Klofuta, ki peče

Dobro jutro vsem vam iz domžalske občine. In dobro jutro vsem vam iz preostalih slovenskih 211 občin.

Ste dobro spali? Marsikdo med nami ni. Po lastni krivdi. Pred časom me je nek znanec, ki sicer redno spremlja zapise na mojem Facebook profilu vprašal ali v življenju res nimam pametnejšega dela kot to, da si ponoči navijam budilko ob nehumanih urah zgolj zato, da bom lahko gledal “nekega” Dončića, ki služi miljonske zneske, ker dobro meče žogo na koš. V njegovem glasu sem začutil toliko skoraj fizično otipljivega razočaranja, potlačene žalosti in slabo prikritega ljubosumja, da se mi je dečko kar zasmilil. Vem, da je nekoč sanjal o tem, da bo postal uspešen košarkar pa mu splet okoliščin tega ni dopustil. Zato mu na njegovo vprašanje sploh nisem odgovoril. Karkoli bi mu rekel, bi ga ranilo še bolj. On pa je že zdaj dovolj ranjen. V takih situacijah je bolje ostati tiho. In “nasprotnika” pustiti v lažnem prepričanju, da je v tem verbalnem dvoboju zmagal. Čeprav v resnici ni. Zmagal bo takrat, ko ga dejstvo, da nekateri ponoči vstajamo zato, da bi gledali odlične predstave našega košarkarskega mojstra, ne bo več frustriralo in motilo. Je pa težko storiti ta preskok v glavi in iskreno privoščiti uspeh nekomu, četudi tebi ni uspelo.

Ko že ravno pišem o uspehu in definiciji le tega. Lani je Dallas, v katerem Luka Dončić igra že vse od leta 2018, sezono zaključil že po rednem delu tekmovanja in se ni uspel uvrstiti niti v prvi krog končnice. Letos ta isti Dallas po zaslugi nekaj izjemnih kadrovskih potez uprave kluba in kvalitetnih okrepitev (Lively, Irving, Gafford, P.J. Washington) deluje popolnoma drugačna ekipa. Homogena, čvrsta in kompaktna. Dobro delujoča na obeh straneh igrišča, tako v napadu kot obrambi. Koščki sestavljanke so se sestavili. In tako so “Telički” iz Teksasa na poti do finala domov poslali tri izjemne ekipe. Najprej Los Angeles Clippers, nato Oklahomo in za konec še Minnesoto. Zdaj sta v najmočnejši ligi na svetu, ki jo sicer tvori 30 ekip, ostali le še dve najboljši. Dallas in Boston. Vsakomur, ki vsaj bežno spremlja ligo NBA je jasno, da je Boston Celtics klub, ki si brez pretiravanja zasluži naziv institucija. V ligi so že vse od leta 1946 in spadajo v krog osmih franšiz, ki so del NBA lige že od samega začetka. V tem času so osvojili kar 17 naslovov prvaka, (enako število kot Los Angeles Lakers), zadnjič so se šampionskega prstana razveselili leta 2008. Boston je mesto v katerem več kot četrtino populacije predstavljajo potomci irskih priseljencev v ZDA. Da boste razumeli, kako pride do tega, da si košarkarski klub nadane nadimek po Keltih. Stari Kelti so predniki današnjih Ircev, Škotov in Valižanov.

Bodi dovolj zgodovine. Preklopimo na sedanjost. Dvanajst slovenskih košarkarjev je doslej igralo na oni strani luže. Nekateri pravijo, da je liga NBA telenovela za moško publiko, drugi so mnenja, da gre za gladiatorske igre, tretji pa trdijo, da je to kar se dogaja tam cirkus v primerjavi z evropsko košarko. A to ne spremeni dejstva, da govorimo o najmočnejši košarkarski ligi na svetu. Trije naši fantje so doslej osvojili šampionski prstan. Vlatko Čančar z Denverjem, Saša Vujačić z Lakersi (2x) in Beno Udrih (2x). A nihče od njih ni bil motor ekipe, tako kot je Luka pri Dallasu.

Kaj povedati in napisati po današnjem bolečem porazu? Težko karkoli pametnega. Vzdušje v TG Gardnu, eni najbolj prepoznavnih ameriških športnih dvoran, ki sprejme 19.156 gledalcev je bilo vroče že pred samo tekmo. Nasploh je publika v Bostonu vedno glasna in temperamentna, precej bolj kot v Dallasu. Do polovice prve četrtine se je zdelo, da je Dallas na zahtevnem gostovanju dobro odprl tekmo. Kljub začetni zadržanosti in nekaj zaletavih potez se je zdelo, da fantje iz Teksasa do neke mere kontrolirajo dogajanje. Takrat še nismo vedeli, da bo pri rezultatu 15:14, to obenem tudi zadnje vodstvo gostov na tekmi. Kajti v tistem trenutku so se igralci Bostona razleteli po igrišču in predvsem z meti za tri točke začeli silovito povečevati prednost, ki je ob koncu prve četrtine znašala že 17 točk (37:20), kar je svojevrsten rekord.

Vstop v drugo četrtino je bil še bolj kaotičen. Čutilo se je, da Dallas niti slučajno ni pravi. Slab skok, slab met, zelo počasen tempo, slabo kroženje žoge. Ob tem pa je treba objektivno priznati tudi to, da je Boston poleg odličnega napada izjemno odigral tudi v obrambi. Lively je bil v precejšnji meri neprepoznaven, Kyrie Irving sicer nekdanji igralec Bostona, v bistveno slabši verziji kot smo ga vajeni. Predvsem strelsko neučinkovit. Tudi Gafford in Washington sta na trenutke delovala izgubljeno. Praktično edini, ki je voz vlekel iz globokega blata je bil Luka. Ampak košarka je ekipni šport, v katerem en sam igralec neke ekipe ne more premagati petih igralcev na drugi strani.

Video: Vrhunci prve finalne tekme Boston Celtics – Dallas Mavericks

Marsikdo bi se na tem mestu morda spotaknil ob sodniški kriterij. Treba je biti pošten in priznati, da sodniške odločitve na potek tekme niso bistveno vplivale. Boston je Dallasu odčital lekcijo košarke. Še posebej boleče je bilo gledat razigranega in nezaustavljivega Kristapsa Porzingisa, ki se je po poškodbi mečne mišice vrnil v presenetljivo visokem ritmu in izjemno motiviran. V nekem trenutku je Dallas začel igrati mnogo bolje in zaostanek, ki je ob polčasu znašal že 21 točk, znižal na le 8 točk zaostanka. A je bilo nekaj napak in prehitrih potez dovolj, da so se “Kelti” znova odlepili.

Popolnoma nič še ni izgubljenega. Daleč od tega. Prvak bo tisti, ki prej doseže štiri zmage. Pri Dallasu smo tudi vajeni, da prvo tekmo končnice, sploh po malo daljšem odmoru odigrajo slabo. In tako slabo kot so fantje igrali danes, brez prave želje, povezanosti, energije – vseh kvalitet, ki so jih pripeljale do tu kjer so – ne morejo odigrati več.

Je pa bila to boleča klofuta. Klofuta, ki peče.

Lep petek vam želim.

Avtor: Dušan Jambrošič, Foto: NBA, uradna Facebook stran; Video; Youtube

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.