Pisma starostnikov MGC Bistrica
Ste se kdaj vprašali, koliko besed izrečemo dnevno? Koliko misli, želja, hrepenenj, mnenj in opazk, ravno s pomočjo izrečenih besed, sporočamo drug drugemu? In kolikšen del našega skritega sveta, na tovrsten način razkrivamo?
Starostniki so na kolektivni ravni odgovorni in zvesti skrbniki našega zgodovinskega spomina. Hranitelji naših življenjskih modrosti, izkušenj, doživetij in dosegov. So pa tudi posamezniki in kot takšni, ravno v svoji edinstvenosti, unikatni. Posebni. Edinstveni v svojih mislih, doživetjih, željah ter hrepenenjih. Prav v tej svoji posebnosti razpolagajo s svojevrstnim načinom izražanja in komuniciranja, ki ga je potrebno poznat. Ga zaznat, prepoznat in tudi znat interpretirat. Poleg svojcev, bližnjih, ter dobrih prijateljev, je ravno zaposleno osebje MGC Bistrica tisto, ki je ob starostnikih, tako v tistih lepih, kakor tudi manj lepih trenutkih. Še posebej sedaj, ko je njihov vsakdan, zaradi sprejetih ukrepov, v določeni meri spremenjen in so obiski prepovedani.
Izraz na obrazu, nežen pogled, topel nasmeh, bežna kretnja rok ali stisk dlani, na svojevrsten in edinstven način povedo več, kot bi zapisane ali izgovorjene besede kdajkoli lahko.
Včasih pa so zaposleni tisti, ki posodijo glas in besede, ter tako spregovorijo v imenu tistih, ki fizičnega glasu več nimajo, imajo pa svet emocij, ki se želi izrazit. Spregovorit. Neverbalna komunikacija v sebi skriva moč, ki je besede namreč nimajo.
V MGC Bistrica so stanovalce prosili za nekaj besed, misli, želja in hrepenenj, ki jih imajo v času, ki ga trenutno preživljajo. V imenu tistih, ki pa zaradi pešanja moči, kar je nenazadnje spremljevalec starosti, tega več ne zmorejo, pa so njihove besede zapisali zaposleni. To so njihova sporočila:
