Partnerstvo in skupni interesi: Ko se zaveš, da jih ni (več)
Zopet nova tema iz serije intervjujev Poglabljanje v partnerske odnose z dr. Lidija B. J.
Skupni interesi so za partnerski odnos pomembni, ker omogočajo globlje povezovanje, gradijo občutek pripadnosti in ustvarjajo skupne izkušnje. Ko imata partnerja podobne interese, lažje skupaj preživljata kakovosten čas in uživata v aktivnostih, ki obema prinašajo veselje. Skupna zanimanja tudi olajšajo komunikacijo, saj partnerja lažje najdeta teme za pogovor in se čutita bolje razumljena.
Poleg tega skupni interesi pogosto prispevajo k večji stabilnosti odnosa, saj pomagajo graditi občutek, da je partner hkrati tudi prijatelj in življenjski sopotnik. To lahko izboljša sposobnost parov za skupno reševanje izzivov, saj jim skupne vrednote in aktivnosti dajejo oporo. Tudi če partnerja nimata vseh interesov skupnih, je ključna odprtost za medsebojno učenje, spodbujanje in preizkušanje novih aktivnosti, ki še dodatno bogatijo odnos.
Vse to se sliši super, morda je nekoč celo bilo tako, vendar sta se partnerja skozi leta povsem odtujila, ne zanimajo ju več isti interesi, ali jih pa pravzaprav nikoli zares ni bilo. Kako vzpostaviti ravnovesje med podpiranjem, spodbujanjem in odkrivanjem različnih interesov, smo se pogovarjali z dr. Lidijo Bašič Jančar, strokovnjakinjo na področju partnerskih odnosov.
Kakšno vlogo imajo skupni interesi v partnerskem odnosu in kako lahko ti vplivajo na komunikacijo oziroma sam odnos med partnerjema?
Najprej bi želela pomen hobijev in preživljanje prostega časa umestiti širše v kontekst partnerskega odnosa. Intimnost je tista temeljna komponenta, ki nek odnos naredi drugačen od vseh ostalih, to je partnerski oz. zakonski odnos. Pod intimnost pa štejemo različne dimenzije: čustvena intimnost recimo opredeljuje čustva in delitev svojih občutkov med partnerjema, poznamo tudi telesno intimo, pa duhovno, intelektualno intimnost. Ena od komponent, ki oblikuje intimnost med partnerjema pa je tudi socialna oz. rekreativna intimnost. Ta pa opredeljuje potrebo partnerjev po skupni zabavi, skupnih aktivnostih, preživljanju dnevnih aktivnosti ter hobijev in interesov, katerih partnerja se skupaj udeležujeta (šport, ples, kosila, skupni dopusti, druženji s prijatelji…).
Glede na opisano je jasno, da je tudi ta komponenta enako pomembna in potrebna za povezanost, globino v odnosu, ranljivost, kot vse ostale. Vse te skupaj preživete dejavnosti ključno vplivajo predvsem na varnost v odnosu, vzpostavitev varne navezanosti, povezanosti in občutek bližine. Enako pomembno seveda vpliva na komunikacijo, saj je dobra komunikacija že izid oz. posledica vseh zgoraj naštetih dejavnikov. Več časa, kot ga preživimo skupaj in imamo ob tem dobro vsebino, boljše se počutimo, lepše nam je, bolj smo povezani in lažje komuniciramo tudi takrat, ko bo komunikacija ključna (na primer v času konfliktov, dogovarjanj, itd…).
Skupni interesi zahtevajo tudi načrtovanje preživljanja skupnega časa. Kaj pa, če si ne želita enakih aktivnosti? Ali je potrebno poiskati kompromis, na neki točki celo popustiti in se prilagoditi?
Nisem še srečala para, ki si ne bi želel imeti kakšno skupno dejavnost, aktivnost ali hobi. Prav želja para je, da bi imela kaj skupnega. To povedo prav vsi. Težava lahko nastane, ko par nekako ne zmore videti oz. najti nek skupni hobi. Nekoga veseli kolesarjenje, drugi pa morda nima kondicije ali ga bolijo kolena. Drugi bi tekel, pa prvi teka nikoli ni maral. Spet nekdo bi plesal, pa drugi nima smisla za gibanje in ritem, zato bi raje igral tenis, ker to že obvlada, drugi pa se tega nikoli ni učil. V tem primeru paru svetujem, da se veliko pogovarjata o tem, kaj pa bi morda le bilo skupno.
Zanimivo je, da že po nekajkratnem pogovoru o tej temi najdeta vsaj eno skupno stvar. In posledica je večja bližina, zaupanje, dober občutek in zadovoljstvo. Kar se tiče prilagajanja v odnosu, pa ne glede na to, zakaj se gre, tega ne zagovarjam. Čim se nekdo prilagaja v odnosu, izgublja sebe. Namesto tega raje predlagam, da se o določeni temi toliko časa pogovarjata oz. dogovarjata, da bosta oba v redu z zadevo, o kateri se gre. Morda bo rezultat isti, na primer, da gresta na izlet tja, kamor je sprva predlagala žena, vendar bo način in občutek po pogovarjanju in dogovarjanju popolnoma drugačen, kot če bi mož že na začetku popustil in prilagodil ter bil na izletu posledično siten in nezadovoljen.
Ali lahko pomanjkanje skupnih interesov privede do slabše povezanosti, saj na koncu še tisti prosti čas, ki ga imata na voljo, ne preživljata skupaj?
Pomanjkanje skupnih interesov vedno nakazuje na odtujenost in slabo povezanost med partnerjema. To je seveda začarani krog. Torej eno z drugim. Če želimo spremembo, moramo izstopiti iz tega začaranega kroga in narediti spremembo. Nekje je potrebno začeti. Partnerja naj se v tem primeru odločita, da bosta začela na primer s sprehodom in se ob tem pogovarjala. Četudi bo sprva tem malo, bo vseeno dober občutek.
Odtujenost ne pride čez noč in je tudi čez noč ne moremo odpraviti oz. spremeniti. Potrebna je vztrajnost in čas. Samoto je potrebno napolniti z vsebino. Ta pa je: pogovor, druženje, skupno preživeti čas, deljenje svojih občutkov, telesno zbližanje, nežnost, prijaznost. Naj pa poudarim tudi to, da je čisto v redu, če imata partnerja tudi vsak svoj hobi ali dejavnost. S tem ni prav nič narobe, saj sta samostojni osebi s svojimi potrebami in željami. Težava nastopi takrat, ko imata preveč zase in premalo skupnega.
Z odločitvijo po skupnem življenju se dostikrat zgodi, da sta partnerja kar naenkrat več časa skupaj, vendar se doživetja in interesi zmanjšajo. Kaj se takrat zgodi, zakaj se odnos dostikrat s skupnim življenjem spremeni in kako si pomagati čedalje bolj krepiti odnos?
Na začetku spoznavanja je navadno veliko skupnih dejavnosti, par rad skupaj počne veliko stvari, vse je zelo zanimivo, zabavno, hecno in idej, kaj početi, je ogromno. Zanimivo je, da vsak par praviloma komaj čaka, da se preseli skupaj, saj bosta potem končno ves čas skupaj in tam eden za drugega. Dostikrat pa se zgodi ravno obratno. Res sta več časa skupaj, le vsebina in intimnost, torej povezanost se zmanjša. Morda pričakujeta preveč, pa si tega ne povesta.
Po odločitvi in dejanski selitvi skupaj nastopi neka, recimo temu, kriza, saj je do sedaj ustaljenega in običajnega življenja, kot sta ga bila vajena, konec. Sedaj sta dva. Kot bi rekla, da trčijo skupaj različne potrebe, želje, različna pričakovanja. Edina rešitev je, da se ustavita in začneta pogovarjati o tem, kako se počutita. Pomembno je, da si zato vzameta čas in si na novo prestrukturirata odnos: kaj jima je pomembno, kako si želita preživeti dan, kaj pričakujeta od odnosa, kako želita, da se odnos razvija v naprej… Potrebno je v ta vsakdan umestiti tudi skupne dejavnosti, prijatelje, hobije. V tem primeru gresta hitro čez to začetno krizo in jima je lahko potem samo čedalje boljše in lepše.
Če imata partnerja vsaj kakšen skupni interes ali hobi, ob tem pa se tudi zavedata pomena podpore in sprejemanja interesov drugega, lahko ohranita povezan in dober odnos. Pomembno je, da oba partnerja razvijeta veščine aktivnega poslušanja, radovednosti in odprtosti. Le če si prizadevata razumeti in ceniti drug drugega, lahko ohranjata povezano in bogato komunikacijo, ki ju bo pripeljala do tega, da bosta v odnosu prav zares lahko to, kar sta, torej povezana in hkrati avtonomna.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico: dr. Lidija Bašič Jančar, |
Vabljeni, k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar