Partnerstvo in širša družina: Ali zahtevam preveč od partnerja?
Nova tema iz serije intervjujev Poglabljanje v partnerske odnose z dr. Lidija B. J.
V vsakdanjem življenju se pogosto soočamo z izzivi v partnerskih odnosih. Včasih se znajdemo v situacijah, ko nas partner ne razume, ko se počutimo osamljeni, ali pa začnemo dvomiti, ali sploh znamo vzpostaviti zdravo komunikacijo.
Prav zato smo v uredništvu začeli serijo intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar, strokovnjakinjo na področju medosebnih odnosov in družinske terapije. V tej seriji odpiramo prostor za iskrene pogovore o težavah, ki jih prinaša vsakdanje življenje v partnerstvu. Skozi konkretne zgodbe bralk in bralcev podajamo odgovore, nasvete in spodbude za izboljšanje partnerskih odnosov ter premagovanje čustvenih stisk.
Odgovarjamo na vprašanje naše bralke
V tokratnem intervjuju obravnavamo situacijo naše bralke, ki nam je zelo nazorno opisala svojo situacijo:
Partnerja imam zelo rada (in tudi on mene), vendar čutim, da v nekaterih situacijah prihaja do nesoglasij zaradi njegovega odnosa do svoje družine. Kako naj mu povem, da mora partnerja postaviti na prvo mesto?
V najstniških letih je njegova sestra poskušala storiti samomor, vendar ji na srečo to ni uspelo. Ta situacija je v partnerju pustila globoke travme, ki jih nikoli ni zares predelal. Ne on ne njegova družina, saj so zgodbo pometli pod preprogo. To vpliva na njegovo obnašanje, saj se pogosto boji, da bi postavil meje, tudi ko je nesramna do mene, ker meni, da bi lahko to pripeljalo do občutka, da je vsaj delno kriv za njeno dejanje, hkrati pa se boji, da bi se zgodba ponovila.
Druga sestra ignorira najine pomembne dogodke in se niti ne opraviči, da je ne bo na dogodek. Darila za božič ali rojstni dan dobijo vsi družinski člani v vrednosti 30 € ali več, midva pa ne, niti kave ali voščilnice. Kljub temu, da jo midva, ne glede na njeno obnašanje, obdariva. Dejanja sestre partnerja razumno prizadenejo.
Strah ga je postaviti meje svoji mami, ki pričakuje, da bo vsak mesec preživel vikend doma, kot so ga preživljali v otroštvu. Problem je tudi v tem, da noče nasprotovati, ker ima občutek, da ga bo mama zapustila in osovražila. Kot otrok se je vedno prilagajal potrebam drugih, zdaj pa v odrasli dobi čutim, da to vpliva na najin odnos, saj imam občutek, da nisem prioriteta, da me ne brani, ko sem nespoštovana, in da ves čas drži družino kot »rezervo,« če najin odnos kdaj ne uspe.
Kako mu lahko pomagam, da bo razumel mojo željo po tem, da se bom lahko počutila cenjeno in spoštovano, hkrati pa mu omogočim, da se spopade s svojimi strahovi, postavi zdrave meje in razvije bolj uravnotežen odnos tako z menoj kot z njegovo družino? bralka Mateja
Zaznavanje in reševanje težav
Problem, ki ga je izpostavila bralka je večplasten. Iz opisanega je moč razbrati, da je bralkin partner ujet v odnose znotraj svoje družine in z neodločnostjo gradi svoje partnerske odnose. Ali lahko zahteva od partnerja, da jo postavlja na prvo mesto, ne glede na mnenja in početja svoje družine?
Nekaj zahtevati od partnerja ne bo nikoli obrodilo sadov. Oba partnerja bosta morala slej ko prej prepoznati, kaj jima povzroča težave oz. kateri od njunih vzorcev, ki sta si jih pridobila v otroštvu, jima škodijo. Težave se pojavijo takrat, ko eden od partnerjev zazna neko težavo, drugi pa tega ne vidi tako oz. se delu na sebi otepa. V tem primeru priporočam, da tisti partner, ki težavo zazna, poskuša na tisoč in en način drugemu predstaviti, kaj in zakaj mu določen način delovanja ne ustreza in ob tem postavi meje.
V zdravem odnosu bo partner partnerja vedno postavil na prvo mesto. Če pa je nekdo prežet s strahom, tega seveda ne zmore narediti (kot je v primeru bralke). Menim, da bosta primer, ki ga je bralka navedla, s partnerjem težko razrešila sama, saj je zelo prepleten s težko zgodovinsko travmo. Priporočam obisk psihoterapevta, ki jima bo osvetlil težo preteklosti in na sočuten način odstrl novo polje, kjer se bosta lahko bolj varno povezala.
Občutek strahu pred zapuščenostjo in izgubo
Samomori in poskusi samomorov so boleča izkušnja za celo družino. Verjetno si vsak po svoje očita, da ni zaznal vzgibov žrtve? Bi se iz opisane situacije dalo razbrati, da otroci niso bili deležni topline in določene pozornosti, skozi katere bi se naučili sprejemati in dajati? Je bil to morda klic po pozornosti?
Iz opisanega primera bralke mi najbolj ostaja občutek strahu pred zapuščenostjo in strahu pred tem, da bi nekdo lahko odšel brez besed, brez “pravega razloga”, ki bi ga drugi razumeli. Iz tega strahu deluje partner in zato ne zmore postaviti zdrave meje svoji družini, saj bi nekoga v tej družini že skoraj izgubil.
Te vrste strahu je težko predelati. Strah pred možno izgubo in bolečina ob tem je bila tako velika, da čez to še enkrat ne bi zmogel iti: taki so po vsej verjetnosti njegovi občutki. Sestra deluje z vidika jeze in zamere, za katero ne vemo pravega razloga. Lahko da so starši delali razlike med njima ali favorizirali enega od otrok, zato je sedaj med njimi zamera in jeza. Seveda se da razbrati, da so bili otroci prikrajšani za marsikaj, predvsem gre za prikrajšanost stika, ko starši niso bili zmožni prepoznati stiske otroka. Da se otrok oz. najstnik sooča s tako krizo, da ne vidi več izhoda in zato poseže po poskusu samomora, mora biti v družini nekaj zares hud narobe.
Ne vemo tudi, kdo koga krivi za poskus samomora, kakšne so bile okoliščine in kako so si ta dogodek v družini razložili starši in brat. Tudi za razrešitev te družinske travme bi bil nujno potreben psihoterapevt. Predvsem bi izpostavila veliko mero nepovezanosti in nestika starša do otrok, kar vodi v prezrtost otroških potreb, čutenj, želja, hrepenenj…).
Postavljanje meja širši družini
Partner je v tej zgodbi ujet v različna razmerja z ženskami: sin – mater, brat – sestra, partner – partnerka. Iz opisanega sicer ni razbrati prisotnosti partnerjevega očeta. Bi lahko pomanjkanje prisotnosti očetovske figure prispevalo, da si ženske v družini želijo lastiti brata – sina?
Vse je mogoče, malo smo že razmišljali v tej smeri, da je morda šlo za favoroziranje enega od otrok s strani staršev oz. enega od staršev, v tem primeru morda sina s strani mame. Posledično se je hči zelo slabo počutila. V tem primeru bi potem šlo za čustveno zlorabo tega fanta oz. partnerja bralke. Iz teh krempljev pa se ni lahko izkopati oz. skoraj nemogoče brez strokovne pomoči.
Menim, da je bralka to prepoznala in na to opozorila, namreč, začutila je, da sama ob partnerju ni na prvem mestu. Tukaj bo njen partner moral predelati čustveno zlorabo, postaviti meje svoji mami in zgraditi bolj čist in iskren odnos s svojo partnerko.
Priporočeno strokovno posvetovanje
Kaj bi svetovali naši bralki? Ali je upravičeno zaskrbljena glede njunega razmerja? Na kakšen način naj se loti reševanja svojega partnerskega odnosa in ali ima takšen odnos dolgotrajnejšo prihodnost ob predpostavki, da partner ne bo začel postavljati meja?
Bralka čuti vse prav in super, da je vse te prikrajšanosti začutila na tako intenziven način. Seveda pa je izvor njene prikrajšanosti in prezrtosti v njeni primarni družini, s čimer se bo tudi potrebno ukvarjati. Zato sem še posebej priporočila strokovno pomoč. Tudi partner bo lažje sprejel, da mora predelati vzorce v svoji družini, če bo videl, da mora tudi partnerka predelati svoje.
Če partner vseeno tega ne bo želel predelovati oz. ne bo prišel do tega, da mu ti vzorci škodujejo v odraslih intimnih odnosih, menim da tak odnos nima prihodnosti. Slej, ko prej se bo odnos končal. Menim pa, da jima bo ob trudu in komunikaciji uspelo ubesediti svoja občutja eden ob drugem do te mere, da bosta poiskala psihoterapevtsko pomoč.
|
Če začutite, da potrebujete strokovno pomoč ali nasvet, se lahko obrnete na našo sogovornico: dr. Lidija Bašič Jančar, |
Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.
Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar