Alpinistični večer s Tonetom Škarjo na Homcu: Od Kamnika do Himalaje

Dvorana gasilskega doma na Homcu je bila v petek, 11. novembra 2016, nabito polna. Veliki gorniški dogodek, ki ga je organiziralo Kulturno društvo Jože Gostič iz Homca je namreč gostil eminenco slovenskega alpinizma, Toneta Škarjo.

Toneta Škarje ni treba posebej predstavljati. Je eminenca slovenskega alpinizma, zanimiv sogovornik, ki se rahlo igrivo smeji tudi, ko govori o smrtnih nevarnostih ali o nevarnih podvigih. Tudi v petek je ob predavanju z naslovom "Od Kamnika do Himalaje" govoril, kot da bi bilo plezanje po Kamniško-Savinjskih Alpah, Julijcih, Evropskih gorah ali Ruskih gorah isto kot na osemtisočakih v Himalaji in kot, da je vse to plezanje nekaj vsakdanjega in samoumevnega. Leta se mu ne poznajo, človek bi mu hitro pripisal kakšnih deset manj. 

Vitalen in poln življenjske energije navdušeno pravi, da bi še vedno plezal, če bi mu srce dopuščalo. Tako pa so mu ostali prekrasni spomini, katere je delil s polno dvorano obiskovalcev njegovega predavanja. S prenosnim računalnikom nam je čez video projektor na platno projiciral ter zraven komentiral o prekrasnih fotografijah ob njegovih plezalnih vzponov.

Obiskovalci smo ob začetku predavanja videli kar nekaj črnobelih fotografij z njegovega zgodnjega plezanja s kamniškimi alpinisti. Ljubezen do gora namreč traja že od otroštva. Kot je dejal Tone, je oče rad hodil v planine in mu pripovedoval o tem. Veliko je tudi prebiral alpinistične zgodbe, saj je bila, ko je bil otrok, vojna in takrat niso hodili v hribe. Kasneje pa je prevladala želja, da ne bi hodil samo po poteh, ampak tudi po brezpotjih. Ta se je z leti le stopnjevala. Začelo se je s preprosto željo po plezanju. V Mengšu so mladi želeli plezati, in kot je rekel gost večera Tone, jih je bilo veliko. Takratni predsednik mengeškega planinskega društva se je s Kamničani dogovoril za šolo plezanja. Uvajali so jih starejši planinci , čeprav ta šola plezanja ni bila nič podobna današnjim. Po nekaj osnovnih prijemih so se naprej učili sami. Hodili so gledat, kako plezajo Ljubljančani na Turncu. Za nadaljnji razvoj je bilo zelo pomembno zavedanje, da morajo v alpinističnem odseku držati skupaj, saj bodo le tako lahko napredovali. Alpinisti namreč med planinci nikoli niso bili preveč priljubljeni. Vedno so bili neki "posebneži". Poleg tega so bili v primerjavi z Ljubljano zelo skromni, v vseh pogledih, tako v znanju plezanja kot z premo. Kasneje so jih seveda dosegli in hitro tudi presegli. Drugače pa je s plezanjem začel na kamniškem Starem gradu. Neposredno nad cesto je bila stena, kjer so fantje trenirali.

Pred koncem predavanja je gost večera Tone Škarja še dodal: "Alpinistični razvoj je izhajal iz Kamnika. Po eni strani moram omeniti Bojana Pollaka, ki je zelo zaslužen za alpinizem pri nas in da alpinistična šola v Himalaji deluje, po drugi strani Marka Prezlja kot vrhunskega alpinista, cenim tudi Tomaža Humarja, žal je preminil. Jih je še več, a ti so najpomembnejši. Vsak po svoje je naredil vtis. Smo pa alpinisti veliki individualisti, tako da se med sabo gledamo malo z distanco".

Ob prikazu slik alpinistov, ki jih kar nekaj več ni med nami je Tone dejal: "Po srcu mi je najljubša Kangčendzenga, tretja najvišja gora sveta. Na njej sem pravzaprav začel in tudi nehal. Tam smo dosegli nekaj velikih stvari, odkrili prvenstvene smeri. Tudi ljudi smo največ zgubili prav tu, tako da je ta gora vse hkrati – predstavlja največje uspehe in obenem največje tragedije".

Po predavanju so obiskovalci zastavili še nekaj vprašanj, zatem pa je sledil sproščen pogovor ob prigrizku. Lep večer, poln dobrih fotografij in odlično predavanje bo še dolgo tema marsikaterega obiskovalca.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov
Tagi