Ponedeljkov klicaj – Dovolj je trgovin, začnimo raje delati

Spominjam se časov, ko smo hodili v trgovine dveh velikih trgovcev, Mercatorja in Emone. Zasebne trgovine so bile redkost, ponudba v njih pa bolj skromna. In razmišljam, kje so časi, ko na policah ni bilo kave in pralnih praškov, ko je bilo težko dobiti sir ementaler in podobno.

Zdaj imamo vsega dovolj, celo preveč. Zadnjič so v moji okolici odprli novo trgovino manj znanega in razvpitega trgovca iz sosednje države. Na odprtje nisem šel, sem si pa minulo soboto ogledal to novo pridobitev. Mar res pridobitev?

Zgradili so jo v rekordnem času. Morda so hiteli, da bi s trgovino osrečili krajane še pred novim letom in tudi sebi za začetek lepo napolnili blagajno. A se ni izšlo. Trak so torej prerezali šele pred dnevi, saj so morali prav zaradi trgovine na novo speljati prometno ureditev. In me je firbec pošteno matral, da sem zavil v to novo pridobitev. Pa brez zamere, a zdelo se mi je, da sem se vrnil v čase pred tridesetimi leti.

Tale trgovec naše zahodne sosede ni edini, ki je začel svoj pohod pri osvajanju slovenskih kupcev. Saj dobro poznamo tudi druge, ki so razmnožili povsod tam, kjer so lahko kupili malo večji kos slovenske zemlje, postavili objekt in napolnili police s poceni blagom. Da, to je torej magnet, ki privlači kupce, saj si minulo soboto nisem niti v sanjah predstavljal, da bo parkirišče tako polno, notranjost tudi.

Torej, tuje trgovce smo spustili na naša tla, obenem pa domači že opažajo upad prometa. Zaposleni se bojijo odpovedi, premestitev. Zdaj tudi najboljši sosed ni več slovenski, pa saj to že dobro vemo.

A za nekaj drugega gre. Koliko pa sploh še ustvarimo in ustvarjamo doma, torej izdelujemo sami? Hudičevo težko je dobiti slovensko srajco, še težje slovensko spodnje perilo. Makarone jemo italijanske, naši zahodni sosedi pa kupujejo tiste, ki jih naredijo v Ajdovščini.

Toliko govorimo o izhodu iz krize, ki nas pesti že od jeseni 2008, ko smo uradno razglasili, da smo zabredli v težave. Zamenjali smo že kar nekaj slovenskih vlad, pa se stvari ne premaknejo nikamor. Torej ni izboljšanja, a ga tudi ne bo, dokler ne bomo oživili tiste proizvodnje, po kateri smo bili znani in po njej tudi sloveli. Murinih srajc ni več, Labodovih tudi ne, nekoč so dobre šivali tudi v Pik Maribor. Vse je šlo v franže. Zakaj? Zato ker sem zdaj prisiljen kupovati srajce nemške tovarne z italijansko blagovno znamko, sešito pa v Makedoniji iz kitajskega blaga.

Fotografija je simbolična.

Avtor: Primož Hieng; Foto: internet
Komentarji uporabnikov