Eva Pogačar: “Vsaka igralka si želi, da bi nekoč zaigrala na najvišjem nivoju”

Čeprav je v zadnjem času zelo popularno geslo naše občine Domžale – prostor zadovoljnih ljudi, se najbrž večina še dobro spomni, kakor smo se, lahko se tudi danes, z velikim navdušenjem opisovali kot Domžale – mesto (občina) mladih in športa. Med nami namreč živi veliko mladih odličnih športnikov, ki v posameznih kategorijah in športih segajo po zvezdah. Ena tovrstnih odličnih športnic je odbojkarica Eva Pogačar iz Srednjih Jarš, predana športu od malega, odbojki pa malce kasneje, kar pa ni bilo ovira, da danes 20-letna odbojkarica spada med najboljše odbojkarice v Sloveniji in jo trenutno lahko spremljamo v elitni evropski ligi, kjer kot kapetanka Odbojkarskega kluba Calcit Kamnik skuša s sotekmovalkami osvojiti kar najboljše mesto.

Moja današnja sogovornica Eve Pogačar, 20-letna študentka online fakultete DOBA, smer menedžment v sodobnem poslovanju, se je po končani Osnovni šoli Rodica vpisala na Gimnazijo in srednjo šolo Rudolfa Maistra Kamnik, kjer je uspešno maturirala v usmeritvi – predšolska vzgoja. Šport ima posebno mesto v družini Pogačar, saj je nogometaš njen brat, sama pa je preden se je povsem posvetila odbojki, trenirala trenirala atletiko, smučanje in tenis.

Z odbojko se je prvič srečala pred dobrimi desetimi leti, za njen začetek pa je bila pravzaprav kriva babica Stanka, se začetkov spominja Eva: “Takrat je babica Stanka dobro poznala trenerja Francija Obolnarja, ki mu je omenila, da sem visoke rasti za svoja leta. Hitro sta me spravila na trening odbojke. Svojo pot sem začela pri Kamniku, kjer igram tudi zdaj. Moja prva trenerka je bila Barbara Novak. Prvi uspeh pa je bil leta 2011, ko smo postale državne prvakinje v mali odbojki.”

Se spomniš svoje prve pomembnejše tekme?

Se ne spomnim, na tekme pa me spominjajo številne fotografije. Ob njihovem ogledu se prikliče kar nekaj spominov.

Kdaj odločitev, da postaneš organizatorka igre, kar ti je že v mladinski konkurenci prineslo vrsto priznanj kot najboljši organizatorki igre (npr. mladinski finale)?

Spomnim se, ko smo igrale v kategoriji starejših deklic, in sistema, kjer morata biti še dve podajalki na igrišču, ki poleg podaje tudi napadata. Takrat so mi dodelili to vlogo in ugotovili, da imam v njej potencial. Za tem sem hitro ostala samo v vlogi podajalke. Res je tudi, da imam nagrade za najboljšo podajalko, vendar je bil do sedaj pri njih vedno grenak priokus, saj naslova prvakinj v posamezni kategoriji nisem nikoli osvojila. Imam dve srebrni medalji v mladinski, en bron prav tako pa tudi srebro s kadetskih tekmovanj. Menjam vse osebne nagrade za tisto skupno lovoriko prvaka.

Katero uvrstitev pa šteješ za največji uspeh?

Kot svoja največja uspeha štejem peto mesto v kadetski reprezentanci na evropskem prvenstvu, saj smo se s tem uvrstile tudi na svetovno prvenstvo v Argentini in pa na olimpijske igre mladih. V članski kategoriji pa je Pokal Slovenije, ki smo ga z ekipo osvojile konec leta 2018.

Kakšni so spomini na dve sezoni, ki si jih preživela v ekipi Zgornje Gorenjske?

V dveh sezonah na Gorenjskem sem zelo uživala. Bile smo mlada ekipa v prvi ligi, ki se je borila za obstanek. Vesela sem, da sem takrat dobila možnost, da sem del odbojkarskega tekmovanja, saj sem dobila veliko kilometrino glede igranja na najvišjem nivoju v Sloveniji. Takrat je bil trener Iztok Kšela, ki mi je ponudil že pri 15 letih možnost igranja in nabiranja izkušenj. Veliko časa sem zapravila za prevoz v Žirovnico in na Jesenice, vendar je bil to en velik del mojega razvoja.

O mladi perspektivni Evi se je veliko pisalo, ko si se odločila, da kariero pri devetnajstih letih nadaljuješ v močni italijanski ligi pri ekipi Lardini Filottrano kot druga podajalka? Zakaj po enem letu – na lastno željo, vrnitev h Calcit Volleyu v Kamnik?

Vsaka igralka si želi, da bi nekoč zaigrala na najvišjem nivoju, kot je italijanska liga A1. Sama sem dobila to priložnost, ki je nisem mogla zavrniti. V Italiji sem uživala in se hitro znašla, čeprav je bila to moja prva daljša odsotnost od doma. Kmalu pa mi je manjkalo igranja na igrišču. Vse preveč časa sem preživela »na klopi«, kar pa mi ni bilo prav, saj treniramo zato, da se lahko pokažemo. S Calcitom smo se kmalu dogovorili za prestop, saj so me takrat tudi oni potrebovali za končnico, tako da se mi je sezona zelo lepo izšla.

Ob vrnitvi v Kamnik si v enem od pogovorov dejala: »Calcit mi daje dobre pogoje za napredek, predvsem pa tu ostajam na igrišču, kar mi je osebno najpomembnejše.« Se tvoja napoved uresničuje?

Da. Napoved se je 100% uresničila. Calcit je sestavil ekipo, s katero lahko izvajamo vrhunske treninge, saj je vseh 14 igralk na visokem nivoju. Prav tako pa sem vesela, da mi trener Aljoša Jemec zaupa in igram.

Za igralke je tekmovanje na tem nivoju velika čast in želja si dejala ob novici, da boste igrale v elitni ligi. Kaj pričakuješ od igranja v elitni ligi?

Letos smo si z ekipo resnično želele igrati v ligi prvakinj in se dokazati na evropskih tleh. Že na drugi tekmi s Poljakinjami smo dokazale, da znamo igrati odbojko na vrhunski ravni. Mislim, da se vse igralke zavedamo, da je ekipa dobila v skupini kar dva velikana svetovne odbojke – Conegliano in Fenerbache, prav tako pa je tudi Nantes zelo kvalitetna ekipa. Želimo si dokazati, da znamo tudi mi igrati na visokem nivoju, predvsem pa bo igranje v elitni ligi za na – v glavnem mlade odbojkarice, priložnost za nabiranje izkušanj.

Kako je videti trening odbojkarice?

Vsak trening je malo drugačen, odvisno kako ga sestavi trener. V Kamniku večinoma imamo dopoldan fitnes in pa individualne treninge po pozicijah, kjer vsaka vadi svoj element. Popoldne pa se zbere cela ekipa, kjer se večinoma uigrava.

Zanesljivo je koronavirus bistveno spremenil potek treningov? Kako si pomagate?

Treningi pri nas potekajo enako, ni razlike, razen nošenja maske pred in po njem. Večji problem je na tekmah, ki so bile do sedaj večinoma prestavljene, tako da že komaj čakamo, da se spet začnejo. Pri tekmah na evropskih tleh pa smo se do sedaj vedno znašle pred neprijetnim testom za covid.

Pomembne uspehe si dosegla tudi v odbojki na mivki. Jih lahko na kratko predstaviš?

Odbojko na mivki sem naprej igrala z Nežo Ladinik, s katero sva osvojili naslov prvakinj U15, nadaljevala pa sem z Kajo Kersnik, s katero imava kar nekaj uspehov. Pri U17 kategoriji imava kar dva naslova državnih prvakinj in pa naslov podprvakinj v U19. Igrali sva tudi na evropskem prvenstvu v Brnu in osvojili 9. mesto.

Odbojka na mivki – le dopolnitev klasične odbojke – ali kaj več?

Meni osebno je bilo vedno užitek igrati odbojko na mivki in jo tudi spremljam na svetovni ravni. Se zelo razlikuje od dvoranske odbojke, vsaka ima svoje kvalitete. Tisti najboljši v dvorani niso niti blizu najboljšim na mivki in obratno, zato ne bi rekla, da je le dopolnitev.

Se mora vrhunska igralka odbojke čemu odreči?

Treba se je odreči veliko stvarem, saj igranje prinaša svoje obveznosti. Veliko je treningov in prilagajanja med tednom, poleg tega pa so tudi tekme za vikend. Sama sem se na to navadila, saj sem s tem postala veliko bolj organizirana glede preostalega časa.

Gre ves prosti čas odbojki, ali ga ostane še za kaj drugega?

Na odbojko gledam bolj kot prvo obveznost, ki jo rada počnem. Času, ko pa ni treningov ali šole, pa pravim prosti čas. Časa ostane še kar nekaj in ga najrajši posvetim druženju s prijatelji ali pa s svojim psom.

Imaš vzornico – koga in kaj pri njej najbolj ceniš?

Vzornika ravno nimam. Pri ženski odbojki najbolj občudujem Poljakinjo Wolosz. Veliko rajši spremljam moško odbojko in njihove podajalce. Najljubša sta mi Američan Christenson in pa Brazilec Bruno Rezende, ki sem ga v Italiji tudi spoznala in dobila nekaj njegovih nasvetov.

Ste s soigralkami dobra klapa?

S soigralkami se odlično razumemo, nekaj med njimi je tudi mojih bližjih prijateljic izven odbojke. Vsaka ekipa ima igralke z različnimi karakterji, vendar se na igrišču ujamemo, kar je najbolj pomembna stvar.

Še vedno sanjaš, da bi nekoč zaigrala med najboljšimi svetovnimi odbojkaricami? Kako pri rosnih 20 gledaš na ponudbe znanih odbojkarskih klubov, ki te želijo v svoji sredini?

Še vedno imam željo ustvariti si kariero in zaigrati v najboljših klubih na svetu, vendar je do tam še dolga pot. Trenutno gledam bolj na to, kaj je najboljše zame in sem zelo zadovoljna v Kamniku.

Kako na tvoje »profesionalno« ukvarjanje z odbojko gledajo starši?

Starši me pri odbojki zelo podpirajo. Vedno so me vozili na treninge in prihajali na vse tekme. Ko sem sprejemala pomembne odločitve, so mi stali ob strani in pomagali jih sprejemati. Hvaležna sem jima za vse.

V Domžalah odbojke ni. Zakaj po tvojem mnenju? Spremljaš šport v naši občini?

Že ko sem bila jaz mlajša, so šle vse igralke s potencialom iz Domžal igrat v Kamnik. Mislim, da je Kamnik močan odbojkarski klub za razvijanje mladih in pobere tudi igralke iz občine Domžale. Spremljam nogomet, ker ga igra moj brat, in pa košarko.

Hvala, Eva, in veliko uspeha ti želim. Vem, da si s svojo trdno voljo in pripravljenostjo nameniti odbojki vse svoje moči, na zelo dobri poti, da se ti uresniči želja postati svetovno znana odbojkarica. Naj te spremlja sreča! Enako srečo in uspeh pa želim tudi ekipi Calcit Volley Kamnik, katere kapetanka si,

Avtorica: Vera Vojka; Foto: Arhiv Eve Pogačar