Ženske, ki ustvarjajo: Mateja Potočnik iz Krtine

V rubriki Ženske, ki ustvarjajo, ki nastaja v okviru Ženskih podjetniških zajtrkov pod vodstvom Vande Prepadnik, tokrat predstavljamo Matejo Potočnik iz Krtine. Diplomirana delovna terapevtka, mama treh otrok in ustanoviteljica dejavnosti Vdih je svojo poklicno pot postopoma usmerila v samostojno podjetništvo, kjer združuje strokovno znanje, izkušnje dela z ranljivimi skupinami in dopolnilne terapevtske pristope.

Dolgoletno delo z otroki s posebnimi potrebami in starejšimi ji je omogočilo neposreden vpogled v različne življenjske stiske. Ob tem je razvila prepričanje, da ljudje poleg ustaljenih oblik pomoči včasih potrebujejo tudi drugačne pristope, več individualne pozornosti in prostor, kjer se lahko posvetijo sebi.

Odločitev za samostojno poslovno pot je dozorela po obdobju epidemije covida-19. Danes pod imenom Vdih ponuja kraniosakralno terapijo, terapevtsko masažo in celostno vadbo s poudarkom na somatiki. Njeno delo pa se ne konča pri odraslih. Ker so pomemben del družinskega vsakdana tudi konji, organizira še otroške rojstne dneve in poletne tabore.

Toda za navdihujočo zgodbo o samostojnosti se skrivajo tudi povsem praktična vprašanja. Kako zahtevno je zapustiti ustaljeno poklicno okolje in začeti nekaj svojega? Kako prepričati ljudi v storitve, ki jih mnogi še vedno sprejemajo z zadržki? Kako na razmeroma majhnem trgu pridobivati stranke in ustvarjati dovolj prihodkov za dolgoročno poslovanje? In kako ob vsem tem usklajevati podjetništvo z družinskim življenjem in vzgojo treh otrok?

Z Matejo Potočnik smo se pogovarjali o pogumu za spremembe, izzivih samostojne poslovne poti, zaupanju, ki ga je treba šele zgraditi, ter o tem, kaj v resnici pomeni ustvarjati svojo poklicno prihodnost.

Od dela z ranljivimi skupinami do samostojne poti

Po izobrazbi ste diplomirana delovna terapevtka, poklicne izkušnje pa ste pridobivali predvsem pri delu z otroki s posebnimi potrebami in starejšimi. Gre za delo, ki zahteva veliko strokovnega znanja, potrpežljivosti in razumevanja človekovih potreb. Kaj vas je delo z ranljivimi skupinami naučilo o ljudeh in njihovih stiskah? Kdaj ste začeli razmišljati, da bi svoje znanje in izkušnje lahko uporabili tudi zunaj ustaljenih institucionalnih okvirov?

V prvi vrsti sem oseba, ki skozi različne delovne izkušnje in raziskovanje spoznava življenje, njegovo delovanje in ljudi. Seveda pri svojih dvajsetih letih še nisem vedela, kam me bo vodila pot, kje bom delovala in da bom pri tem dejansko uživala. Vendar sem se prepustila toku ter vsako izkušnjo dela in znanja opolnomočila in nadgrajevala.

Vsak človek skozi svojo zgodbo nosi navdih za življenje. In teh zgodb sem skozi svoje delo in izkušnje doživela in začutila ogromno. In ravno zgodbe, ki so rastle skozi stisko v smisel, so v meni prebujale zavedanje, da življenje lahko resnično živimo, ker smo ga vredni in ker je tukaj za nas.

Po rojstvu mojih otrok je postala želja po pomoči drugim še močnejša, saj sem se tudi sama spopadala s težavami, ki pestijo številne mamice in njihove novorojenčke. Zato sem svoje znanje začela nadgrajevati v tej smeri, da bi lahko najprej pomagala svoji družini zunaj institucionalnih okvirov, pozneje pa tudi bližnjim in znancem. Glas o mojem delu se je nato hitro razširil še daleč naokoli.

Epidemija kot prelomnica

Obdobje epidemije covida-19 je številne ljudi spodbudilo k razmisleku o življenjskih prioritetah, načinu dela in poklicni prihodnosti. Tudi sami omenjate, da je prav po tem obdobju dozorela odločitev za samostojno poslovno pot. Kaj se je takrat spremenilo v vašem razmišljanju? Je bila odločitev posledica nezadovoljstva z omejitvami obstoječega sistema, želje po večji svobodi ali predvsem občutka, da lahko ljudem na drugačen način ponudite več?

Želja po samostojnem delu je bila prisotna že dlje časa, vendar nisem zbrala dovolj poguma za ta korak, predvsem iz občutka varnosti. Prav tako pa me je delo s starejšimi zares izpolnjevalo, s kolegico sva takrat pripravili odličen program za vsakega stanovalca posebej. Toliko aktivnosti, ogromno sodelovanja z zaposlenimi in svojci, da smo zares delovali kot ena velika razširjena družina.

Z vsemi ukrepi znotraj covida, pa se je vse spremenilo. Zaposleni v skafandrih, skozi katere nas stanovalci niso niti prepoznali; stanovalci zaprti v sobah, saj jih niso smeli zapustiti zaradi morebitnih kontaktov; brez socialnih stikov, saj skoraj nihče izmed njih ni uporabljal skypa in podobno; vse kar smo delali, je bila zgolj zagotovitev osnovnih življenjskih potreb. In mene je to takrat zadelo v tolikšni meri, da sem si rekla, to ni v skladu z mojim delovanjem, več kot to jaz tukaj ne morem dati – ali bom iztrošila sebe ali pa naredila korak naprej. In sem ga takoj, ko je bilo prve epidemije konec – 1. maja 2021 sem vdihnila ob svojem novem podjetju Vdih.

Pogum za podjetništvo

Prehod iz ustaljenega poklicnega okolja v samostojno podjetništvo je velika sprememba, še posebej kadar ima posameznik družino in številne vsakodnevne odgovornosti. Kako ste se lotili prvih korakov? Ste imeli že izdelano poslovno zamisel, prostor in prve stranke ali ste dejavnost razvijali postopoma? Kaj je bilo ob začetku najtežje in ali ste kdaj podvomili, da ste sprejeli pravo odločitev?

Ogromno sem komunicirala z ustaljenimi podjetniki, ki delujejo na enakih področjih kakor jaz. To, da bom delala doma, je bila že od nekdaj moja želja in ko sva z možem gradila hišo, je že takrat, čeprav neplanirano, nastal prostor, ki je najbolj podprt za izvajanje mojih storitev. Če kot mama treh majhnih otrok, z bojaznijo mnogih dilem v smislu »kaj pa če«, ne bi imela moža, ki bi me takrat ob vsem tem podpiral, verjetno tega koraka v tako občutljivem in negotovem obdobju ne bi naredila.

Kakor sem že prej omenila, so moje prve stranke izhajale iz mojega kroga sorodnikov, znancev, sosedov, prijateljev. Ker pa izhajam iz kmečkega okolja, kjer še vedno velja rek »dober glas seže v deveto vas«, se s posebnim oglaševanjem ob odprtju podjetja sploh nisem ukvarjala. Močno sem verjela, da me najdejo tisti, ki jim bodo moje znanje in izkušnje olajšale njihove tegobe. Zame je to delovalo. Lahko izpostavim to, da je bilo zame najtežje na novo organizirati svoj čas, da ga bo dovolj zame, za mojo družino in ravno prav za delo. Lahko rečem, da se s tem izzivom še vedno ukvarjam.

Mama treh otrok in samostojna podjetnica

Ste tudi mama treh otrok, kar pomeni, da je vaš vsakdan že brez podjetniških obveznosti precej razgiban. Samostojno podjetništvo sicer omogoča več prilagodljivosti, vendar pogosto prinaša tudi delo ob večerih, koncih tedna in takrat, ko bi si želeli več časa zase. Kako v vaši družini usklajujete delo, vzgojo otrok in skupne trenutke? Koliko pri tem pomeni podpora moža in ali se vam kdaj zdi, da je meja med zasebnim in poslovnim življenjem skoraj izginila?

Moram reči, da je družina zame zares na prvem mestu. Zato odkar delujem kot samostojna podjetnica, lahko z otroki zjutraj v miru zajtrkujem, jih razvažam na vse dejavnosti in si privoščim proste vikende, ko smo zares lahko vsi skupaj. Ostali čas dneva, pa si razporedim tako, da opravljam individualne tretmaje, na moje vadbe pa pogosto pridejo tudi moji otroci in mož. Ker tudi mož izvira iz podjetniške družine, ki se ukvarja z gradbeništvom, sem že prej vedela, do bo moja poklicna pot prilagojena družinski dinamiki bolj kakor njegova.

Eden izmed razlogov je tudi ta, da večinoma delujem doma in sem na nek način bolj prisotna ter prilagodljiva glede na vse obveznosti, ki jih imamo. Vedno pa je najpomembnejša komunikacija med partnerjema in se mi zdi, da jo lepo ohranjava. To, da delam doma, pa je v določeni meri velika prednost, lahko pa tudi ovira, sploh kadar se otroci in njihovi prijatelji zelo razigrajo in moram na zelo diskreten način reševati in umirjati okolico. Čeprav moram reči, da so zelo uvidevni in hvaležni, ker sem tam.

Drugačen pristop in odziv okolice

Pri svojem delu združujete znanje delovne terapije z različnimi dopolnilnimi pristopi, med drugim kraniosakralno terapijo in somatsko vadbo. Takšne metode so za del javnosti še vedno precej nepoznane, nekateri pa so do njih tudi zadržani. Kako se je na vašo poslovno odločitev odzvala okolica? Ste naleteli na dvome, nerazumevanje ali celo predsodke? Kako ljudem, ki teh pristopov ne poznajo, pojasnite, kaj jim lahko ponudite in kje so omejitve takšne podpore?

Začela sem z masažnimi tehnikami, ki so vsem nam precej poznane, prav tako njihovi učinki. Ko sem znanja nadgrajevala tudi s tehnikami, ki sproščajo naša čustvena stanja in um, sem jih postopama uvajala v tretmaje. Po njih so ljudje sami opazili neverjetne sprostitve in spremembe v njihovem delovanju, počutju in življenju nasploh. Zato v resnici nikoli nisem imela težav z uvajanjem novih pristopov, če pa koga, ki pride prvič na tretma, zanima, mu povsem laično obrazložim delovanje telesa.

Telo je zgrajeno iz treh teles: fizičnega, ki ga vidimo, čustvenega, ki ga čutimo in umskega, ki upravlja naše misli. In v kolikor eden izmed teh teles ni v ravnovesju z drugim, čutimo na različne načine, preko katerih naše telo komunicira z nami, bodisi bolečine, bolezni, tesnobe, nespečnosti, depresije in še in še. Zato s pristopi, ki jih izvajam, vplivam na vse nivoje delovanja telesa. Vsekakor pa se moramo zavedati, da čudežna paličica ne obstaja. Če človek sam ni pripravljen naresti koraka naprej, mu ob tem vedno nudim podporo in prostor, ki ga takrat potrebuje. Prostor, ki posluša, ki sliši, ki spušča to, kar telo nosi v obliki teže in ga bremeni.

Majhen trg in pridobivanje strank

Dejavnost opravljate v Krtini, kjer je lokalno okolje razmeroma majhno, obenem pa ponujate storitve, ki niso namenjene najširšemu krogu uporabnikov. Za podjetnika je lahko prav pridobivanje prvih strank eden največjih izzivov. Kako ste jih pridobili vi? Se ljudje za obisk odločajo predvsem na podlagi osebnih priporočil, družbenih omrežij ali drugih oblik predstavitve? Kako zahtevno je vzbuditi zanimanje za storitev, ki je potencialne stranke morda sploh še ne poznajo?

Kakor sem že omenila, se nikoli nisem posebej ukvarjala z marketingom. Zgolj z zaupanjem, da dober glas seže v deveto vas. In to pri meni deluje, saj imam, ne glede na lokacijo, kjer bivam in delujem, zelo raznolik in širok krog ljudi.

Predvsem na individualne terapije prihajajo iz cele Slovenije, od novorojenčkov do starejših oseb. Na vadbah pa so me najbolj navdušili okoliški vadeči, ki znova in znova pripeljejo s seboj še nove člane. Zato v letošnji sezoni vodim že kar pet vadbenih skupin v petih terminih. Iz svoje lastne izkušnje menim, da je osebno priporočilo moja prednost in moj potencial za bodoče stranke.

Finančna plat podjetništva

O podjetništvu pogosto govorimo skozi zgodbe o svobodi, ustvarjalnosti in uresničevanju osebnih sanj, precej manj pa o finančni negotovosti. Pri individualnih storitvah je število strank omejeno tudi s časom, ki ga lahko podjetnik nameni posamezniku. Kako ste se spoprijeli z vprašanjem finančne vzdržnosti dejavnosti? Je bilo na začetku dovolj povpraševanja, da ste lahko pokrivali stroške, in koliko časa je trajalo, da je dejavnost začela zagotavljati stabilnejše prihodke?

Storitve, ki jih opravljam in finančni prihodki so pogosto povezani z znanjem, izkušnjami in seveda z odzivi obstoječih strank. Zato tudi moje storitve na začetku moje poti niso prinašale tako spodbudnih rezultatov kakor pri obstoječih podjetnikih. Prav tako sem velik del prihodkov v začetku namenila svojemu nadaljnjemu študiju in izpopolnjevanju znanj, s katerimi sedaj lahko bolj samozavestno in suvereno delim, kaj počnem, kdo sem in določam vrednost svojim storitvam. Lahko rečem, da je po tretjem letu samostojne poti dejavnost postala stabilnejša.

Raznolika ponudba kot poslovna strategija

Poleg individualnih terapij izvajate skupinske vadbe, organizirate pa tudi otroške rojstne dneve in poletne tabore, pri katerih imajo pomembno vlogo konji. Na prvi pogled gre za precej različne dejavnosti, ki pa lahko podjetniku omogočajo širši krog strank in več virov prihodkov. Je takšna raznolikost nastala spontano iz vaših osebnih zanimanj ali ste ponudbo načrtno širili zaradi poslovnih potreb? Kako pomembno je, da si manjši podjetnik ne ustvarja prihodkov samo z eno storitvijo?

Lahko rečem, da sem deloholik, vzgojena v kmečki družini, ki mi je privzgojila mnoge vrline, ki jih sedaj lahko izkoristim sebi v prid. Rada počnem različne stvari, med drugimi je bilo moje študentsko delo, čeprav sem študirala na zdravstveni fakulteti, delo s prašiči na farmi Ihan in ponosna sem na to. Delo mi nikoli ni bilo tuje.

Odkar sva z možem ustvarila mali ranč, oba namreč od nekdaj delujeva s konji, se je povsem spontano, nekaj let nazaj, porodila ideja o taboru za otroke naših prijateljev. Ta je doživel tako lep odziv, da odtlej vsako leto ponudimo dva do tri termine poletnih taborov. Skozi že ustaljene tematske aktivnosti pa smo ob povpraševanju pričeli tudi z organizacijo rojstnih dni za otroke, ki jih predvsem organiziramo v času, ki je vremensko sprejemljiv za izvedbo. Zame je to en velik doprinos, ne zgolj finančno, pač pa zaradi same dinamike dela, zaradi igre z otroki, ki me ohranja bolj živo in otročjo (smeh), ter zaradi tega, ker tudi najine otroke vključujem v izvedbo obeh, tako da že oni pridobivajo izkušnje organizacije, odgovornosti in vsega, kar jih bo podprlo na njihovi poti v življenje.

Ko podjetnik nima zagotovljenega delovnika

Pri samostojnem podjetništvu ni vedno mogoče predvideti, koliko dela bo v posameznem mesecu. Včasih je povpraševanja veliko, drugič manj, ob tem pa je treba razmišljati še o dopustu, bolezni in nepredvidenih družinskih obveznostih. Kako se soočate s takšnimi nihanji? Ste se morali naučiti postavljati meje in kdaj tudi zavrniti delo, da bi ohranili čas za družino in lastno dobro počutje?

Glede na raznolikost mojega dela, je vsekakor potrebno postaviti meje. Zato v poletnem času delujem bolj na nivoju dela s konji, taborih in podobno, v jesensko-zimskem času pa so moja prioriteta individualne terapije in vadbe.

Ob začetku moje samostojne poti sem z razlogom strahu pred pomanjkanjem večkrat prečkala mejo svojih sposobnosti. Sedaj pa jasno, brez predsodka sledim svojemu telesu, počutju in načrtu, ki si ga vnaprej zadam. Moram pa reči, da če me obstoječe stranke v mojem prostem času prosijo za podporo, le-te nikoli ne zavrnem, ne glede na praznik, prosti čas, saj sem mnenja, da moje delo ne pozna kraja, časa in ure, v kolikor zares deluješ iz sebe v podporo drugih.

Podpora drugih podjetnic

Vaša zgodba je del projekta Ženski podjetniški zajtrki, ki jih organizira Vanda Prepadnik in na katerih se srečujejo ženske z različnimi poslovnimi izkušnjami. Samostojna podjetniška pot je lahko precej osamljena, saj mora posameznik številne odločitve sprejemati sam. Koliko vam pomenijo srečanja z drugimi podjetnicami? Ste na teh srečanjih našli tudi konkretne nasvete, sodelovanja ali spodbudo, ki vam je pomagala pri razvoju dejavnosti?

Absolutno je Vandin podjetniški zajtrk ena izmed najprijaznejših trenutkov, ki jih podjetnice lahko izbiramo zase. Tam pogovori pogosto prinašajo odgovore številnih različnih profilov podjetnic, njihovih izkušenj, znanj in to je en velik blagoslov za vse nas, ki se jih udeležujemo.

Nekako je zanimivo, kakšen je skupni imenovalec teh srečanj – podpora druga drugi, in to je zares pomembno, ker navkljub letom in izkušnjam, ki jih imamo, ves čas spoznavamo nove načine, nove priložnosti in ljudi, preko katerih lahko še bolj izpopolnjujemo svoja poslanstva.

Kaj bi danes naredili drugače?

Ko se ozrete na svojo dosedanjo podjetniško pot, imate za seboj že precej izkušenj, uspešnih odločitev in verjetno tudi kakšno manj prijetno preizkušnjo. Če bi danes ponovno začenjali, česa bi se lotili drugače? Katero napako bi želeli preprečiti in kaj bi svetovali ženski, ki ima dobro poslovno zamisel, a jo od samostojne poti odvračajo strah pred neuspehom, finančna negotovost ali družinske obveznosti?

Začetek se ne prične takrat, ko odpreš svoj s.p., pač pa takrat, ko si dovoliš raziskovati, ko si dovoliš izkusiti, ko si dovoliš občutiti in sprejemati. Včasih nas vsa pravila, vsa navodila, kako in kaj mora biti, lahko precej omejijo. In zato lahko na določene izkušnje gledamo kot na neuspeh.

Sama zase menim, da se je vse zgodilo takrat in tako, kakor se je moralo, da sem danes tukaj. Vsaka izkušnja je dragocena. Vsak občutek ob tem pa še bolj. In ko sledimo temu, skozi sebe, se gradimo, rastemo in izpopolnjujemo in takrat izkušnje niso slabe, ampak dragocene. Zato z vsakim delim: če deluješ zares in iz sebe, če znaš prepoznati dragocenost trenutka, ki se odvija prav zate, in v njem prepoznati priložnost za svojo prihodnost, kjer boš ti še bolj ti, se nimaš česa zares bati. In to lahko povežem tudi z zgodbo mojega dela, mojih storitev, ki poustvarjajo ravno to, da vsakega posameznika podpirajo iz izkušnje skozi občutek v več pristnosti in prisotnosti sebe.

Pridružite se skupnosti Ženske, ki ustvarjamo!

Si želite sproščenega druženja, novih poznanstev, navdiha in pristnega povezovanja z ženskami, ki razumejo izzive podjetniškega sveta? Potem ste lepo vabljene v skupnost Ženske, ki ustvarjamo, ki jo povezuje Vanda Prepadnik.

Srečanja so namenjena vsem ženskam, ki so že vrsto let na samostojni podjetniški poti, pa tudi tistim, ki so nanjo šele stopile. Dobrodošle ste tudi ženske iz družinskih podjetij in tiste, ki sodelujete pri ustvarjanju poslovnih zgodb svojih partnerjev.

Starostnih omejitev ni, prav tako niso pomembne dolgoletne podjetniške izkušnje. Štejejo predvsem želja po druženju, odprtost za nova poznanstva, izmenjava izkušenj in medsebojna podpora. V prijetnem in sproščenem vzdušju se lahko rodijo nova prijateljstva, zanimive ideje in dragocena sodelovanja.

Naslednje srečanje bo v torek, 3. novembra 2026, med 9.00 in 10.30 v prostorih MGC Bistrica v Domžalah.

Za prijavo in dodatne informacije se obrnite na Vando Prepadnik na telefonsko številko 041 952 762.

Pridite takšne, kot ste – z idejami, izkušnjami, vprašanji ali preprosto z željo po prijetnem druženju. 

Sorodni prispevek:

Ženske, ki ustvarjajo: Vanda Prepadnik iz Moravč povezuje podjetnice na drugačen način

Avtor: S.O.; Foto: osebni arhiv Mateje Potočnik