Živeti s heroinom
Po uspešnem prvem srečanju, ko so spregovorili o ekonomski neenakosti, so drugo srečanje posvetili politiki drog in stanovanjski problematiki. Osrednja gosta večera v pogovoru v Knjižnici Domžale sta bila dr. Vito Flaker, ki je predstavil knjigi Živeti s heroinom 1 in 2 ter paradigmo k zmanjševanju škode in dr. Špela Razpotnik, ena izmed ustanoviteljic društva Kraljev ulice, ki je odkrito spregovorila o prepletu duševnih stisk, revščine oz. socialne izključenosti in uporabe psihoaktivnih snovi ter kako ta preplet lahko vodi v brezdomstvo.
»Družba za svoj obstoj in širjenje neoliberalnih vrednot potrebuje deviante, ki jih pazljivo konstruira in eden izmed ustreznih sovražnikov so tudi džankiji. Tako sistem počasi izključuje določene skupine, da bi lahko druge skupine opravičevale svoj obstoj. S tem se krepi sovraštvo, bes in strah, ki dodatno utrjujeta egalitarni sistem«, je dejal dr. Flaker. Prav to sta tudi osrednji tezi knjig Živeti s heroinom 1 in 2, ki sporočata, da same droge niso problem, temveč sta problem prohibicija in stigmatizacija uporabnikov in uporabnic. Pogovor z avtorjem knjige dr. Vito Flakerjem in dr. Špelo Razpotnik je vodil Jan Gamberger iz iniciative za demokratični socializem.
»Omogočiti nastanitev za brezdomne je trikrat ceneje od tega da ostanejo na ulici – raziskava potrjuje, da je najcenejše orožje za premagovanje brezdomstva prav nastanjevanje,« je dejala dr. Razpotnikova. »Velika večina pisanja o drogah v svetu in tudi v Sloveniji se giblje v okviru dveh diskurzov: medicinskega (psihiatričnega) in policijsko-nadzorovalnega. Oba diskurza poudarjata, da je uporaba nedovoljenih drog odklon od družbeno sprejemljivega vedenja«, je poudaril dr. Flaker »Če spremljamo dogajanje v zvezi z drogami, vidimo, da sta se v sedanjem času oba diskurza sicer izčrpala, da pa sta simptomatična, saj več ko o drogah govorita predvsem o družbi, v kateri živita. Družboslovje namreč že dolgo ve, da družbe potrebujejo svoje deviante in da jih pazljivo in dolgo konstruirajo. V tej luči so »džankiji« zelo ustrezen sovražnik, proti kateremu se je treba bojevati«, je še dodal dr. Flaker.
Pričujoča knjiga, ki je nastala na podlagi številnih intervjujev slovenskih uživalcev in uživalk heroina, je absolutna novost v slovenskem, a tudi v svetovnem merilu vsaj v dveh točkah: 1. Droge obravnava kot del vsakdanjega življenja in pri tem ugotovi, da same droge niso problem, problem sta prohibicija in stigmatizacija njihovih uporabnikov in uporabnic. 2. Trdi, da so uživalci in uživalke navadni ljudje. Veliko je takih, ki heroin uživajo le občasno, veliko je zasvojenih, a znajo poskrbeti za svojo navado, tisti, ki so zdrsnili v »džankizacijo«, so v manjšini. In prav ta cestna, najbolj očitna podoba uživalca heroina je bavbav, ki straši po družbenem imaginariju.
»Brezdomstvo je – tako kot drugi družbeni pojavi – pojav s kompleksno vzročnostjo. Ta trditev implicira vsaj dvoje: prvič, da za brezdomstvo ni nikoli odgovoren le posamičen dejavnik, temveč praviloma součinkovanje sklopa dejavnikov, med katerimi so vedno eni družbene narave, drugi pa bolj individualne. Drugič, tako rekoč pri vsakem brezdomcu je ta sklop drugačen in vsako brezdomstvo je drugačno, pa čeprav vse druži dejstvo odsotnosti razmeroma stabilnega in varnega doma«, je dejala dr. Razpotnikova. »Brezdomci, predvsem cestni, ki so ena najbolj ogroženih podskupin, so zaradi dolgotrajnih procesov družbenega odtujevanja ali socialnega izključevanja tudi težko dostopna skupina. Lahko so težko dostopni geografsko, saj so pogosto v oddaljenih in skritih lokacijah (bazah), kjer se skrivajo pred represivnimi intervencijami, ali pa so težko dostopni za delovni odnos, bodisi ker nimajo zaupanja do ustanov, ki naj bi jim nudile pomoč, bodisi (bolj pogosto) ker se jim organizacije ne približajo, jih obsojajo ali jim postavljajo prevelike zahteve kot pogoj za dostop do svojih izvorov pomoči«.
Še veliko predsodkov ljudi do brezdomcev in o jemalcih drog smo slišali na zanimivem pogovoru, v katerem so sodelovali tudi poslušalci s svojimi vprašanji in tudi izkušnjami.
