Prva nedelja po prvi pomladanski polni luni – velika noč

»Ako je lepo vreme o veliki noči, dobra letina že tedaj napoči.« (Slovenski pregovor)

Velikonočni krog ali post je obdobje od pepelnične srede do velikonočne nedelje in traja štirideset dni. Velikonočni čas pa sega petdeset dni naprej od velike noči vse do binkošti. V tem obdobju se zvrsti veliko šeg in navad, ki ne izvirajo le iz najstarejših obdobij krščanstva, ampak so veliko starejše. Segajo v davna predkrščanska, torej poganska obdobja.

Šege in navade so se po posameznih območjih Slovenije zelo razlikovale, vendar pa so se praznovanja zadnjih nekaj desetletij poenotila, saj so prazniki vedno bolj tudi priložnost, ki jo izkoristijo trgovci. Kljub temu to obdobje ohranja bogate oblike praznovanja in duhovnih sporočil.

Teden pred veliko nočjo se imenuje veliki teden, uvod vanj pa je cvetna nedelja. Že v predkrščanskih časih so ljudje verjeli v nadnaravno moč rastlinja, dreves, grmov, zelišč in cvetlic. Na cvetno nedeljo se k blagoslovu prinaša oljčne vejice ter  sveže zelenje in rastlinje, ki je speto v velikonočne butare. Sodobne butare so le različica pradavnih butar, v katerih so ljudje uporabljali kombinacijo kruha ali peciva, okrašenega s pomladnim zelenjem. Nekateri se zadnjih ostankov takih butar spominjajo še iz let po 2. svetovni vojni. Butare se tudi sicer razlikujejo po regijah, tako po izgledu kot po poimenovanju. Še vedno je na Slovenskem v navadi tekmovanje, kdo bo naredil večjo in daljšo butaro.

Za veliki teden so bile značilne pasijonske igre, združene s pasijonskimi procesijami. Nastale so v 17. in 18. stoletju. Prirejali so jih v številnih krajih. Tako je nastalo tudi najstarejše  ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. To je Škofjeloški pasijon iz leta 1721, ki je prerasel v znano turistično prireditev.

Pomemben del praznovanja predstavljajo velikonočne jedi, ki imajo velik simbolni pomen. Vse velikonočne jedi ali žegen naj bi se pripravljale na blagoslovljenem ognju, ki ga ponekod še vedno prinašajo otroci iz cerkve domov.

Ustvarjanje dobrot in blagoslovi velikonočnih jedi spadajo med najlepša doživetja v življenju verujočih. Zanimivo pa je, da prinašajo jedi k blagoslovu tudi neverujoči, saj jim praznik pomeni ohranjanje tradicije in spomin na prednike.

Najbolj slovesno dejanje tega časa so vstajenjske procesije, ki se jih prireja na velikonočno soboto zvečer ali na velikonočno nedeljo zjutraj. Dogodek spremlja praznično zvonjenje s pritrkavanjem.

Namen tega prispevka ni, da bi opisali vse navade in običaje ob veliki noči, ki jih v svojih knjigah zelo podrobno opisuje naš etnolog Janez Bogataj, ampak povabilo vsem vam, prebivalcem občin Domžale, Trzin, Mengeš, Moravče in Lukovica, da nam do naslednje pomladi v Knjižnico Domžale prinesete stare fotografije, kako se je velikonočni čas praznoval nekoč. V naši knjižnici se trudimo zbirati in bogatiti domoznansko zbirko. Domoznanstvo je del kolektivnega spomina, kolikor več vanj prispevamo, toliko bogatejše je. Marsikdo ima doma stare fotografije, ki pozabljene in zaprašene ležijo v predalih, lahko pa bi postale dostopne širši javnosti. S pomočjo sodobne tehnologije in z vašim dovoljenjem bomo napravili kopijo in vam original vrnili. Tako lahko skupaj soustvarjamo spomine. Vabimo vas, da se nam oglasite, tudi če imate stare fotografije, razglednice ali gradivo drugih vsebin. Domoznanska zbirka v Knjižnici Domžale želi postati živa zbirka raznovrstnega knjižničnega gradiva, ki bo s svojo aktualno vrednostjo neprestano na razpolago uporabnikom, da iz nje črpajo in jo dopolnjujejo.

Pišete lahko na mail domoznanstvo@dom.sik.si  ali se osebno oglasite v knjižnici. Za prelepe fotografije tega prispevka se zahvaljujem Matjažu Šporarju, ki nam vedno priskrbi izjemne fotografije, ki jih je posnel njegov ded Peter Naglič. Njegova zapuščina obsega neverjetnih 10 tisoč negativov in pripadajočih pozitivov, ustvarjenih med letoma 1899 in 1959. Za domžalske fotografije se zahvaljujem družinama Ravbar in Meglič. Tržiške pa nam je prijazno posredoval dr. Bojan Knific, višji kustus v Tržiškem muzeju.

V domžalski knjižnici si želimo zapisati zbrati in zapisati tudi vaše zgodbe in spomine. Tudi Franc Bernik, prvi domžalski župnik, je pisal kroniko, v kateri se najdejo zanimive prigode in dogodki. Na naši spletni strani lahko berete njegov rokopis Kronika Župnije Domžale. Digitalizirana je kronika od leta 1916 do 1925. Takole piše o procesiji vstajenja, ki se je odvijala pred natanko 100 leti:

»Procesija vstajenja – 3. aprila, na Veliko soboto, zvečer ob 6. se je srečno izvršila, dasi je poprej popoldan od 1/2 4. ure skoraj ves čas prav  hudo deževalo. Med procesijo  pa je bilo vedro. Vodil jo je župnik ob asistenci dijaka in domžalskega bogoslovca Janeza Ahčin in ceremonijarija. Udeležba je bila prav velika. Krasno je nastopilo 17 Orlov v krojih. Godbe tokrat ni bilo. Električna razsvetljava po Stobu in v cerkvi je prišla popolnoma do veljave, ker je bilo vreme oblačno in zato bolj zgodaj tema. Požarni brambi seveda tudi nista nastopili.« (Kronika Župnije Domžale, 1920 – 1921, str. 20)

Velika noč je tudi praznik izražanja dobrih želja in voščil. V teh izjemno negotovih časih je to še bolj  potrebno. Knjižnica Domžale vam želi miru v srcih in obilo poguma.

»Imeti težave pomeni živeti, in bolj kot obdobja miru nas oblikujejo težave in način, kako se u njimi spopademo.« (iz knjige Ičigo – ičie: japonska umetnost doživljanja nepozabnih trenutkov).

Lepe praznične dni vam želimo. Drugačni bodo, kot smo jih vajeni, a pomembno je, kaj nosimo s sabo, v svoji glavi – tam so shranjeni tudi lepi spomini.

Vse dobro, dokler se ne snidemo spet!

Kristina Galun, Knjižnica Domžale