Zlata poroka zakoncev Maksimiljana in Bože Resnik

Skupna življenjska pot zakoncev Bože in Maksimiljana Resnik s Prešernove ulice v Domžalah se je uradno začela 1. avgusta 1970 s poroko v Ljubljani. Priči sta bila Edvard Škrbec in Vid Zule. Skupno življenje sta začela na nevestinem domu, trdno odločena, da si skupaj z veliko ljubezni, spoštovanja in pridnosti, ki ju spremlja še sedaj,  ustvarita dom. Na skupni poti ni manjkalo prijetnih trenutkov, kjer imata posebno mesto rojstvi obeh hčera, Tanje in Barbare, pa tudi žalostnih, kot je bila mnogo prezgodnja smrt hčerke Barbare. Ob žalostnih sta se vedno znova pobrala in še trdneje sklenila: greva naprej, skupaj.

Po petih desetletjih skupnega življenja sta prav na obletnico poroke 1. avgusta v dvorani Acija Bertonclja v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale pred mag. Renato Kosec, podžupanjo Občine Domžale, v prisotnosti domačih, prijateljev in znancev ponovila svoji obljubi in postala zlatoporočenca. Priče pri zlati poroki so bili njuni trije vnuki: Manca, Nejc in Lola. Slovesnost pa je bila tudi priložnost, da se je podžupanja ob čestitki in darilu iskreno zahvalila zlatoporočencema za vse, kar sta dala lokalni skupnosti, zlatoporočencu Maksimiljanu Resniku pa posebej za  prispevek k razvoju obrtništva v naši občini.

Zlatoporočenec Maksimiljan Resnik se je očetu Maksu in materi Mariji ob dveh sestrah rodil v Senovem 30. 12. 1947. Družina, kjer sta se oba starša delala na področju trgovine, se je prav ob koncu Maksimiljanove osemletke preselila v Domžale, kjer sta starša  delala v Napredku, mladi Maksimiljan pa se je vpisal na elektrotehnično srednjo šolo, imenovano Vegova, v Ljubljani. Bil je uspešen učenec, le ob koncu šolanja je med njim in ravnateljem prišlo do nesporazuma. Tako je diplomo (maturo), opravil šele jeseni, to pa mu je onemogočilo vpis na elektrotehnično fakulteto, kar je bila njegova velika želja. Kot merilni tehnik se je zaposlil v Tegradu, se po vojski vrnil vanj in že zelo mlad prevzel odgovorno funkcijo vodje finančno računovodskega sektorja, nato bil direktor komerciale v Unitas-u. Vmes, čeprav z vrsto odgovornih funkcij, je našel čas za dokončanje Višje ekonomske šole v Mariboru.

Zlatoporočenka Boža Resnik je bila rojena 15. maja 1946 v Komendi. Oče Franc – električar in mati Jožefa Januš – gospodinja, sta lepo skrbela za obe hčerki Majdo in Božo, ki imata na mladost prijetne spomine. Preselili so se v Domžale in tu je mlado dekle končalo osnovno šolo  ter tedanjo srednjo usnjarsko šolo in se takoj po šoli zaposlila v Kamniku v tovarni Svit, kjer so ji kar takoj zaupali odgovorno funkcijo v laboratoriju. Sodelavci, kar 28 jih je bilo pod njenim vodenjem,  sprva zelo mladega dekleta kot vodje niso vzeli prav resno, pa jih je s svojim pridnim delom in odločnostjo prepričala, da zna in zmore. V Svitu je preživela vso delovno dobo in se, ob sprejemu za odhod v pokoj ugodne zakonodaje, odločila, da ostane doma, skrbi za družino in pomaga možu v družinskem podjetju.

Zlatoporočenca sta se prvič srečala na plesnih vajah, ostala pa skupaj po prijetnem srečanju s prijatelji na kavi in se po dobrem letu prijateljevanja poročila 1.  avgusta 1970 v Ljubljani. Po ohceti  je v naslednjih letih njun dom postal prijetno zavetje dveh hčera Tanje in Barbare ter sožitje dveh, ki sta največkrat razmišljala, kako naprej in bila za to pripravljena tudi pridno delati. Tako sta se leta 1984 skupaj odločila, da poskusita kot obrtnika. Prva delavnica je bila kar v domači kleti, po nekaj letih pa je zrasla delavnica v Srednjih Jaršah in gospod Resnik se še danes spominja, kako težko je bilo priti do kreditov, hkrati pa tudi, kako je bilo vendarle poskrbljeno za mlade nove obrtnike – začetnike z različnimi davčnimi olajšavami. Obrt je bila sprva namenjena izdelavi tuš cevi za Mariborsko livarno, kasneje se je proizvodnja spreminjala in dopolnjevala. Ob obratu v Jaršah je bil ustanovljen tudi obrat v Kozjem.

Zlatoporočenec je bil kot obrtnik zelo uspešen, član vodstva Obrtne zbornice Domžale, tudi član delovnih teles, ki so v okviru občine obravnavala obrtniško in podjetniško  tematiko; bil pa je tudi delegat republiške skupščine in član Ustavne komisije, ki je pripravljala zakonodajo v letih pred osamosvojitvijo.   Upokojil se je leta 2007 in vodenje družinskega podjetja prepustil hčerki Tanji in njenemu možu Matjažu. Na uspešna in pridna mlada podjetnika sta zlatoporočenca  zelo   ponosna in jima v celoti zaupata. Hči Barbara si je ustvarila družino na Nizozemskem. Žal je zaradi hude bolezni kmalu po rojstvu hčerke Lole umrla. V tem najtežjem obdobju skupnega življenja sta si stala ob strani in drug drugemu vlivala moči, vnukinja Lola  pa je vselej dobrodošla v njunem prijaznem domu.

S skupno življenjsko potjo sta zadovoljna. Sledila sta svojim ciljem, jih uresničevala, jim namenjala svoje življenjske moči, ob tem pa ne pozabila na skrb za prijeten dom, vzela pa si tudi čas za potovanja in letovanja na morju. Čas si vzameta tudi za prijatelje, a teh ni prav veliko, pravita, sta najbolj srečna, če sta drug z drugim. Rada se prehajata ob Kamniški Bistrici, veliko so skupaj s hčerko Tanjo in njeno družino, zlatoporočenec pa še ni rekel zadnje besede o ciljih, ki so še pred njim. »Možganov ne smeš zapustiti,« se smeji, ko pove, da je pred kratkim opravil izpit za športnega pilota in da to ni zadnji cilj, ki si ga je zastavil, ampak o tem, ko se uresniči . . .
Rada živita, v lahko bi rekli, v enem lepših delov našega mesta, v veliko  zadovoljstvo jima je delo na domačem vrtu, kjer pa z veseljem rada tudi posedita in se sprostita. V Domžalah sicer pogrešata večjo urejenost mesta, posebej ob vstopu v mesto, leta govorimo o ureditvi glavnega prehoda čez železniško progo v centru, glede na tradicijo obrtništva v naši občini pa bi bilo mogoče tudi na tem področju narediti več – tudi z obrtno-poslovno cono.

Iskrene čestitke ob zlatem jubileju spoštovana Maksimiljan in Boža Resnik, hvala za vajin prispevek lokalni skupnosti in veliko zdravja ter sreče na nadaljnji skupni jima je čestitala, tudi v imenu župana Tonija Dragarja, podžupanja mag. Renata Kosec ter jima zaželela, da  lepo praznujta in se veselita življenja,  kjer naj ju spremljajo verzi pesnika Toneta Pavčka, ki še posebej veljajo zanju:

Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad.

Avtor: Vera Vojska; Foto: Vido Repanšek