Že samo z enim korakom, je lahko v novem letu marsikaj drugače

Prazniki so se iztekli in počasi se vračamo v vsakdanjo rutino. Božično novoletni čas v sebi nosi posebno moč, čarobnost ter upanje, ki ob prehodu v novo leto vsekakor povsem ne izgine. Nismo roboti z vgrajenim binarnim sistemom delovanja, ampak smo ljudje, živa bitja, ki v sebi nosimo želje, hrepenenja in upanje po nečem lepšem in boljšem. Česar v času praznikov nismo doživeli, pa smo si resnično in iskreno želeli, globoko v sebi hrepeneli in celo upali, s prehodom v novo leto ne bo povsem nenadoma izginilo, kot bi nikoli ne obstajalo. Ampak nas bo spremljalo in se v nas hote ali nehote, občasno znova prebujalo.

Vsak začetek v sebi nosi upanje, da je lahko marsikaj drugače in kaj lahko naredimo, da bi tokrat res bilo nekaj drugače, smo vprašali dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki svojo prakso opravlja v Domžalah, na naslovu Ljubljanska 64.

Mnogi so pod vtisom romantičnih komedij, prazničnega vzdušja, nagovarjanja in spodbujanja k obdarovanju in druženju, pred iztekom leta v sebi (za)čutili močno hrepenenje, podkrepljeno z upanjem in pričakovanjem, po nečem čarobnem. Samski so v sebi srčno in potihem upali na srečanje, ki bi jim spremenilo življenje, medtem, ko so vezani in tudi starši praznike najverjetneje doživljali precej drugače.

Koliko skritih želja, hrepenenj in upov po nečem novem, drugačnem, predvsem pa lepšem, se je prebudilo v vsakemu izmed nas in s kakšnimi občutki se sedaj odpravljamo novim izzivom naproti, čeprav vemo, da smo se vrnili v rutino, ki smo jo pred prazniki zapustili? Kaj lahko torej naredimo, dr. Lidija Bašič Jančar, da bi bilo letos nekaj zares drugače?

V času praznikov, ki naj bi bili namenjeni temu, da so ljudje in družine skupaj, so lahko nekateri ostali brez stika, objema in nekoga, ki bi jim naravno pripadal in to boli. Osamljenost boli. Boli razočaranje, samota v srcu in žalovanje za nečem, kar pogrešamo in česar nimamo, to pa bi bil pristen človeški stik.

Pomembno se mi zdi zavedanje, ki velja prav za vse ljudi, da je potrebno srečo najprej najti v sebi. Vse te lučke, darila, lahko najdemo najprej v sebi. Ni nam potrebno iskati zunanjih zadovoljitev in potrditev. Ni nam potrebno slediti kolektivni mrzlici. Ni pa to lahko, saj vidite, koliko hrupa je zunaj nas, kako nas bombardirajo z reklamami in vsem zunanjim bliščem. Zdi se mi, da moraš biti že kar mojster, da se zmoreš prestaviti od zunaj navznoter. Je pa nujno, če želimo ohranjati sebe, stik s sabo in z odnosi, ki nam veliko pomenijo.

Zakaj so se tisti, ki so bili v času praznikov sami, lahko počutili še bolj osamljeni? Tisto, kar nas v resnici lahko napolni in razveseli, je stik z nekom, ki ga imamo radi in je prisoten ob nas. Da se v resnici lahko srečamo. Notri, v srcu. Odnosi danes niso samoumevni. Prazniki so namenjeni temu, da se ljudje podružimo med seboj, smo malo več skupaj, veliko je tudi poudarka na družinskem življenju, partnerstvu. Med prazniki si vzamemo čas zase. In ta osamljenost pride v času praznikov še toliko bolj do izraza-lahko si dejansko osamljen, ker nimaš stikov ali pa imaš odnose, vendar si v njih vseeno osamljen.

