Gorniški večer – Pogovor z Markom Lukićem

V torek, 3. marca 2015, je v Knjižnici Domžale potekal zadnji zimski Gorniški večer. Borut Peršolja iz Planinskega društva Domžale je vodil pogovor z Markom Lukićem. Naslov tokratnega pogovora pa so bile Podjetne gore. Naslednjič se bodo gorniki ponovno srečali v jesenskem času, ko bo polno spominov na poletna pohajkovanja po hribih in gorah.

Ustvarjalna moč gorništva je bila velikokrat izpričana in ima dolgo, več stoletno tradicijo. Gore so dom in gore so parki. Gorniški večeri poskušajo njihovo podobo in značaj ujeti v barvit, a spoštljiv pogovor. Sogovornika odkrivata svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o njih in dosežke, ki v gorah (predvsem pa v naših glavah) premikajo meje nemogočega.

Marko Lukić iz Maribora je zgodba mariborskega proizvajalca montažnih hiš Lumar. Je direktor podjetja Lumar ter športni plezalec ter tudi vrhunski alpinist, s kar nekaj prestižnimi vzponi in nagradami.

Družina Lukić je Lumar leta 2012 sicer prodala avstrijski skupini Green Building Group, da bi mu zagotovila večjo varnost in prodor na tuje trge. Nato pa so ga odkupili nazaj, saj so bili nezadovoljni z vlogo, ki so jim jo v skupini namenili. Marko Lukić je vodenje podjetja prevzel od svojega očeta Milana Lukića, nekdanjega direktorja Marlesa, ki je podjetje ustanovil leta 1992. Kot nekdanji vrhunski alpinist in plezalec Marko Lukić primerja vodenje podjetja z gorništvom, govori o vztrajnosti in učenju na napakah. O usodni neenotnosti Slovencev ter novi samozavesti ob ugotovitvi, da so njihove hiše kvalitetnejše od avstrijskih in nemških. Marko Lukić je poslušalcem dejal, da je v podjetju podobno kot pri alpinizmu – dokler se premikaš, živiš. Ko ti ne gre, je treba verjeti, zaupati. Dokler imaš nove ideje, odločnost, obstaja tudi rešitev, izhod iz krize. Najslabše je, če se usedeš in se smiliš samemu sebi. In čakaš, da ti bo kdo pomagal.

»Ko sem še zelo majhen prvič šel v hribe s šolskim planinskim krožkom in zagledal plezalce v steni, je naredilo klik, ljubezen na prvi pogled. Zelo močna je bila. Preprosto vedel sem, da to želim početi. Energija je bila neverjetno močna in neusahljiva, vir idej, ki te žene, pa niti ne veš, zakaj. Na začetku gre morda za samopotrditev, pozneje pa gotovo za soočanje samega s sabo, iskanje svojih meja. Koliko blizu roba psihofizičnih zmožnosti se lahko giblješ. Še vedno plezam in hodim v hribe vendar veliko manj kot včasih ali kot bi si sam želel. Plezanje je način življenja in svojevrstna obsedenost. Ko plezaš zahtevnejšo smer, si osredotočen samo na naslednji gib. V glavi ni prostora za nič drugega. Tako kot pri plezanju ko spoznaš, da je delo tisto, kar ti zagotavlja uspeh. Če celo zimo treniraš in se odpoveduješ, boš spomladi pri plezanju uspešen, sicer ne. Enako je v poslu. Brez dela ni uspeha. Ni bližnjic. Pa še nekaj je umem tudi v poslu perfekcionist, obseden z detajlom. Pa še ena stvar je povezana s plezanjem: na dolgi roetnost: znati se ustaviti, ko ti gre najboljše. Ko ti gre pri plezanju odlično, sploh če govorimo o alpinizmu, je treba najbolj zategniti ročno zavoro, sploh ker se ti v nekem trenutku zazdi, da meja ni. Enako je v podjetništvu. Ko podjetje najbolj teče, moraš znati zategniti ročno, kar ni lahko, ker te vse vleče k več in še več. Ne v plezanje ne v poslu ni dobro, da te odnese. Obvladaš mogoče eno veščino, obstaja pa še na milijone stvari, pri katerih si butelj. Zadev ne smeš jemati vehementno, z miselnostjo, da si v vsem najboljši«, je med drugim povedal Marko Lukić.

Seveda je precej zanimivih zgodb z alpinizma. Predvsem so vse v njem pustile globok pečat, zato bi bilo krivično izdvojiti samo eno. Zanj so to zgodbe o zelo globokem tovarištvu, o vrednotah, ki jih v vsakdanjem svetu vse manj spoznavamo. Gre za zgodbe plemenitih ljudi, ki so bili na začetku tujci, po nekaj sekundah pa se ti je že zdelo, kot da se z njimi poznaš celo življenje.

Trenutna slovenska plezalna scena je vrhunska. Je na tako visoki ravni, kot si v njegovem času niti niso mogli predstavljati. Danes imamo celo plejado deklet in fantov, ki plezajo v svetovni špici, in to kljub temu da nimajo tako dobrih pogojev kot marsikdo v tujini. Mislim, da je plezanje tako čist šport, da bi si zaslužil bistveno več podpore. Na neki način je plezanje identifikacijski šport tega naroda. Veliko plezalnih zgodb Slovencev je povezanih z narodno identiteto, kot je bil odkup Jakoba Aljaža, vrha Triglava, od Nemcev, ves narodnosti boj, ki se odvijal v slovenskih hribih, in tudi slovenski vzponi v Himalaji so postavili Slovence v tem športu v sam vrh v svetovnem merilu. Tisti, ki poznajo plezanje, vedo, da imajo Slovenci v svetovnem prostoru visoko mesto.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov
Tagi