Pomladno prebujanje zeliščaric

Ogled Komende s cerkvijo in knjižnice Petra Pavla Glavarja

Članice zeliščarskega krožka Društva Lipa Domžale, Univerze za tretje življenjsko obdobje, smo se razveselile povabila naše mentorice Veronike, da se po dolgem času spet srečamo. V naravi. Tam, kamor najraje zahajamo.

Narava nas je tudi v teh turbulentnih, nenavadnih časih vabila in nam nudila zatočišče, podarjala mir in svoje naravno bogastvo. Ko nas je virus prikoval za štiri stene in malo tudi ustrahoval, smo zunaj, v gozdu, na travniku, zadihali s polnimi pljuči, v veri in upanju, da bo slej ko prej vse dobro, vedoč pa, da nikoli več enako, kot je bilo do sedaj.

Veronika nas je peljala v Komendo, razpotegnjeno naselje ob lokalni cesti, s starim cerkvenim središčem. Tako blizu Domžal, a vendar jo večina ni nikoli spoznala bližje kot izza okna avtomobila. Najprej smo se odločile za sprehod po gozdu, kjer smo po dolgem času veselo klepetale in zraven nabirale še robidove vršičke, smrekove vršičke, pljučnik, preslico in kamilico ter izmenjevale znanja o zdravilnih zeliščih in njihovi uporabi v vsakdanjem življenju.

Zeliščarice pred cerkvijo v Komendi.

V naslednji trenutkih pa smo se iz sveta zelišč preselile v svet zgodovine in sicer v obdobje starega veka, natančneje v zgodnjo železno dobo. Le kratek prijeten sprehod ob robu gozda je bil potreben, da smo si ogledale tako imenovano tičnico na bližnji gozdni vzpetini. Tičnica v Komendi je bila svetišče naših prednikov iz predkrščanskega časa. Gre za zaobljen grič, ki je danes v bližini cerkve, še prej  pa je bil v bližini utrjenega gradišča, v katerem so živeli naši predhodniki pred mnogimi stoletji. Na tej vzpetini so tedanji prebivalci izdelali obredno ravnico in na njej opravljali obredja s pomočjo svetih ptic (tic).  Nekdanji obredni oltarji niso več vidni,  ostali pa so ravnica, ščebetanje ptic in šelest mogočnih drevesnih krošenj, ki obdajajo ta čarobni kraj.

Naša mentorica se je dogovorila za ogled cerkve in knjižnice Petra Pavla Glavarja. Prvotna cerkev Sv. Petra in župnije Komenda, je prvič omenjena že leta 1147. Novo, baročno, so zgradili 1727, po potresu 1895, pa so jo obnovili in povečali. Oltar in prižnica sijeta v pozlati in spadata med najlepše v Sloveniji.

Glavarjev rokopis.

Komenda je tudi ime za posest viteškega reda. Tu so od 1223 do 1872 leta živeli in posestovali malteški vitezi. V kraju je bil sedež prafare Sv. Petra. Leta 1296 pa se omenja tudi hospital. Malteški viteški red je v Komendi in okolici pospeševal konjerejo. Konjske dirke so tradicionalno še iz Valvasorjevih časov.

Sredi vzpetine ob cesti, stoji Glavarjeva beneficijska hiša. Hiša je iz leta 1752, v njej pa je Glavarjeva knjižnica, neprecenljiva s svojimi primerki, tudi z originalno Slavo Vojvodine Kranjske in lastnoročnimi zapisi Petra Pavla Glavarja. Ohranjenih je okoli 400 pisem, ki jih je dobil od svojega očeta in 140, ki jih je sam pisal. Glavarjeva spominska soba z oljnimi portreti Petra Pavla Glavarja, njegovega očeta barona Petra Jakoba de Testaferrata, beneficiata Jožefa Petra Tomellija in novomeškega Martina Jožefa Jabačina, ki sta bila tudi izvršitelja Glavarjeve oporoke. Zunanjost hiše krasi Jelovškov portal z Glavarjevim grbom, tri restavrirane Jelovškove freske in spominska plošča Zveze čebelarskih društev Slovenije ob 250. obletnici Glavarjevega rojstva.

Peter Pavel Glavar

Kdo je bil Peter Pavel Glavar (1721 – 1784)? Bil je znan slovenski duhovnik, čebelar, komendator, pedagog, gospodarstvenik in mecen. Najdenček. Nekaj tednov starega so našli na pragu komendske graščine. Bil je nezakonski sin domačinke in komendatorja barona Petra Jakoba Testaferrate. 14 let je preživel pri družini Basaj v Vopovljah kot rejenec, nato pa končal jezuitsko gimnazijo v Ljubljani, v Gradcu študiral bogoslovje in modroslovje in postal magister. Leta 1744 je postal najemnik malteškega posestva v Komendi, kjer je bil tudi kaplan in župnik. 1751 je dal sezidati šolo, 1752 pa beneficiatno hišo, v kateri se je ohranila njegova knjižnica. 2000 knjig z najrazličnejših področij znanosti in umetnosti. 1760 je v Komendi ustanovil zasebno šolo z internatom za revne, nadarjene učence.

Med letoma 1762 – 1766 je v Tunjicah dal zgraditi poznobaročno cerkev Sv. Ane, 1766 pa na Dolenjskem kupil grad Lanšprež od grofa Alojza Auesperga. Tam se je ukvarjal s čebelarstvom. Imel je okoli 200 panjev. Napisal pa je tudi priročnik o čebelarstvu ter z lastnimi spoznanji dopolnil Janšev Pogovor o čebeljih rojih. Ustanovil je čebelarsko šolo in podpiral ustanovitev čebelarskih zadrug.

Glavarjeva knjižnica.

Svoje premoženje je zapustil siromašnim, bolnim in ostarelim ljudem iz komendske in lanšpreške gospoščine. Iz tega denarja so leta 1804 v Komendi sezidali bolnišnico – Glavarjev špital. Zapustil je tudi prvo znano družinsko knjigo v slovenščini z vsemi naselji in prebivalci komendske župnije.

Pozorno in željno smo poslušale vse o tem velikem in učenem možu. Ne tako daljna preteklost je polna velikih, učenih ljudi, ki so pustili neizbrisan pečat v času, mi pa jih tako malo poznamo. Zaslužijo si več, ker je tudi zaradi njih naše življenje lepše in bogatejše.

Tako zeliščarice bogatimo svoje znanje, ne samo v naravi, pač pa tudi v bližnji okolici, z bogato zgodovino in velikani tistega časa.

Avtor: Marinka Kopač; Foto: Društvo Lipa Domžale

 

Komentarji uporabnikov
Tagi