Ljubezen je ena najlepših in najglobljih čustvenih vezi, ki jih lahko človek doživi. Ko se dva odločita za skupno življenje, se njuna povezanost preoblikuje in poglobi na povsem nov način. Življenje pod isto streho prinaša čarobne trenutke bližine, hkrati pa tudi izzive.
Življenje v dvoje je pot, kjer ljubezen dobi priložnost, da se iz romantične zaljubljenosti preoblikuje v trdno partnerstvo, polno razumevanja, podpore in skupnega ustvarjanja doma. Vsekakor to obdobje zahteva prilagajanje in potrpežljivost, ki vodi v rast partnerskega odnosa.
V današnjem intervjuju bomo raziskali, kako skupno življenje bogati odnos in kako lahko postane temelj za še močnejšo in trajnejšo ljubezen. Z dr. Lidijo Bašič Jančar, strokovnjakinjo na področju partnerskih odnosov, se bomo dotaknili nekaj bolj pogostih scenarijev na začetku skupnega bivanja.
Ljudje prinašamo v razmerja različne vedenjske vzorce, ki smo se jih navzeli skozi svoje odraščanje. Vsaka družina ima svoje navade, ki smo se jih prav tako nezavedno navzeli. So lahko različne bivanjske navade spor med dvema, ki začenjata življenje v dvoje?
Morda sprva res izgleda, kot da so navade med partnerjema različne in da imata zato težave. Na primer eden ima rad vse pospravljeno v nulo, drugemu pa tak red ni tako blizu… ali pa se na primer še intenzivneje pokažejo različni vzorci, kot na primer: vsakič ko se skregata, se on umakne, ona pa ne zdrži brez tega, da se do konca ne pogovorita. Vendar pa, ko se začneta bolj podrobno pogovarjati o svojih izvornih družinah ugotovita, da izhajata iz zelo podobnih družin. Le da ima eden morda očetove vzorce, drugi pa mamine. Torej, če povzamem bistveno: »različne« navade so jedro spora toliko časa, dokler jih ne začnemo gledati z vidika temeljnih primarnih vzorcev, ki jih prav vsi prinašamo iz svojih družin. Ravno to, da jih ob partnerju začnemo čutiti in spoznavati (ko mu pripovedujemo, kako je bilo doma), smo jih sposobni videti še na nek drug, nov način. To pa je tudi pot, da te vzorce spreminjamo.
Scenarij umazanih nogavic in spodnjih hlač, ki ležijo vsepovsod po stanovanju, samo v košu za umazano perilo ne. Kako spraviti v red različen odnos do urejenosti doma?
Govorimo o nasprotjih. Nekaj prihaja na plano, pa se odraža zelo površinsko oz. v obliki konflikta. Pomembno je, da se partnerja ustavita in si rečeta: »Pa kaj naju tako zelo nervira odkar sva skupaj začela živeti? Zakaj se zapletava v vsakdanje konflikte in naju moti vsaka malenkost? Če se bosta iskreno začela spraševati o globljih vzrokih, bosta lahko začela naslavljati večje teme, kot so: Strah me je, da nama ne bi uspelo… ali pa: Občutek imam, da ti ne pomenim več toliko kot prej… Ne gledaš me več tako… Nisi več tako pozoren do mene. Me sploh pogrešaš? Nisi se postavil zame pred prijatelji… Tvoja mama mi gre na živce, pa ji nisi postavila meja, itd… Če se še bolj poglobimo v te občutke, hitro najdemo občutja, kot so: prezrtost, nepomembnost, preslišanost.
Za »brezveznimi« konflikti so zadaj vedno pomembne teme, ki jih dosti parov na prvo žogo ne zmore prepoznati. Le čutijo, da jih nekaj nervira, da so jezni, ne pa tudi, zakaj točno. Skupno življenje bo zagotovo prebudilo še čisto nove, speče vsebine, ki jih do tedaj še nista začutila.
Scenarij maminega vtikanja in pomoči. Ko že misliš, da si se osamosvojil, mama pa ti kar naprej prinaša kuhano hrano in ti čisti stanovanje. Marsikomu bi to pasalo, nekomu je pa to poseganje v partnersko intimo. Kako to sporočiti mami, da ne bo užaljena?
Ta odgovor bo bolj namenjen mamam oz. staršem, tistim, ki se ne morejo sprijazniti, da je otrok odšel od doma. Ker ne zmorejo spustiti svojih otrok od sebe in jih pospremiti na samostojno pot, jih je lažje pod nekakšno »pretvezo« še vedno držati, ob tem pa se ne soočijo s svojo novo funkcijo: prevrednotenje svojega partnerskega odnosa, sprejetje novih vlog, sprejemanje priženjenih in primoženih članov družine.
Starševska funkcija se z odhodom otroka od doma spremeni. Potrebno jim je zaupati in jih pustiti v svet, ob tem pa jim dati sporočilo, da sta vedno tu, če ju bodo otroci potrebovali. To je tudi čas ponovnega prevrednotenja zakonskega odnosa. Če starša tega ne zmoreta, se bosta še naprej »obešala« na otroke v smislu pretirane skrbi, vmešavanja, konfliktov s snaho oz. zetom, itd…
Da pa še odgovorim na vprašanje, ki je zelo na mestu, in sicer, kako pa tistim staršem, ki ne zmorejo spustiti svojih otrok, ustrezno postaviti mejo? Predvsem zelo jasno in s čim manj razmišljanja, kako mora nekdo svojega starša zaščititi pred bolečino. To ni naloga otroka. Starš se mora s svojimi ranami in frustracijami ukvarjati sam. Na mestu bo zelo enostavno povedano: »Mama, ko bova želela kosila, bova sporočila.« Ali pa: »Želiva da prej pokličeš, predno prideš, midva pa ti bova povedala, če imava tisti dan kaj časa za druženje.« Še enkrat: Če bo mama užaljena, je to njen problem in ne problem njenega otroka.
Scenarij kajenja v zaprtih prostorih. Pravica do uveljavljanja lastnih razvad je lahko precej pereč problem, še zlasti, ko gre za nezdrave navade. Kako uveljaviti svojo pravico do bivanja v zdravem okolju?
Predvsem se mi tukaj poraja dilema različnih vrednot. Kako partnerja lahko prideta skupaj, če imata vrednote zelo različne? Kajenje je po mojem vidik ene take vrednote. Odgovoriti si morata na vprašanje ali lahko živim s tem, da partner kadi oz. lahko živim s tem, da partnerja moje kajenje moti in se bom morda moral temu odpovedati? Lahko živim s tem, če partner kadi v prostoru, kjer živim? Odgovor mora biti zelo iskren, najslabše je, če se notranje glasove potlači, češ, saj se bo rešilo, saj bo že… Pa nikoli ni. Iz neizgovorjenih občutkov zrastejo zares velike težave. To velja za vsa pomembna vprašanja oz. vrednote, kot so: otroci, družina, vzgoja, poklicne poti, vera… Če na primer eden pove, da ima pri vzgoji ničelno toleranco do nasilja, drugi pa vztraja, da ena po riti ni nič takega, bosta imela kmalu velik problem, če te dileme ne bosta razrešila (pri tem, da je ničelna toleranca do nasilja pravilna). Zgornje vprašanje se morda ne nanaša zgolj na to, kako uveljaviti svojo pravico do zdravega okolja, kot to, kje so moje meje in kakšno življenje si želim?
Scenarij dvignjenega ali spuščenega straniščnega pokrova. Bi lahko rekli, da gre v tem primeru za izražanje nadvlade med spoloma ali zgolj za zavzemanje in uveljavljanje »svojega prav«?
Verjetno gre za globlji konflikt, ki se skrije za pokrovom straniščne školjke. Kot sem že prej nakazala, za takimi boji največkrat tičijo neke prezrtosti, rane, ki se vzbudijo na novo. Lahko pa gre tudi le za rešitev neke težave, ko nekdo stalno pozablja in drugega to moti. Vendar se hitro vidi, zakaj zares gre: če se oba potrudita za rešitev težave, ker jima je mar zato, da bosta bolj kvalitetno živela, jo zelo hitro tudi rešita. Če na primer eden pozablja spustiti pokrov straniščne školjke in mu bo mar, če partnerja to moti, bo zagotovo našel način, da to stori, ob tem pa bo tudi drugi do tega bolj strpen. Ampak, kot sem rekla, največkrat gre za druge boje, za druge občutke, ki jih v tistem trenutku ne zmoreta zaznati in jih zakrijeta z jezo.
Različne navade, ki jih partnerja prineseta v skupno življenje, so pogosto vir prilagajanja, včasih pa tudi nesoglasij. Te navade so rezultat osebnih izkušenj, družinskih vrednot in individualnih preferenc, ki lahko v skupnem življenju naletijo na odpor. Navad ni možno spreminjati čez noč, ampak zahtevajo svoj čas in ustrezno komunikacijo med partnerjema.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico:
dr. Lidija Bašič Jančar,
Ljubljanska 64, Domžale
Tel: 041 922-130, info@lidijabjancar.com
lidijabjancar.com
|
Vabljeni, k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.
Vsi, ki ste že sodelovali z vsebinskimi predlogi in vprašanji v spodnjem obrazcu, pa pri tem niste vpisali svojega e-naslova, vas prosimo, da nam pišete na oglasevanje@domzalec.si in vas bomo uvrstili v žreb za knjigo Popolna ljubezen dr. Lidije Bašič Jančar.
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar
