Partnerstvo in ustalitev: Tvoja ali moja regija
Nova tema iz serije intervjujev Poglabljanje v partnerske odnose z dr. Lidija B. J.
Izbira kraja, kjer si bosta partnerja ustvarila skupni dom, je eden najpomembnejših korakov na poti do ustalitve. Gre za odločitev, ki ne vključuje le praktičnih vidikov, kot so dostopnost, finančne možnosti in bližina delovnega mesta, temveč tudi čustvene vidike.
Serija intervjujev, ki jo pripravljava z dr. Lidijo Bašič Jančar, strokovnjakinjo na področju partnerskih odnosov, je naletela na dober odziv naših bralcev. Pod vsakim intervjujem se nahaja obrazec, kjer lahko bralci oddate tudi svoje vprašanje. Tokratni intervju je nastal na podlagi problematike, ki nam jo je zaupala bralka Ines (ime je spremenjeno zaradi zagotavljanja anonimnosti).
S fantom imava zelo lep odnos, veliko se pogovarjava. Nisva pa se še pogovarjala o tem, kje bi živela v prihodnje. Eden je iz Štajerske in drugi iz Gorenjske. Sicer razdalja za naju ni izziv, ne vem pa, na kakšen način se je smiselno pogovarjati o prihodnosti in kaj je tukaj pomembno. Sama se bojim, da bi živela pri njegovi družini zaradi njihovega vtikanja v vzgojo otrok, pretiranega nadzora in zaradi drugačnega pogleda na denar. bralka Ines
Izziv, s katerim se sooča Ines, verjetno ni tako redek dvom, ki preveva partnerje, ki so na poti ustalitve. Navsezadnje gre za življenjsko odločitev, ki bo v veliki meri krojila prihodnost partnerskega odnosa. Kako začeti pogovor o ustalitvi?
Pogovor o ustalitvi oz. o življenju v dvoje se navadno začne spontano, čisto po naravni poti, ko se med partnerjema začne krepiti čustvena varnost oz. ko se že do neke mere vzpostavi varna navezanost. Takrat se pravzaprav med njima zgodi naraven proces, in sicer da začneta govoriti o željah po skupnem življenju. Če sta še mlada in imata pred seboj še študije, se ta proces začne z načrtovanjem, kdaj bi se to zgodilo, če pa sta že malce starejša, kar pomeni, da že imata službi, se začneta konkretneje pogovarjati o možnostih ustvarjanja skupnega doma.
Želim poudariti, da se tak pogovor zgodi spontano, na podlagi notranjega vzgiba in glede na naraven potek nekega odnosa, ki postaja globlji, povezovalen in kjer vlada varnost. Lahko se tudi zgodi, da eden od partnerjev začne ta pogovor, drugi pa na to še ni pripravljen, saj je odločitev za skupno življenje vezano na relacijske pojme zaveze, pripadanja, odločitve za odnos, odločitve za prav določenega človeka.
Tema o skupnem življenju je vezana na predanost. To so zelo globoke teme, ki lahko pri kom vzbudijo občutek strahu, vezan na izgubo sebe, izgubo svobode, morda celo strašljiva misel vezati se z enim človekom za celo življenje. Tudi to je normalno, vendar pomembno, da posameznik zmore o teh strahovih spregovoriti, kar bi po vsej verjetnosti odprlo nov nivo ranljivosti med njima. Vse, kar se v človeku dogaja in kar čuti, je ok. Pomembno pa je, da se o vseh občutkih pogovarjata, da postanejo relacijski, torej njuni skupni.
Problematika dostopnosti stanovanj za mlade in mlade družine pogosto vodi v racionalno odločitev, da si partnerja ustvarita dom v domu staršev enega izmed partnerja. Kje prežijo nevarnosti za takšno odločitev?
Res je, potrebno se je zavedati, da taka odločitev lahko prinese vrsto težav. Predvsem pa je največja napaka ta, da se dve generaciji, ki se odločita živeti skupaj, ne postavita pravil in razmejitev že na začetku. Sem sodijo čisto fizične razmejitve in pravila, npr.:
- kako se bo koristil vrt,
- urediti si svoj vhod,
- kako bo s kurjavo – skupna ali ne in kaj to pomeni za vsako družino,
- se pokličemo, predno se obiščemo ali smo odprti in lahko vsakdo vstopi, ko hoče.
Potem so tukaj še čustvene razmejitve, te pa so, da stvari s svojo družino ureja sin/hči s svojimi starši in ne partner, kar pa je dostikrat ravno obratno. V večini je težava, ki se pojavi odraz neizrečenih stvari med mamo/očetom ter sinom/hčerko in ne med snaho/zetom ter taščo/tastom.
Dejstvo je, da se pari odločajo za življenje pri enem od staršev iz čisto praktičnih razlogov in se načeloma ne bi, če bi imela drugačno možnost. Predlagam, da se natančno pretehtajo tudi ostale možnosti in si par odgovori na vprašanje, kako bi raje živel, če drugih ovir ne bi bilo? Dostikrat ugotavljamo, da živeti skupaj s starši na dolgi rok prinese najdražjo najemnino. Pomeni, da zares nisi nikoli odšel od doma, izkusil svobodo življenja na svojem, občutke, ki so ob tem pa se nikoli ne morejo meriti z občutki, če živiš doma, sicer na svojem, vendar nikoli zares samostojno.
Ali smo kot “prišlek” v hišo partnerjevih staršev v poziciji, da vztrajamo pri svojih pogojih skupnega bivanja, nenazadnje vzgajanja otrok? Bi lahko to ogrozilo partnerski odnos?
V tem primeru se močno pokaže, kako povezana sta partnerja med seboj, kako dobro znata skomunicirati vse, kar enemu ali pa drugemu ni prav. Vse, kar ni izgovorjeno v primarni družini (odnos, ki ga ima odrasel otrok s starši), se bo pokazalo kasneje v simbiotičnem življenju med generacijami. In ker potrebe, zapleti, čustva niso bila nikoli izgovorjena, bo to najbolj čutil partner. Bom navedla klasičen primer: vsiljiva tašča pomeni, da se sin nikoli zares ni odcepil od nje in morda tudi zato ni imel poguma, da bi se odselil od doma. To bo njegova partnerka čutila in ji seveda ne bo prav, zato obstaja velika nevarnost, da bo ona čutila močno jezo, ki jo bo usmerila v taščo, kar bo prineslo vrsto konfliktov med taščo in snaho. Vemo pa, da je v tem primeru težava med sinom in mamo, vendar pa ne eden in ne drugi ne zmoreta o tem spregovoriti, postaviti meje in se postaviti na svoje noge.
V primeru, da bi se partnerja odločala med enim in drugim krajem, bi bila morda boljša opcija tretji kraj kot neke vrste kompromis?
Do t.i. kompromisa pridemo z ogromno pogovarjanja in dogovarjanja, pa ne glede na to, katero težavo ali dilemo imamo. Ne govorimo o prilagajanju, le to je škodljivo za odnos, saj bo v tem primeru tisti, ki se prilagaja, moral svoje želje in potrebe zatreti, kar pa slej ko prej pride na površje v obliki jeze, prezrtosti, zamere, itd. Morda se bo kot rešitev pokazala tretja pot ali pa ena od omenjenih, in sicer takrat, ko bosta oba v redu s to odločitvijo.
Pomembno je, da smo ob pogovarjanju pozorni na občutke, da smo iskreni eden do drugega in do sebe ter da smo sposobni pogledati iznad samo dilemo. Bomo za primer vzeli kar bralkino vprašanje: Pomembno je, da sta pozorna na to, zakaj si partner želi ostati in živeti doma: je morda zadaj tudi to, da staršem ne zmore postaviti meje in zares oditi od doma, ker bosta užaljena ali pa te odločitve ne bosta odobravala? Je zgolj finančna računica, je zadaj strah, da jima na samostojni poti ne bi uspelo? Želim poudariti, da je za vsako dilemo, ki kar vztraja in vztraja, vedno nek globji čustveni zaplet. In o tem je potrebno govoriti. Lahko pa se seveda tudi zgodi, da partnerja kljub mnogoterim pogovorom ne prideta do skupne odločitve. In če ta odločitev temelji na zanju pomembni vrednoti, je lahko tudi pokazatelj, da bosta težko živela skupaj. Včasih se tudi zgodi, da gre par zato narazen in s tem ni nič narobe. Pomembno pa je, da oba vesta, kaj ju je pripeljalo skupaj in kaj do razhoda.
Ustalitev je veliko več kot le preselitev – je proces, ki zahteva premislek, prilagajanje in medsebojno razumevanje. Kraj, ki ga bosta partnerja izbrala, bo postal njun prostor za gradnjo skupnih spominov, varno zavetje in osnova za prihodnost.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico: dr. Lidija Bašič Jančar, |
Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.
Vsi, ki ste že sodelovali z vsebinskimi predlogi in vprašanji v spodnjem obrazcu, pa pri tem niste vpisali svojega e-naslova, vas prosimo, da nam pišete na oglasevanje@domzalec.si in vas bomo uvrstili v žreb za knjigo Popolna ljubezen dr. Lidije Bašič Jančar.
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar