Zgodba s kraja prometne nesreče, ki vam bo dala misliti. Smo postali res tako brezbrižni?

Danes obeležujemo Svetovni dan oživljanja, ki je namenjen ozaveščanju o pomeni oživljanja in nudenju temeljnih postopkih oživljanja. Prav hitro se lahko vsak izmed nas v določeni situaciji znajde pred človekom, ki rabi oživljanje. Ob tem dnevu je več kot primerno, da z vami delimo zapis sodelavca našega portala Janeza Ravnikarja, ki je v torek, 15. oktobra 2019, nekaj po 6. uri zjutraj na poti v službo na Brnčičevi ulici v Črnučah naletel na prometno nesrečo, v kateri je voznik osebnega vozila zbil kolesarja. Janez, ki je drugače tudi gasilec in prvi posredovalec, ni ob tem nič okleval, saj je takoj pristopil do poškodovanega kolesarja, ki je ležal na cestišču in mu nudil pomoč. Žalostna plat zgodbe pa je v tem, da nihče od drugih voznikov, razen Janeza, njegove sodelavce in voznika reševalnega vozila Pacient, ki je bil ravno na poti, ni ustavil in ponudil pomoč poškodovanemu kolesarju. Vozniki so raje trobili in se razburjali zaradi zastoja …

Preberite si njegov zapis, ob katerem se človek pošteno zamisli, kako brezbrižni smo postali ljudje. Žalostno, toda resnično!

Torek, 15. 10. 2019 zjutraj … 6.05, križišče Brnčičeva, prometna nesreča …

Voznik osebnega vozila zbil kolesarja … Na tleh v fetusnem položaju leži oseba, zraven njega kolo. Voznik poškodovanega vozila telefonira, avtomobili in tovornjaki brezbrižno drvijo mimo v jutranji konici. S sodelavko se takoj dogovoriva in ustaviva, pristopim primem za glavo poškodovanega. Voznik govori s policijo, vidno pretresen.

Na vozilu močno poškodovano vetrobransko steklo, vidi se kje kolesar pristal z vso težo telesa. Fanta, tujca temne polti vprašam: “Ali govorite slovensko?”, on odvrne: “Only english. “, hvala bogu govori dobro angleško. Se predstavim: “My name is Janez, I’m first responder, don’t worry, I will take care of you, ambulance is on the way. Are you ok? Do feel any pain? Where? Do you feel your legs?”. Izvem, da je 21 letni Indijec, fant z imenom Abi, zbil ga je nekdo z avtom, močno ga boli hrbet in leva noga … Vozila še vedno drvijo mimo, mi smo na majhnem otočku sredi križišča …

Vsem se mudi v službo, hupajo, se drenjajo, menjajo pas, mudi se jim v službo … Gneča se veča, saj smo parkirali na voznem pasu … Voznik vozila hiti postavljat trikotnik. Vprašam ga ali je klical na 112, odgovori: “Ne, na policijo”. Reče mi, da bodo oni poslali reševalno vozilo. Rečem mu, naj pokliče še na 112 in naj preveri ali je NMP na poti za to nesrečo. Jaz se pogovarjam s poškodovanim. Sodelavka mi pomaga, predvsem pa pazi name, da nisem na vozišču (hvala Jolanda!). Voznik konča klic in pove, da je NMP na poti. “Dobro!”. Po cca 5. minutah zaslišim sireno. “Madona, tole je pa hitro”, si rečem in pogledam. Vidim reševalno vozilo Pacient z lučmi, ki je ustavilo. Pristopi mlad gospodič katerega imena nisem izvedel. “Kaj se je zgodilo? Pomagam?” Povem vse kar sem izvedel. Prosim za pomoč, da ga pregledava. Prinese rokavice, pregledava poškodovanega. Potrdiva sum na poškodbo hrbtenice in bolečino v nogi. Zamenjava se pri držanju glave. Vozniki ki drvijo mimo občasno hupajo, kaj se nastavljamo, verjetno tudi komu drugemu ker se umika na drugi pas …

Po cca 10 min s sireno in modrimi lučmi pridrvi reševalno vozilo. Reševalcu zdrdram vse kar sem izvedel, podatke o poškodovanem, odkrite poškodbe, SAMPLE analizo … Skupaj pregledamo Abija, mu namestimo vratno opornico, ga damo na zajemalna nosila in v reševalno vozilo. Poberem led svetilko, uro, ključe ter jih dam v Abijev nahrbtnik le tega pa v reševalno vozilo. Policije še ni. Fanta odpeljejo v UKC. Zahvalim se fantu iz Pacienta, ki mi odvrne: “Ni za kaj! “. Voznik bo počakal policiste. Usedemo se in odpeljemo vsak svojo pot. To je to, kvalitetno opravljeno delo …

Besen premišljujem. Niti eden se ni ustavil in pomagal, pred mojim prihodom je fant tam ležal že vsaj 5 min … Sram naj bo tiste, ki so peljali mimo, ampak ni vredno izgubljati besed za to brez človečnost današnjega časa. Hvala Bogu, da sem bil jaz tam in sodelavka, pa fant iz Pacienta pa hitra ekipa NMP RP UKC … Abi je bil pomirjen, saj ni bil sam. Pomagali smo mu, to šteje. Nekje prav zagotovo … Vzelo nam je cca 20 min in smo šli naprej v službe. Fanta smo zavarovali in spravili iz prometnice v bolnišnico. Ni treba veliko, malo korajže … Predvsem pa bodimo ljudje!!!

Janez Ravnikar, prvi posredovalec in sodelavec portala domžalec.si