Gorniški večer s Saro Sedej: “Užitek gora”
Gostja tokratnega Gorniškega večera je bila Sara Sedej, članica Plezalnega kluba Idrija, starejša alpinistična pripravnica in vaditeljica športnega plezanja. Doslej je preplezala približno 120 alpinističnih in športnoplezalnih smeri, od tega dve prvenstveni. Pri štirinajstih letih je v enem kosu z očetom Borisom prehodila gorniško pot Planica – Pokljuka. Leta 2012 je postala mlada pustolovka leta po izboru revije National geographic Junior Slovenija.
V torek, 5. marca 2019, je v Knjižnici Domžale potekal že šestinsedemdeseti Gorniški večer, tokratna gostja pa je bila Sara Sedej. Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d.o.o.. S Saro se je pogovarjal Borut Peršolja.
V gorniškem večeru, ki mu je Borut Peršolja nadel ime »Užitek gora«, smo izvedeli marsikaj o gostji Sari Sedej iz Idrije. Sara je gimnazijska maturantka, študentka inženirstva materialov na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Je članica Plezalnega kluba Idrija, Starejša alpinistična pripravnica, vaditeljica športnega plezanja. V gore hodi že vse življenje, pleza od šestega razreda osnovne šole. Doslej je preplezala približno 120 alpinističnih in športnoplezalnih smeri, od tega dve prvenstveni. Pri štirinajstih letih je v enem kosu z očetom Borisom prehodila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kot članica ekipe na Državnem tekmovanju Mladina in gore je osvojila leta 2011/2012 drugo mesto, 2012 leta pa je postala tudi mlada pustolovka leta po izboru revije National Geographic Junior Slovenija.
Kot na vseh Gorniških večerih, se je tudi na tokratnem gostja predstavila z izborom fotografij, ki so se vrtele na projekcijskem platnu. Že po fotografijah smo lahko videli, da je prehodila veliko gora že v rani mladosti, ne glede na letni čas. Kot je dejala Sara, je z očetom začela plezati že zelo zgodaj, bila pa je to odlična navezava oče-hči. Smučala sta turne smuke z različnih gora in prehodila gorske vršace v vseh letnih časih. Ko je končala osnovno šolo in se podala na srednješolsko pot, pa je spremenila svoje dotedanje navdušenje nad gorami. Zimski čas v gorah se ji je uprl do te mere, da tudi smučala več ni. Pravi, da je mogoče doživela izgorelost, čeprav je oče nikoli ni silil v hribe, saj je šla vedno prostovoljno. Začela se je ukvarjati z športnim plezanjem ter potovati.
Zadnje čase spet hodi v gore, kjer ji družbo dela fant ali pa njen kuža. Sara meni, da so najslajše zmage tiste, za katere si se boril, vztraja pa pri življenju, športu, izobraževanju, praktično pri vsem, zato so njeni najboljši tisti drobni trenutki zmagoslavja in ponosa, ker ni obupala. Iz vztrajanja se je naučila, da zmage, za katere se nisi boril, sploh niso sladke. Seveda je tudi Sari kdaj težko, saj, kot pravi, je tudi ona samo človek. A takrat se najraje druži z ljudmi, ki so ji blizu in razumejo njeno stisko in probleme ali pa posluša glasbo in išče razloge, zakaj ni tako hudo in zakaj mora vztrajati.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
