Gorniški večer s Tatjano Kotnik: Gore, spremljevalke življenja

Gorniški večeri že več kot dve desetletji odkrivajo zanimiv svet gora. Gostja tokratnega 72. Lumarjevega gorniškega večera je bila Tatjana Kotnik (dekliški priimek Cerar), nekdanja vodnica PZS, članica Alpinističnega odseka PD Domžale, nekdaj vrhunska alpinistka in karateistka. Gorništvo je okušala v različnih odsekih Planinskega društva Domžale, ki letos  obeležuje 70. obletnico delovanja. 

V organizaciji Planinskega društva Domžale, Boruta Peršolja ter Knjižnice Domžale je v  torek, 6. marca 2018,  potekal 72. Lumarjev   gorniški večer, zadnji v tej sezoni. Naslednji bo oktobra letos.  Po uvodni predstavitvi se je s Tatjano Kotnik pogovarjal Borut Peršolja.

Tokratna gostja je bila vsestranska Tatjana Kotnik, rojena leta 1966, z dekliškim priimkom Cerar iz Vira pri Domžalah, poročena, mama dveh sinov, po poklicu ekonomistka, zaposlena na Emonagramu d. o. o.. Od leta 1983 je Mladinska planinska vodnica za letne in zimske razmere, zatem se je preizkusila v alpinizmu ter postala alpinistka leta 1985, ko je vlekla ogromno smeri po slovenskih in tujih gorstvih, kar nekaj tudi prvenstvenih, je nekdanja članica, blagajničarka in načelnica Alpinističnega odseka Planinskega društva Domžale.

Tako smo v pogovoru izvedeli marsikaj zanimivega, da pleza od leta 1983, opravila je mnogo več kot 300 plezalnih vzponov, med njimi nekaj prvenstvenih. Kot je dejala Tatjana, je do številke 300 vpisovala v dnevnik, zatem pa več ni bilo prostora za pisanje. Udeleženka dveh odprav v Kanado leta 1990 in v Ande leta 1991. Vodila je več alpinističnih šol, prejela je zlati častni znak Planinske zveze Slovenije leta 2008.

Prvi društveni izlet z mladinskim odsekom je bil na Dobrčo leta 1982. Z bratom in sestro so velikokrat kolesarili do Kamniške Bistrice, se povzpeli na Grintavec ali Kamniško sedlo ter se odpeljali zvečer nazaj domov. Setra se je baje vozila kar nekaj časa z pony kolesom to dolgo pot. Plezala je tudi z Silvom Karom in Janezom Jegličem, sicer v svoji ženski navezi, a ima lepe spomine na ta dva odlična domžalska plezalca.O plezanju z njima pa je povedala, da ji je to ustrezalo, saj si smer preplezal odlično in hitro, saj sta bila oba prava virtuoza v skalah in sta se skozi smer praktično samo sprehodila, ko je za druge bilo kar težavno. Spregovorila je tudi o svojem 15 metrskem padcu, ko si je zdrobila gleženj ter o rehabilitaciji ter ponovnem vzponu v alpinizmu. Zahvalila se je tudi Knjižnici Domžale, ker je kot študentka delala še v stari knjižnici in je potem ves denar, ki ga je zaslužila, naložila v plezarijo. Tudi o vodenju otrok v hribe je tekla beseda ter o treningih, ki so ključni del za plezalce, saj v rokah in nogah moraš imeti mnogo moči.  Skratka, zanimiva pripoved vsestranske športnice, ki je bil tudi uvod v letošnje praznovanje 70 letnice Planinskega društva Domžale.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar