Domžalski alpinisti na Beli verigi (Cordillera Blanci) v Peruju

Miha Ulčar 6. avgust, 2016

1.568 2 min. za branje

V alpinističnih krogih perujska Cordillera Blanca (Bela veriga po naše) s svojo logistično in cenovno dostopnostjo velja za zelo zaželeno destinacijo. Lepi, beli in tudi nad 6000 m visoki vrhovi so iz bližnjega mesta Huaraz dostopni v največ nekaj dneh. Pomoč nosačev običajno ni potrebna, za prenos opreme do baznega tabora zadošča že kakšen osel ali dva. Govori se seveda špansko, v mestu nekateri znajo celo nekaj ključnih angleških besed. Izven mesta pa je že španščina redkost, potomci Inkov raje govorijo starodavni jezik Quechua.

In prav v hribih nad Huarazom smo se konec junija in prvo polovico julija potepali štirje člani alpinističnega odseka planinskega društva Domžale – Aleš Ipavec (vodja), Niko Muhič, Jaka Hrast in Janez Kosirnik. Kljub dolgim uram preživetih na letališčih, letalih, avtobusih,… smo že takoj prvi dan zbrali dovolj volje in začeli z aklimatizacijo. Popoldne smo naredili nekajurni sprehod do jezera Wilcacocha na višini 3.700 m. Sicer mesto leži skoraj 3.100 m nad morjem in bi za prvo aklimatizacijo upravičeno šteli že to, da smo opremo znosili po stopnicah v drugo nadstropje. Naslednji dan smo naredili podoben izlet, šli smo le nekoliko dlje in višje do jezera Churup na višini 4.470 m. Oba večera kot tudi vse prihodnje preživete v Huarazu, smo izkoristili za spoznavanje lokalne kulinarike in izmenjavo izkušenj z drugimi alpinisti.

Tretji dan smo se pa odpravili že za več dni v hribe. Po treh urah vožnje in štirih urah hoje smo prispeli do baznega tabora oz. koče na koncu doline Ischince (4.350 m). Kar takoj prvo noč smo začeli z vzponom na istoimensko goro Ischinco (5.530 m) in jo zgodaj zjutraj tudi osvojili. Višina nas je kar dobro zdelala, koča nam je nudila že skoraj preveč udobja in smo si vzeli dan počitka, ki se je dobro obrestoval pri hitro opravljenem vzponu na Urus Este (5.490 m). Peto noč v tej dolini smo preživeli na okoli 5.100 m v višinskem taboru pod Tocllarajujem (6.032 m), ki nam je žal zaradi močnega vetra in slabih snežnih razmer ušel.

V mestu seveda nismo dolgo zdržali, naslednji dan smo se že odpravili naprej. Štiri ure res slabe ceste v še slabšem avtu, še tri ure hoje in dosegli smo kočo Peru (4.650 m). Tako kot koča pod Ischinko, je tudi ta koča oskrbovana z italijanskimi prostovoljci, zaslužek pa se namenja za odpravo lokalne revščine. Cilj tega dvodnevnega izleta smo seveda dosegli – Pisco z nadmorsko višino 5.752 m.

Začutili smo dobro pripravljenost na višino in prišel je čas za goro Alpamayo – naš glavni cilj in hkrati tudi razlog, ki nas je premamil za obisk perujskih Andov. S svojimi 5.947 metri nad morjem in izredno lepo južno steno velja za eno najlepših gora na svetu. Začelo se je seveda spet z dolgo vožnjo, barantanjem za osle in dvodnevnim dostopom do baznega tabora. Gora je tudi ena od civilizacije bolj odmaknjenih, cesta pa žal ne pripelje tako visoko kot smo bili vajeni od prej. Iz baznega tabora smo se povzpeli do t.i. tabora na ledeniški moreni na okoli 5.000 metrih nad morjem. Tretji dan smo se prek zahtevnega ledenika povzpeli na višinski tabor (5.400 m) na sedlo med gorama Alpamayo in Quitaraju. Že od samega začetka pred tremi dnevi nas je spremljalo slabo vreme z dežjem in sneženjem ter nezanesljive vremenske napovedi. Sneženje je drugi dan na sedlu sicer ponehalo, močna megla je žal vztrajala, zaloga plina pa je počasi pohajala in začeli so se dvomi o naših možnostih za uspeh. Vztrajanje je bilo nagrajeno, jutro nas je pričakalo brez vetra in oblačka. Ob tretji uri naslednjo noč smo se lotili 450 m dolge francoske direktne smeri, jo preplezali v štirih urah in se nato po vrveh spustili nazaj na izhodišče. Veselja je bilo veliko, zmanjkalo pa je plina (in motivacije) za Quitaraju in kar hitro smo sestopili v bazni tabor. Naslednji dan smo računali na pomoč oslov, dobili jih žal nismo in smo malo iz jeze, malo zaradi izziva, odnesli vsak svoj 25 kg nahrbtnik do 27 km oddaljene ceste.