Morda bi apelirala na ljudi, da tudi v času po praznikih naredijo korak in vseeno koga pokličejo, povabijo na čaj, četudi že dolgo niso imeli stika z njim/njo. Najhuje je, če v svoji osamljenosti ždimo in mislimo, da je ni moč spremeniti. Narediti prvi korak je najpomembnejše, ker odpre nove in nove korake.

Krasno je tudi zavedanje, da nam tudi samota včasih paše in da ni z njo (ali nami) nič narobe. Poslušajmo sebe in delujmo v smeri svojih hrepenenj, četudi niso v skladu s pričakovanji družbe.

Najpogostejši stres se največkrat skriva v prevelikih ali nerealnih pričakovanjih. V poudarjanju tega, česar ne zmoremo naredit ali uresničit, kar si sicer želimo, po drugi strani pa so hrepenenja povezana s pričakovanji družbe in se tega niti ne zavedamo. Stres je tudi v tem, da se nismo uspeli toliko povezati in se imeti lepo, kot bi si želeli in če ne zmoremo vzpostaviti tak pristen stik eden z drugim, ki bi nam prinesel povezanost.

Poskušajmo se najprej povezati s sabo. Pogledati vase: kako se počutimo tukaj in zdaj? Kaj si želimo v bodoče? Kaj lahko naredimo, da bi bili bolj srečni? Kje so naše bariere, prepreke? Kaj lahko spremenimo pri sebi? Česa se vseeno lahko veselimo?

Prehod iz starega v novo leto je pogosto pospremljen s številnimi dobrimi nameni in zaobljubami. Pomembnimi odločitvami in želenimi spremembami, ki se pogosto navezujejo na konkretne stvari ali dejavnosti. Zakaj nam je morebiti ljubše ali celo lažje sprejeti odločitve za »radikalnejše« spremembe ob prehodu iz starega v novo leto, čeprav je vsak dan lahko tisti pravi dan za spremembe?

Ljudje dostikrat potrebujemo prelomnice, nekaj drugačnega, kar nam pomaga, da se odločimo za spremembo. Potrebujemo nekaj zunanjega, kar nas motivira za notranje spremembe, kot na primer, da nam nekdo napiše dieto ali da kupimo novo knjigo, ki nas bo nagovorila in nam vlila motivacijo in voljo, da nekaj v sebi spremenimo. Prelomnice in novi začetki so priložnost, da naredimo nekaj drugače, kot smo do sedaj. Priložnost, da naredimo pregled dogajanja v preteklosti in se na novo ozremo v prihodnost. Ljudje si radi postavljamo roke in od tam začnemo.

Novo leto je samo po sebi nek preobrat, ki je povezan z mišljenjem, da se bo začelo nekaj novega. Je pa res, da novo leto ne sovpada z delovnim letom in to nam povzroča težave. Delovno leto je naravnano od septembra do junija, potem imamo nekako večji predah. Po novem letu pa se v delovnem procesu nič ne spremeni, le nadaljuje. Torej delovna vnema nam ne sme pasti dol, temveč se mora nadaljevati, v naših glavah pa se nekaj zaključuje in na novo vzpostavlja. Tu imamo težavo, ker misli niso v skladu z dejanskim stanjem. Precej bolj smiselno bi bilo (če smo malce duhoviti), da bi se leto končalo konec junija, čemur bi resnično sledil predah in padec dela…

Seveda je lahko vsak dan priložnost za kaj novega. Osebno mislim, da tako tudi je. Poznam veliko ljudi, ki se začnejo spreminjati ali pa uvedejo neke novosti brez tega, da to mora biti ob večjih zunanjih dogodkih, kot je novo leto. Pasti zaobljub ob novem letu so v roku trajanja, kajti pogosto ne držijo dolgo, kar nam hitro povzroča razočaranje, krivdo in še večji upad motivacije.

Predlagala bi, da vselej poslušamo sebe in čim manj podlegamo zunanjim vplivom, še posebej medijem, ki nas na zelo pretanjen način nagovarjajo, kaj vse moramo vpeljati in spremeniti ob novem letu, da bomo potem zadovoljni (delujejo z vidika marketinga in materialnega sveta). Največjo vrednost imajo spremembe, ki prihajajo od znotraj, ko jih sami začutimo in predvsem, da te odločitve spremlja sočutje do sebe in ne pritisk, kaj vse moramo, da bomo dosegli nek standard, ki bo všečen navzven.

Ob številnih druženjih, tradicionalnih praznovanjih in obdarovanjih, se tudi partnerstvo pogosto znajde na svojevrstni preizkušnji. Tudi v partnerjih so se ob iztekajočem se letu prebujali številni občutki, ki so jih v izogib konfliktom skušali potisniti nekam na stran, čeprav so najverjetneje še kar vztrajali. Kako začeti novo leto brez pretiranih pričakovanj in z realnejšim vpogledom ter zavedanjem, da je včasih že samo en korak povsem dovolj za začetek nečesa novega?

V resnici štejejo male, res male stvari. Veliko pomeni skupno preživeti čas, pogovor, lahko samo ždenje drug ob drugem, ker drugače niti zato nimamo časa, kakšna majhna presenečenja, ker človeka poznamo in vemo, kaj mu veliko pomeni, obujanje skupnih ritualov… Iz občutka praznine želimo še in še, hrepenimo po nečem, za kar še sami ne vemo in potem delamo iz praznikov cele senzacije … In smo potem lahko hitro razočarani, ko prazniki minejo in nismo nahranili svoje notranjosti. Notranjost lahko nahranimo s povezanostjo, stikom, ko se čutimo, smo prijazni eden do drugega…

Dovolj je zavedanje, da smo tu eden za drugega in da zavestno želimo porabiti čas za skupne trenutke. Čas za odnos.

Težava je, da ljudje nimajo dovolj stika in v času praznikov se to ne zgodi samo po sebi, še manj pa, ko prazniki minejo in se podamo v nov vsakdan. Zato je zares pomembno, kako negujemo odnose in jih poglabljamo, da se v njih počutimo čedalje lepše, bolj zaželjeno, pripadno in posebno drug ob drugem. Ohranjati odnos pomeni, da nekaj damo in dobimo nazaj odziv na to. Da nam ni težko nekaj narediti za drugega in sprejeti odziv na dar. Ta dar niso materialne stvari. Ti darovi so predvsem nekaj notranjega, kar lahko damo le mi nekomu, ki ga imamo radi-pogled, dotik, lepo besedo, lepo misel, da povemo, kako nam je ob partnerju, kaj lepega smo se od njega naučili. Da ubesedimo, kaj si želimo, po čem hrepenimo, vendar ne s tonom, ki izraža zahtevo, temveč ubesedimo le svoj notranji svet. Negovanje odnosa sprva pomeni veliko željo, da si tega res iskreno želimo. Hrepenenje po odnosu vedno prinese željo, da smo v odnosu in ga želimo nadaljevati in sicer tako, da nam je v njem čedalje lepše. Potem bomo v tej smeri tudi delovali.

Pričakovanja niso nič slabega, vsi jih imamo. Težava je le, da jih velikokrat nosimo le v sebi in jih ne izrazimo navzven (ali vsaj ne na pravi način) in le pričakujemo, da bo partner znal brati naše misli. To seveda ne gre. Postavimo si izziv, da izrazimo svoje misli na tak način, da jih bo partner razumel. Če nam sprva ne uspe, poskušajmo še in še. Na lep, sočuten in miren način. Kot bi želeli sami sebi nekaj povedati, tako povejmo partnerju.

Za začetek, da naredimo nekaj novega, je dovolj želja in hrepenenje po nečem, kar nam pravzaprav pripada: po ljubezni, prijateljstvu, toplini, povezanosti, čutenjih. Če izhajamo iz tega, potem se nam lahko zgodi le dobro. Za velike stvari je potreben le mali korak in tega resnično zmore vsak.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com