dvorana nabito polna. To je bilo še pred njeno obnovo, ko še ni bilo takšne zmogljivosti kot danes. Če je prišel v Domžale gostovat kakšen zveneči klub, je bila premajhna tudi prenovljena in povečana dvorana. Spomnim se gostovanja Partizana, dvorana je bila nabito polna, pred njo pa še okrog 300 ljudi, ker niso mogli v dvorano. Drugače pa smo imeli vedno največ občinstva takrat, kadar smo imeli v ekipi doma vzgojene igralce. To je vsekakor magnet in tega se je treba zavedati. Ni vse v denarju in rezultatu. Pripeljati mladega domačega igralca, ki igra za domači klub, je v športu največ vredno. V klubu imamo mladinski pogon zelo močan. Menim, da bi moralo biti v članski ekipi še več mladih doma vzgojenih igralcev. Če povzamem vse skupaj: dvorano polnijo mlada ekipa, domači fantje in zmage.

Kako je bilo pa z razvojem košarke skozi čas?

Ko sem začel v Domžalah, smo igrali v slovenski ligi, nad njo pa sta bila še dva višja ranga na zvezni ravni. Občasno smo igrali v drugi jugo – slovanski zvezni ligi. Velik preskok v košarki se je zgodil leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna. Vsa prva slovenska liga je postala profesionalna liga. V klubih so začeli trenirati dvakrat na dan, igralci pa so postali profesionalci. To je bil velik premik, prej so namreč igrali amaterji. Postopoma smo rasli, v klubu je bil narejen razvoj in neko postavljeno hierarhijo. To je neprimerljivo recimo z letom 1975, ko sem prišel v Domžale. Edini veliki minus je bil ta, da je veliko fantov začelo trenirati in ni nadaljevalo s šolanjem. Dobesedno so čez noč postali profesionalci. Leta 2005 ste postal direktor kluba. Kakšno je bilo vaše delo in izzivi? Že kot igralec in trener v klubu sem bil ene vrste manager, saj sem skrbel za športne zadeve. Ko smo leta 2005 vstopili v ligo ABA, je bilo vse skupaj preobsežno. Treba se je bilo odločiti, kako in kaj. Klub je potreboval operativca. Prevzel sem funkcijo direktorja in sem bil usmerjen v programsko in strokovno delovanje. Imeli smo tudi močan upravni odbor kluba, ki je bil zadolžen za finance. Stroka in posledično politika ter vizija kluba je bila v mojih rokah. To moje delo je bilo zelo tesno povezano z glavnim trenerjem in upravnim odborom.

Kako je z iskanjem igralcev, ki se jih nato vključi v ekipo?

Razmere na igralskem trgu je treba spremljati ves čas. V mojih časih smo poskušali ekipo spreminjati čim manj. Zdaj je v vseh klubih vse skupaj malo obrnjeno na glavo, saj vsako leto pripeljejo veliko novih igralcev. Jaz pravim, dva do tri igralce na sezono. Kot sem že omenil, skozi sezono gledaš in si usmerjen, glede na potrebe ekipe, za katero pozicijo potrebuješ novega igralca. Če je treba, se zapelješ v tujino, na razne turnirje in podobno. Ko se je maja končala sezona, smo imeli v našem klubu junija običajno že sestavljeno ekipo za novo sezono. Za pridobitev novega igralca se dogovoriš z agentom, in če je igralec pravi, ga poskušaš angažirati za daljše obdobje. Sam sem zelo ponosen na dva pretekla igralca z daljšim stažem v Domžalah. To sta bila Aleksej Laškevič in Robert Troha. Laškevič, ki je bil pravi motor ekipe, je bil pri nas enajst sezon zapovrstjo, Troha pa v dveh delih skupaj pet let. Oba igralca sta bila zelo ključna in resnično dodana vrednost ekipi.

Kako bi na kratko opisali obdobje svojega dela in udejstvovanja v domžalskem klubu?

Lahko rečem, da je narejena res ena uspešna pot kluba, ki je na organizacijsko in po sistemu dela na zelo visoki kvalitetni ravni. Pomembno je tudi, da nas je pri naši viziji podprla lokalna skupnost. Srečo smo imeli tudi s sponzorji. Vse to so stvari, ki so se poklopile. Drugače sem imel pa sam vedno eno vodilo: z dobro besedo in prijateljsko navdušiti druge in to prenašati naprej. Lahko rečem, da sem v svoji karieri povzročil zelo malo prepira. Mogoče je bil razlog tudi ta, da sem bil obkrožen s pozitivnimi ljudmi, s katerimi smo skupaj vodili klub in sledili viziji.

Kakšne so vaše želje za klub? Moja želja je, da bi v domžalskem klubi igralo čim več mladih domačih igralcev. V ligi ABA igra ogromno 17-, 18-letnikov. Želim si, da bi bilo tako tudi v Domžalah. Prav tako bi morali imeti ambicijo za vstop v ligo ABA. Sam sem vedno pravil in zagovarjal to, da mora biti cilj postavljen vedno malo nad realnostjo. Če ne padeš v podpovprečje. Z mladimi bi lahko prišli še višje.

Letos ste za svoje minulo delo prejeli srebrno plaketo Občine Domžale. Kaj vam pomeni takšno priznanje?

Na prejeto priznanje sem zelo ponosen. Vesel sem, da so se spomnili name in pa, da sem jih s svojim delom opozoril. Mislim, da smo spisali lepo zgodbo in naredili veliko v športu, zato priznanje predstavlja tudi uteho in zadovoljstvo, da je bilo delo v vseh letih in desetletjih dobro. Drugače pa je nedvomno, da sem proti koncu svojega košarkarskega ustvarjanja. Ti pa takšna nagrada vlije zadovoljstvo in optimizem, da najdeš cilje še kje drugje, kot jih jaz zdaj iščem v družinskem podjetju.

Omenili ste, da ste proti koncu svojega košarkarskega ustvarjanja?

S 1. januarjem letos sem se upokojil, tako da nisem več v službi v domžalskem košarkarskem klubu. Če se pokaže potreba, se še slišimo in pogovorimo. Že zadnje leto dni sem bil svetovalec, tako da imam naslednike. S klubom ostajam povezan in če sem lahko kaj v pomoč, pridem. Naše delo so prevzeli mladi in naj ga uspešno vodijo naprej. Seveda grem pa rad na tekme. Ni tekme, da bi jo izpustil. To je le moj klub, v katerega sem vložil svoje življenjsko delo. Drugače sem pa še vedno aktiven v Košarkarski zvezi Slovenije, in sicer v strokovnem svetu in izvršnem odboru trenerske organizacije. Po osnovni izobrazbi sem namreč trener, tako da v odboru še vedno pomagam s svojimi izkušnjami. Smo dobra družba in naredimo marsikaj dobrega.

Avtor: Miha Ulčar