Samo Rugelj: Resnica ima tvoje oči

Sama Ruglja poznamo kot založnika, publicista in pisatelja. Njegove osebnoizpovedne „športne“ knjige, kot so Delaj, teci, živi, Ultrablues, Triglavske poti in Na dolge proge, so že več let zelo brane. Kako pa se nekdo, ki kot bralec in založnik o knjigah ve skoraj vse, loti pisanja romana? Tudi o tem je tekal beseda na oktobrski literarni kavarni v Knjižnici Domžale.

V Knjižnici Domžale se je v sredo, 2. oktobra 2019, začela nova sezona Literarne kavarne, na kateri je Tadeja Rode Teran gostila Sama Ruglja, založnika, publicista in pisatelja. Pogovor se je vrtel okrog avtorjevega prvega leposlovnega romana Resnica ima tvoje oči. V romanu glavnega junaka, elektroinženirja Miha Premrla, ujamemo pred pomembno življenjsko prelomnico – tik pred upokojitvijo. V novem življenjskem obdobju bo imel več časa zase in za svoje načrte ter neizpolnjene želje, si misli.

Romani vedno, če ne drugje pod površjem pripovedujejo tudi zgodbo o času, v katerem se dogajajo, pa tudi zgodbo o času, v katerem so nastali. Čas, v katerem smo zdaj, kaže, da romani našega življenja, kakor se je glasil slogan ene od zbirk, ki jih omenja avtor, ne morejo spremeniti našega življenja. Lahko pa spremenijo nekaj ali celo veliko njegovih trenutkov. Morda življenjsko pomembnih, odločilnih trenutkov. Pod tem napetim romanom se tako pretaka še ponikalnica, na katero v današnjih hitrih časih hitro pozabljamo: težko je živeti prav, če ne bereš pravih knjig. Takih, ob katerih se sprašujemo, ali živimo prav. Resnica ima tvoje oči je ena od njih.

Založnik, publicist in pisatelj Samo Rugelj je bil gost prve Literarne kavarne v novi sezoni.

V pogovoru z gostom so obiskovalci izvedeli, da knjiga govori o času. O minljivosti in nepovratnosti ter nespremenljivosti ključnih dogodkov v času. Ljudem dajejo različni genski zapisi in različna okolja, v katera se ti genski zapisi združeni v organizme, zelo različne življenjske podlage, skupno pa nam je vsaj eno, kar se večinoma trudimo vsaj za silo pozabiti: vsi umremo. Kdaj in kako, to je druga in vsakič drugačna zgodba. Zgodba, s katero se elektroinženir Miha, nosilni lik tega romana, pojavi pred nami, se začne klasično in ne pretirano boleče: njegov čas se bo spremenil. Ves njegov čas bo namreč postal prosti čas: upokojuje se. In kot se spodobi, bo pokoj uporabil za tisto, kar je preskočil v mladosti, zdaj pa to obžaluje: prebral bo vse romane iz zbirke Sto romanov, s spremnimi besedami vred. Kot matematičen tip si že okvirno izračuna, koliko časa mu bo vzelo branje, in zdi se mu, da ima časa za svoj načrt dovolj. Če vanj le ne bo preveč posegala tipična upokojenska dolžnost, čuvanje vnuka in vnukinje! O tem se mora pogovoriti s sinom … A preden zares utegne, mu sin, tik preden z ženo odideta na novoletno praznovanje, zaupa nekaj bolj prelomnega, in zamišljeni mirni čas se izteče, še preden se je začel …

Zanimiv pogovor s Samom Rugljem si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Simona Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi