Triglavski ledenik in nekateri drugi ledeniki v luči podnebnih razmer
Raziskovanje Triglavskega ledenika je najstarejši stalni slovenski raziskovalni projekt. Kot objekt preučevanja sprememb v občutljivi visokogorski pokrajini je ledenik eden redkih neposrednih dokazov za podnebne spremembe oziroma njihove posledice. Zaradi stalnega krčenja njegove površine smo morebiti ena zadnjih generacij, ki ga še lahko opazuje.
V organizaciji Planinskega društva Onger Trzin, mag. Miha Pavška in Knjižnice Domžale je v sredo, 13. decembra 2017, potekalo zanimivo predavanje in ogled razstave na temo podnebnih razmer in proučevanja ledenika pod Triglavom v Julijskih Alah in pod Skuto v Kamniško Savinjskih Alpah. Po predavanju je imel mag. Miha Pavšek še kratko vodenje po razstavi »Zeleni plaz – včeraj, danes, jutri«, ki je na ogled v Knjižnici Domžale od začetka decembra.
Lani je minilo sedem desetletij od prvih uradnih meritev Triglavskega ledenika. Visoka obletnica pričetka rednih raziskav ledenika sovpada z ustanovitvijo Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, kar je bil tudi povod za pripravo razstave Zelenem snegu. Za tem imenom se namreč skriva prva omemba ledenika iz leta 1821, ki v resnici opisuje pot prvopristopnikov na Triglav 43 let prej, to je leta 1778. Takrat so prvopristopniki na vrh Triglava zapisali, da so hodili po zelenem ledu. Takrat je bilo ledu še ogromno in v lomljenju svetlobe se sneg res obarva zeleno, Pred kakimi 80 leti, ko je bilo ledenika že manj, se je zaradi lomljenja svetlobe obarval na modro, sedaj pa je barve vode, saj ledenik nezadržno izginja. Triglavski ledenik oziroma ledeniška zaplata, ki je od njega ostala, je na začetku meritev z obrobnimi snežišči meril več kot 15 hektarov, ob koncu lanske talilne dobe pa le še 3,6 hektara, kar je za približno tri nogometna igrišča in pol. »Bili smo že na polovici nogometnega igrišča,« najmanjšo izmerjeno površino (0,7 hektara) po doslej rekordno vročem poletju leta 2003«, pokomentira Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika. Med letoma 1983 in 2003 je bilo krčenje ledenika najhitrejše od začetka meritev, v zadnjem desetletju pa se je zaustavilo. »Ali je to le prehoden trend ali pa se bo ledenik še zmanjšal in postopoma izginil, se bo pokazalo že v prihodnjih letih.«
mag. Miha Pavšek.
Raziskovanje Triglavskega ledenika je najstarejši stalni slovenski raziskovalni projekt. Kot objekt preučevanja sprememb v občutljivi visokogorski pokrajini je ledenik eden redkih neposrednih dokazov za podnebne spremembe oziroma njihove posledice. V projekciji fotografij smo lahko občudovali čudovite posnetke Triglava stalno z enakega snemalnega kota čez desetletja. Najlepše fotografije, ki jih imajo za opazovanje sprememb ledeniške mase se vidi z vrha Begunjskega vrha. Zaradi stalnega krčenja ledu Triglavskega ledenika in njegove površine smo morebiti ena zadnjih generacij, ki ga še lahko opazuje – natančneje tisto, kar je od njega še ostalo – saj zanamcem morda to že kmalu ne bo več dano, saj je ledenika ostalo le še za dobra tri nogometna igrišča.
Hkrati s Triglavskim ledenikom je zanimiv tudi ledenik pod severno steno Skute v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki je zaradi kotanjaste lege večji del leta skrit pred soncem, zato je njegovo taljenje zmernejše. Poleg tega njegovo površino občasno prekrije obilnejše kamninsko gradivo, posledica skalnih podorov z ostenja nad ledenikom. Sistematična opazovanja ledenika potekajo od leta 1948, ko so opravili prve uradne meritve. Takrat je meril tri hektare, zdaj pa le še kakšen hektar. Še bolj kot zmanjševanje površine vzbuja skrb njegovo tanjšanje, saj je bil na začetku meritev več deset metrov debelejši, kot je zdaj, piše Enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem. Ledenik utegne spodnesti padavinska voda, ki ustvari predor pod njim in ga »pobira« od spodaj. Na obeh ledenikih so se še kakšnih 35 let nazaj lahko smučali, na Skutinem ledeniku pa so imeli celo naši reprezentanti, tudi Bojan Križaj, letne treninge slaloma in veleslaloma.
