Skrb za starše v jeseni življenja prebuja mnoga, tudi težka občutja

Priskočiti na pomoč ostarelim staršem, ko se zaradi najrazličnejših okoliščin znajdejo v situaciji, ko morebiti že pri vsakdanjih opravilih potrebujejo pomoč, je lepa in plemenita gesta. Pogosto je s strani staršev zaželena ali celo pričakovana. Včasih celo zahtevana. Zgodi pa se, da je kdaj tudi že izsiljena.

Pomagati staršem, ko sami več ne zmorejo poskrbeti zase, je dejanje, ki ga širša okolica ceni, spodbuja in tudi hvali. Zakaj se torej v odraslih ob misli na skrb za obnemogle starše pogosto prebudijo težki občutki?

Priskočiti na pomoč staršu, ob katerem si se že kot otrok nenehno počutil neslišan, zaničevan in nesprejet, ni lahko. Kje potegniti mejo, da skrb za starša ne preraste v pretirano zanemarjanje lastnega življenja? Kako zbrati pogum ter prisluhniti občutkom, ki se nam kot odraslim ob pomoči potrebnih starših prebujajo? O občutkih, ki so pogosto v nasprotju s pričakovanji ter zahtevami, ki jih imajo starši ter okolica v zvezi s tem, kar se spodobi in kar naj bi čutili, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko.

Gre za izjemno pomembno prelomnico v življenju vsake družine, ki včasih spominja na tektonski premik. Vse se lahko v trenutku spremeni, ko je treba (po)skrbeti za osebo, ki je nenadoma obnemogla. V takih situacijah se hitro pokaže, kako potresno varne so naše čustvene zgradbe oziroma čustvene zgradbe naših družin. Življenje nam ponudi še zadnjo priložnost za popravni izpit, za celjenje še vedno odprtih ran.

Raziskave v Sloveniji kažejo, da so skrbnice starejših ljudi v veliki večini ženske. In če prej ne, lahko ob tem ozavestijo, ali in kako močna je njihova podporna mreža. Ali je dovolj velika, da ženska ob negi in skrbi za starša ne bo izgorela? Ranljivost se pokaže tudi v partnerskem odnosu, kjer se kmalu postavi vprašanje, ali se lahko zanese na partnerja/moža, da ji bo priskočil na pomoč, ali se bo tukaj pojavila še dodatna skrb? Še dodatna naloga? Kako je s financami? Ali otrok starša, ki ne more več poskrbeti zase, ne zmore ali ne želi dati v dom?

Začetna majhna in občasna pomoč staršem se lahko kaj kmalu spremeni v nekaj več. Večajo se potrebe in tudi pričakovanja. Nekateri starši zaradi občutka osamljenosti začnejo iskati pozornost, včasih tudi s pomočjo manipulacije, očitkov, izsiljevanja, trkanja na slabo vest in podobno. Kje zdaj potegniti mejo, da skrb za starša ne preraste v zanemarjanje lastnega življenja?

V tem primeru zelo pomaga, če zmoremo na starša pogledati zgolj kot na človeka, ki je v stiski. Pomagamo mu/ji, ker je človek. Vendar ob tem ne sme trajno trpeti naše življenje recimo zato, ker si nas nekdo želi nenehno ob sebi.

Bolezni so pogosto ranljivo in plodno področje za čustvene manipulacije. Vlogo žrtve ob tem nehote in pogosto tudi nezavedno igra bodisi otrok bodisi starš. Ali pa oba.

Odrasla hči ostarelega starša – torej glede na podatek, da so skrbnice ostarelih v večini ženske – je pogosto sama v že tako napornem obdobju: morda v menopavzi, z otroki, ki morda še niso samostojni, morda pa se sooča s ‘praznim gnezdom’, ko je treba velikokrat na novo definirati tudi partnerstvo. Skratka, rada bi se malo spočila, vsaj malo izpregla, pa je pred njo nova naloga, glede katere velikokrat sploh nima izbire. Če so odnosi med njo in starši dobri, se da premagati vse težave. Če niso, je treba staršem mirno in jasno razložiti, da (tudi odrasel) otrok ne more biti njihov terapevt, ne prijatelj, ne starš. Še pomembnejše je, da ima odrasli otrok to razčiščeno pri sebi.

Skušam si predstavljati, kako je odraslemu otroku, ko se mu ob tem prebudijo spomini na vse krivice, ki jih je ob starših doživel v otroštvu, in vse zamere, ki jih nosi s seboj. Skrbeti za starša, ki je obnemogel in potreben pomoči, s spomini na bridko preteklost in občutki, ki jih spremljajo, še zdaleč ni enostavno.

To je res odvisno od tega, koliko ima odrasli otrok sam pri sebi to predelano. Pogosto slišim odgovore odraslih otrok, ki so v bistvu floskule: ‘Ja, ampak moram mu/ji pomagati,’ ‘Ampak saj to je moja dolžnost.’ Ob tem me spreleti občutek, kako oseba, ki se zateče v take odgovore, v sebi tega resnično ne čuti. Veliko lažje in varneje se je v tem primeru oklepati občutka dolžnosti, kot pa si priznati resnico. Gre za obrambne mehanizme, ki osebi preprečujejo, da bi si priznala, kako grozni so bili v resnici starši. Te mehanizme pa še krepi breme družbenih pričakovanj in projekcij drugih ljudi.

Najbolj tragično je, ko otrok pričakuje, da bo zdaj, ko bo (morda še bolj) skrbel za starše, ko bo naredil še to in tisto, končno le dobil priznanje, po katerem hrepeni, ga išče in nanj čaka že vse življenje. Tisti občutek brezpogojne ljubezni. Včasih, redko, se to zgodi, pa čeprav na starševi smrtni postelji. Ampak bolj modro je ne računati na to, medtem ko leta tečejo … zaslužimo si celiti stare rane v novih, kvalitetnejših odnosih.

Pomagati drugim je lepo, ampak bodimo iskreni. Če se nam ob tem porajajo neprijetni občutki, je skrajni čas, da jim prisluhnemo. Kar namreč čutimo, čutimo z razlogom, in to je treba upoštevati.

V teh trenutkih je priporočljivo poiskati sogovornika, ki bo naša čutenja ovrednotil. Ki nam bo pomagal sprejeti, da čutimo povsem prav, in ta čutenja tudi razumeti ter jih umestiti v širšo družinsko zgodbo.

Danes si verjetno težko predstavljamo, kako se bomo na določeno situacijo v prihodnosti odzvali ali kaj bomo takrat čutili, prav zato pa je pomembno, da se v družini pogovarjamo. Pogovarjamo tudi o temah, ki so bile doslej tabu, in to veliko prej, preden se stvari zgodijo. Tako preprečimo občutke nedorečenosti in lahko tudi hude krivice.

Če ste se med branjem zgornjih vrstic začutili, je naša sogovornica Jana Lavtižar dosegljiva na info@janalavtizar.com in po telefonu 040 523 787.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com