Spolnost je v jeseni življenja lahko zelo lepa in živa. Zakaj ostaja pogovor o njej takšen tabu?

Ljubezen in spolnost sta v umetnosti in seveda v naših vsakodnevnih pogovorih izredno priljubljeni in pogosti temi. Navdihnili sta mnoga junaška dejanja in neštete umetnine. In čeprav sta v mnogih svojih oblikah lahko izjemno lepi, se nam misel o spolnosti v povezavi s tretjim življenjskim obdobjem kar nekako upira. Kot bi si tega ne zmogli predstavljati. Kot da ne obstaja ali celo kot da se ne bi smelo dogajati. Zakaj nam v trenutku zmanjka besed in se v pogovor prikradejo tišina, občutek nelagodja, zadrege, morda celo sramu, ki ga mnogi skušajo prekriti s sramežljivim nasmehom ali pa krohotom? Zakaj o tem tako težko pogovarjamo? In koliko sploh vemo o čustvenem svetu starostnikov?

O spolnosti v jeseni življenja in o zadregi, ki jo začutimo, ko pogovor nanese na to temo, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko.

Mladi smo ali smo nekoč že bili, zato dogajanje in občutke v tem obdobju poznamo. Starostniki upamo, da nekoč bomo. Kljub temu da si nekatere vidike starostnega obdobja lahko plastično predstavljamo, se ob misli na spolnost med starejšimi marsikomu zatakne. Zakaj? Zakaj nam je to tako zelo tuje?

Mnogi smo odraščali v družinah, v katerih je bila spolnost (v katerikoli starosti in obliki) tabu. Že ob misli na to, da so naši starši tudi spolna bitja, marsikoga še danes strese. Poleg tega pa – če se samo ozrete naokoli, vidite mnoge ljudi, stare, pa tudi ne tako stare, ki so se očitno zapustili. Ne nujno telesno, predvsem duševno. Če znate ljudi dobro začutiti, vam je hitro jasno, kdo ima cvetoče spolno življenje, kdo pa je na tem področju mrtev – ker je obupal/a nad seboj, nad partnerstvom, nad možnostmi in priložnostmi … Kajti ista vitalna sila, ki hrani spolnost, hrani tudi življenje. So ljudje, ki uradno ali neuradno živijo v celibatu, pa so polni življenja. In koliko jih živi v partnerstvu, pa usihajo. Zaradi pomanjkanja spolnosti? V bistvu ne! Zaradi pomanjkanja ljubezni.

Če me spomin ne vara, sem nekoč nekje prebrala, da so spolnost, denar in smrt teme, o katerih se ljudje najtežje pogovarjamo, pa čeprav so to področja, ki obsegajo pomemben del našega vsakdanjega življenja.

Seveda, o nekaterih ključnih stvareh se lahko pogovarjamo, o drugih ne. Ali natančneje – nekateri se o njih pogovarjamo laže, drugi teže. Upam, da se bova kdaj imeli priložnost pogovarjati tudi o denarju in smrti. A danes ostaniva pri spolnosti. Velikokrat jo poimenujemo tudi intimnost, intimni odnosi, kar pomeni, da so v spolnosti področja, ki so zares intimna stvar dveh oseb in je meja, ki jo začrtata okoli nje, zdrava. Problemi nastanejo, kadar se človeka znotraj te meje, torej partnerja, ne moreta pogovarjati o svojem spolnem življenju. Deset let sem odgovarjala na pisma na Med.Over.Netu in ne morem vam povedati, koliko se jih je začelo z: »Ko sva se spoznala, je bil seks čudovit. Zdaj, po /…/, komaj še vem, kaj je to.«

Vsak izmed nas ima svoj način izražanja naklonjenosti in ljubezni, kljub temu pa nekatere geste vendarle govorijo univerzalni jezik. Zagotovo je že vsak od nas kdaj opazil starejši par, ki se drži za roke, si nameni kakšen lep pogled, objem, pa tudi poljub. Tak prizor v vsakem od nas sproži različne občutke – od zgražanja, zadrege, jeze, nelagodja do ravnodušnosti. Morebiti pa kdo ob prizoru začuti tudi nežnost. Od česa je odvisno naše dojemanje dogodka in kaj nam lahko o nas samih povedo občutki, ki jih ob videnem začutimo?

Da, obe veva, od česa je odvisno: od nas samih … od naše vzgoje, kulture, prepričanj, vrednot. Saj veste, lepota je v očeh opazovalca. Kjer nekdo začuti gnus ali žalost, se v drugem prebudi nežnost ali hrepenenje. Ob prizoru, ki ste ga opisali, mi pride pred oči pogovor med zakoncema Jožefom in Ano iz Povesti o dobrih ljudeh. Malo besed, na zunaj vidiš dva starčka, a koliko ljubezni se čuti! Ljubezen presega leta in duhovna strast je tista, ki daje življenje erotiki v katerikoli starosti.

Kljub temu da skuša filmska umetnost približati jesen življenja tudi s prikazom intimnejše sfere, torej spolnosti, se zdi, kot bi tudi sama iskala način, kako se tega lotiti. Velikokrat se odloči za jezik komedije.

Osrednji jezik filma je vizualni. Problem tega je, da smo prepojeni s holivudščino, ki seveda ni omejena na Ameriko, ampak njena epidemija že sto let razžira ves svet. Njen jezik botoksa in moralistične cenzure nam sporoča, da je spolnost videti v redu, če imajo vpleteni gladko kožo na obrazu in čim bolj goste lase, ‘strateška mesta’ pa po možnosti pokrita z rjuho, tudi kadar je to popolnoma skregano z logiko prizora. Lepotni posegi nikogar ne pomladijo niti za minuto, pač pa v navadne smrtnike vnašajo vse mogoče neprijetne občutke, od nelagodja do hude stiske. Komedija je lahko super pristop k naslavljanju starostnih tem, a vse je odvisno od tega, kako inteligentno in sočutno je zastavljena. Po drugi strani pa erotika v starosti ni nič žalostnega, še malo ne. Žalostna je njena odsotnost.

Z odraščanjem in samospoznavanjem se tudi naš odnos do spolnosti spreminja. Starejši ko smo, bolj se poznamo. Vemo, kaj nam ustreza in kaj ne, česa si želimo in česa ne, sočasno pa morebiti izgine tista potreba po dokazovanju in iskanju potrditve, ali smo dovolj dobri, kar prinaša večjo sproščenost.

Res je tako. Iz perspektive mladosti je spolnost na stara leta marsikomu videti kot uresničenje najhujše more. Ampak mladim se s tem ni treba ukvarjati. Rekla bi jim: »Uživajte mladost, in ko boste ostareli, uživajte starost. Vse bo v redu.« Spomnim se intervjuja z Bernardo Jeklin, od tega je preteklo že precej vode, ki je imel za naslov njene besede »Mislim, da se ga da pri osemdesetih nepopisno srati«. Čisto po Bernardino. Njeno misel sem vzela za svojo in se že veselim, da jo preizkusim v praksi.

Tudi starostniki so čuteča bitja in kot mi mlajši tudi oni čutijo osamljenost, ljubezen, hrepenenje, imajo želje in potrebe. Te se morebiti z leti spreminjajo, preoblikujejo, vendar najverjetneje nikoli zares ne izginejo, dokler je v človeku še sapica življenja.

Kdor pozna življenje v domovih za ostarele, ve, kakšne ljubezenske drame se dogajajo (tudi) tam. Spomnim se izjave devetdesetletnika, ki mi je nedolgo pred smrtjo rekel: »Dokler na cesti z veseljem pogledam lepo žensko, sem seksualno živ!« Ko smo mladi, se nam zdi izguba potence najstrašnejša stvar, ki lahko doleti moškega, in deset kilogramov celulita najhujše, kar lahko doleti žensko. Zadnjič sem spoznala gospoda, ki je zaradi nesreče že veliko let na vozičku. Z zaznavnim ponosom v glasu je omenil, da je poročen trideset let. Zaradi svoje drže, avtoritete, samozavesti, topline je izžareval toliko zdrave moškosti, da sem popolnoma ‘pozabila’, da sedi na vozičku. Včasih precenjujemo zdravje telesa (namesto da bi ga cenili – med tem dvojim je razlika), ko bi se morali ukvarjati z zdravjem duha.

Skratka, vsem, ki se bojijo staranja in s tem povezane izgube spolne privlačnosti, bi rekla: Pustite se presenetiti! Pustite se presenetiti sebi in življenju. Morda ste zdajle, ko to berete, v najlepših letih, vaše spolno življenje pa je podobno puščavi (ali močvirju) in strah vas je, ali bo z leti samo še slabše. Naj vam povem, da bo slabše samo, če boste sami tako izbrali. Ni res, da so najboljši/najboljše že oddani/oddane, to je samo še eno od škodljivih prepričanj. Vsakemu škodljivemu prepričanju se je treba upreti s krepkim odmerkom zdrave skepse, pa nam bo šlo bolje – v spolnosti in povsod drugod.

Če ste se prepoznali v katerem od problemov, ki sva se jih v pogovoru dotaknili in si želite stopiti v stik z Jano Lavtižar, jo lahko pokličete na 040 523 787 ali ji pišete na info@janalavtizar.com.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com